Jedro

Nelegalna gradnja v vsakem primeru, ne glede na vrsto objekta, predstavlja gradnjo brez gradbenega dovoljenja, tako da gradbeni inšpektor nima nobene podlage za ugotovitev, ali je gradnja morda že končana. Po vsebini pa takšna odreditev ustavitve gradnje ne pomeni nič drugega kot prepoved vsakih nadaljnjih del na obravnavanem objektu, ne glede na njegovo stanje, zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je gradnja zaključena in da ne poteka več.

Določba 107. člena ZGO-1 investitorju nalaga, da dokumentacijo v zvezi z gradnjo objekta hrani lastnik objekta oziroma njegov pravni naslednik, dokler objekt stoji, upravni organ, pristojen za gradbene zadeve pa mora dokumentacijo hraniti deset let. Glede na to, da sta tožnici pravni naslednici investitorja spornih objektov, se ne moreta z uspehom sklicevati na to, da z dokumentacijo ne razpolagata oziroma jima ni bila nikoli dostopna.

Od tega, kdaj so bila dela izvedena, je odvisno, ali je šlo za gradnjo oz. za dela, za katera je bila v času izvajanja potrebno pridobiti ustrezna upravna dovoljenja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor, Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območna enota Celje - Novo mesto, Inšpekcijska pisarna Celje, št. 06122-1484/2012/11 z dne 2. 10. 2012, se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350 EUR s pripadajočim DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski upravni organ, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, Inšpektorat RS za promet, energetiko in prostor, Območna enota Celje - Novo mesto, Inšpekcijska pisarna Celje, je z odločbo, št. 06122-1484/2012/11 z dne 2. 10. 2012 odločil, da morata inšpekcijski zavezanki, lastnici zemljišča- A.A. in B.B., takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo zidanega objekta tlorisne velikosti 2,77 m x 4,25 m, z betonskimi stopnicami tlorisne velikosti 1,25 m x 3,00 m in nadstreška tlorisne velikosti 8,10 m x 11,70 m, vse na severni strani obstoječega objekta (*354 k.o. …, poslovna stavba), na severnem delu zemljišča s parc. št. 1044/92 k.o. …, ID 3801883 (1. točka izreka); da morata inšpekcijski zavezanki v roku 6 mesecev po vročitvi te odločbe odstraniti v 1. točki izreka navedena objekta (2. točka izreka); v primeru, da je zavezanki ne bosta izvršili naloženega dejanja se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka); v 4. točki izreka so bile navedene za objekta iz 2. točke izreka prepovedi; v 5. točki odločeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in v 6. točki točki izreka, da stroškov postopka ni.

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bila nelegalna gradnja ugotovljena 25. 9. 2012. Že 9. 6. 2010 je inšpekcijski pregled na kraju gradnje opravila nadzornica IRSOP, ki je ugotovila, da gre za na tem zemljišču vrisana objekta, nadstrešek in zidani objekt, ter da je eden izmed teh objektov vrisan v evidenci GURS kot poslovna stavba. V takratnem postopku je lastnica zemljišča A.A. dostavila tudi izjave prič, da so bili objekti zgrajeni pred letom 1967. V nadaljevanju je prijavitelj preko pooblaščenke, med drugo dokumentacijo, predložil tudi avio posnetek iz leta 1968, na katerem je vidno, da manjši zidani objekt in nadstrešek še nista zgrajena, ob ponovnem zaslišanju dne 5. 10. 2011, pa je A.A. izjavila, da je bila glede na predložen dokument št. 313-73/67 z dne 4. 5. 1967 (odločba Skupščine Občine Žalec - dovoljenje za opravljanje samostojne obrti) prepričana, da so bili objekti zgrajeni pred 1967. Prvostopenjski upravni organ je pojasnil tudi, da A.A. ni dostavila dovoljenj za gradnjo obravnavanih objektov, ne glede na to, da bi z njimi kot lastnica morala razpolagati. Predložila je sicer potrdilo Upravne enote Žalec, iz katerega je razvidno, da je C.C. dne 21. 11. 1968 vložil vlogo za gradnjo stranišča ( pod št. 351-780/1968) in da je bila vloga zaključena 11. 12. 1968, dne 5. 8. 1977 pa je bila vložena vloga za gradbeno dovoljenje pod št. 351-500/1977 (stanje- vloga nepopolna) in zadeva zaključena 2. 2. 1978. Glede na vse navedeno je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da podatki v navedenem potrdilu in pri vseh predloženih listinah ne dokazujejo zakonitosti gradnje. Prav tako inšpekcijski zavezanki nista predložili nobene projektne dokumentacije, zato je ugotovil, da sta bila objekta zgrajena po letu 1968 in sicer v nasprotju z določbami takrat veljavnih predpisov, kot predpisov veljavnih v času izdaje odločbe. Ker gradnja brez gradbenega dovoljenja predstavlja kršitev prvega odstavka 3. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in ker ne gre za objekte katerih gradnja bi bila po določenimi pogoji dovoljena v skladu z Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost del, je izdaja odločbe utemeljena.

3. Drugostopenjski upravni organ je pritožbo inšpekcijskih zavezank-lastnic zemljišča, zavrnil kot neutemeljeno.

4. Tožnici v tožbi odločitvi prvostopenjskega, v povezavi z odločitvijo drugostopenjskega upravnega organa, oporekata in sodišču predlagata, da njuni tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi oziroma spremeni tako, da se inšpekcijski postopek ustavi (v delu, ki se nanaša na 1. in 2. točko izreka), v preostalem delu pa izpodbijano odločbo odpravi in jo vrne prvostopenjskemu organu v novo odločanje oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi v celoti. Predlagata tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Sklicujeta se na Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/2013 in naslednji, v nadaljevanju Uredba) in menita, da je med objekte (v skladu s prilogo 2) moč uvrstiti tudi sporna objekta. Po črtanju 8. člena Uredbe (Uradni list RS 26/2013) kriterije za enostavne in manj zahtevne objekte ponovno določajo sprejeti občinski prostorski akti, v predmetni zadevi 30. člen Odloka o izvedbenem delu občinskega prostorskega načrta Občine Prebold, ki v prvem odstavku opredeljuje objekte za lastne potrebe, ki se uvrščajo med nezahtevne enostavne objekte in zanje določal, da morajo biti oblikovani skladno z oblikovanjem in materiali osnovnega objekta. Vse navedeno bi moral prvostopenjski organ ugotoviti sam, po uradni dolžnosti, česar ni storil, s čemer je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno ter posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Zidani objekt tlorisne velikosti 2,77 m x 4,25 m, z betonskimi stopnicami tlorisne velikosti 1,25 m x 3 m pogoje iz Uredbe in občinskega prostorskega načrta izpolnjuje celoti.

6. Tožnici pojasnjujeta tudi, da je sporna objekta zgradil nekdanji (razvezani), sedaj že pokojni mož prvotožnice A.A. in oče drugo tožnice B.B. Slednja v času gradnje ni bila solastnica predmetnega zemljišča. V postopku tudi ni sporno, da je gradnja zaključena in ne poteka več, to se pravi, da gre za izrek inšpekcijskega ukrepa, ki nima podlage v dejanskem stanju in se ne bi smel izreči. Sklicuje se na določbo 152. člena ZGO-1, ki jo kaže razlagati kombinirano z uporabo jezikovne in logične razlage pravne norme.

7. V izpodbijani odločbi je ugotovljeno tudi, da sta bila sporna objekta zgrajena po letu 1968, vendar ni nikjer v odločbi opredeljeno, kdaj naj bi bila objekta dejansko zgrajena. Prav tako se do tega vprašanja ni opredelil drugostopenjski organ, gre pa za bistveno vprašanje, ker je dovoljenost gradnje treba presojati po predpisih veljavnih v času graditve. Tožnici trdita, da sta bila predmetna objekta zgrajena na podlagi izdanih dovoljenj iz leta 1968 (zadeva 351-780/1968) in 1978 (zadeva 351-500/1977), vendar prvostopenjski organ njunih navedb v tej smeri ni sprejel, pri tem pa se ni opredelil do vprašanja, kdaj naj bi ta objekta bila zgrajena, kar spet pomeni nepopolno ugotovitve dejanskega stanja in na podlagi tega izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se zaradi tega ne more preizkusiti.

8. Prav tako ni mogoče pritegniti zahtevam prvostopenjskega organa, ki je od tožnice terjal predložitev veljavnega gradbenega dovoljenja, kajti za kaj takega ni relevantnih pravnih podlag. Prvostopenjski organ je namreč spregledal, da tožnici nista bili investitorici predmetnih objektov, zato tudi ni obstajala njuna dolžnost hrambe dokumentacije. Navedeno pomeni, da prvostopenjski organ ne bi smel svoje odločitve utemeljiti s trditvijo, da tožnici nista predložili projektne dokumentacije. Sprejeto stališče prvostopenjskega organa zato predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka, ker upravni organ tožnicam ni dopustil dokazovanje z vsemi dokaznimi sredstvi, ampak se je neupravičeno oprl na točno določena dokazna sredstva. Tožnici sta prvostopenjskemu organu dokazovali, da sta si prizadevali pridobiti ustrezno dokumentacijo. Dokazali sta, da zahtevane dokumentacije ne hrani niti Upravna enota Žalec, niti Zgodovinski arhiv v Celju, sta pa pridobili dokazila, ki potrjujejo izdajo ustreznih dovoljenj.

9. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

K I. točki izreka:

10. Tožba je utemeljena.

11. Predmet tega postopka se nanaša na inšpekcijski ukrep v zvezi z nelegalno gradnjo, izrečen na podlagi 152. člena ZGO-1. V obravnavani zadevi sodišče uvodoma pojasnjuje, da po določbi 152. člena ZGO-1 v primeru nelegalne gradnje, za kar v obravnavani zadevi gre, pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani. Zakon torej v primeru nelegalne gradnje predpisuje odreditev ustavitve gradnje v vsakem primeru, ne glede na stanje objekta, in pri tem inšpektorju ne daje nikakršnega pooblastila za morebitno drugačno odločitev. Nelegalna gradnja namreč v vsakem primeru, ne glede na vrsto objekta, predstavlja gradnjo brez gradbenega dovoljenja, tako da gradbeni inšpektor nima nobene podlage za ugotovitev, ali je gradnja morda že končana. Po vsebini pa takšna odreditev ustavitve gradnje ne pomeni nič drugega kot prepoved vsakih nadaljnjih del na obravnavanem objektu, ne glede na njegovo stanje, zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je gradnja zaključena in da ne poteka več.

12. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da sta tožnici, ki nista bili investitorici objektov, zavezanki za predložitev gradbenega dovoljenja oziroma drugega dovoljenja za gradnjo. Kot je bilo navedeno, med strankami ni sporno, da je bil investitor spornih objektov pokojni mož oziroma oče tožnic, vendar tako kot bi v primeru legalne gradnje na tožnici prešle pravice investitorja, o katerih je odločeno o gradbenem dovoljenju (ali drugem ustreznem dovoljenju), na tožnici kot lastnici objektov (zemljišč) v obravnavanem primeru preidejo obveznosti, ker to gradbeno dovoljenje ni bilo izdano. Objekt torej zgolj s prenosom lastništva ne izgubi legalnosti, prav tako pa je ne more pridobiti. Da investitorjeve obveznosti v inšpekcijskem postopku preidejo na njegovega pravnega naslednika, je tudi povsem enotno stališče sodne prakse tako tukajšnjega sodišča, kot tudi Vrhovnega sodišča RS.

13. V nadaljevanju sodišče tožnicama pojasnjuje tudi, da določba 107. člena ZGO-1 investitorju nalaga, da dokumentacijo v zvezi z gradnjo objekta hrani lastnik objekta oziroma njegov pravni naslednik, dokler objekt stoji, upravni organ, pristojen za gradbene zadeve pa mora dokumentacijo hraniti deset let (106. člena ZGO-1). Podobno določilo je vseboval tudi Zakon o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 42/1973 s spremembami) v 34. členu oziroma od 27. 11. 1984 do 31. 12. 2002 veljaven Zakon o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/1984 s spremembami) v 44. členu. Glede na to, da sta tožnici pravni naslednici investitorja spornih objektov, se ne moreta z uspehom sklicevati na to, da z dokumentacijo ne razpolagata oziroma jima ni bila nikoli dostopna.

14. V obravnavani zadevi torej izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da tožnici v inšpekcijskem postopku nista predložili dovoljenj za gradnjo spornih objektov in da gre za objekta, ki sta bila zgrajena po letu 1968, kar naj bi dokazovala avio posnetka iz leta 1968, ki ju je predložil prijavitelj. Tako naj bi bilo iz teh posnetkov razvidno, da manjši zidan objekt in nadstrešek takrat še nista bila zgrajena. Sodišče v zvezi z navedenim podatkom ter tožbenim očitkom nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter tožbenim očitkom, da se prvostopenjski organ ni opredelil do vprašanja, kdaj naj bi bila objekta zgrajena, ugotavlja, da je od tega, kdaj so bila dela izvedena, odvisno, ali je šlo za gradnjo oz. za dela, za katera je bila v času izvajanja potrebno pridobiti ustrezna upravna dovoljenja. Kot je že bilo navedeno, iz listin upravnega spisa izhaja podatek, da sta tožnici od pristojne upravne enote pridobili potrdilo iz katerega izhaja, da je bilo na ime C.C. dne 21. 11. 1968 vložena vloga za gradnjo stranišča št. 351-780/1968 (zaključena dne 11. 12. 1968), ter da je bila dne 5. 8. 1977 vložena vloga za gradbeno dovoljenje pod št. 351-500/1977 in zaključena dne 2. 2. 1978. Prav tako je tožnica A.A., na zaslišanju dne 5. 10. 2011 pojasnila, da je bila prepričana, da sta bila objekta zgrajena pred letom 1967, ko naj bi Skupščina Občine Žalec izdala dovoljenje za opravljanje samostojne obrti na naslovu ….. Iz listin predloženega spisa izhaja tudi, da sta upravnemu spisu priloženi kopiji aero posnetkov Geodetskega inštituta Slovenije in sicer iz leta 1956 (kjer gradnja spornih objektov ni vidna) ter posnetek iz leta 1968, kjer je gradnja že razvidna. Gre torej za podatka, ki se razlikujeta od ugotovitve prvostopenjskega organa, na katerega je oprta izpodbijana odločitev, da na aero posnetku iz leta 1968 sporna gradnja še ni razvidna.

15. Ob upoštevanju prej navedenih izjav tožnice, pridobljenega potrdila Upravne enote Žalec z dne 8. 6. 2012 ter vpogledom v aero posnetke iz leta 1956 in 1968, sodišče ugotavlja, da je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje, na katerega je oprta sporna odločitev, ugotovljeno pomanjkljivo, zato je sodišče tožbi ugodilo, odločbo odpravilo (2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

16. V ponovljenem upravnem postopku bo moral upravni organ ugotoviti, kdaj sta se sporna objekta zgradila, tako da bo upošteval vse v spornem postopku pridobljene listine in potrdila ter na podlagi te ugotovitve ugotovitvi tudi, kateri predpisi, veljavni v času gradnje objektov, so investitorju narekovali pridobitev upravnega dovoljenja in katere vrste dovoljenje je bilo v času gradnje zahtevano za sporna objekta.

K II. točki izreka:

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, sta tožnici v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičeni do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, določenem v Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnici pa je v postopku zastopal odvetnik, ji po navedenem pravilniku pripadajo stroški v znesku 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena navedenega pravilnika).