Jedro

Dejanje ni kaznivo, če iz njegovega opisa v tenorju obtožnega akta ne izhajajo zakonski znaki nobenega kaznivega dejanja. Opis dejanja mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje. Zakonski znaki kaznivega dejanja morajo biti opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, če je to mogoče ter smiselno. Psihičnih procesov storilca pogosto ni mogoče konkretizirati določneje, kot že izhaja iz abstraktnega opisa dejanja, zato gre za stvar obrazložitve, ne opisa. Če opis kaznivega dejanja obsega tudi abstraktni dejanski stan, sestavljata abstraktni in konkretni del celoto.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec A. A. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Kopru zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca A. A., vložen zoper obdolžene B. B., C. C. in D. D., zaradi kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po prvem odstavku 288. člena KZ-1. 2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil oškodovanec kot tožilec. Uvodoma je navedel, da se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi, tako, da bo moralo sodišče prve stopnje postopek nadaljevati na podlagi obtožnega predloga.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa prvostopnega sodišča, s katerim je zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca, izhaja, da je prvostopno sodišče na podlagi predhodnega preizkusa v skladu s prvim odstavkom 435. člena ZKP ocenilo: 1) da opis dejanja v obtožnem predlogu ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja in 2) da sploh ni dokazov, da naj bi obdolženci bili utemeljeno osumljeni storitve očitanega kaznivega dejanja.

5. Zakon o kazenskem postopku v prvem odstavku 437. člena določa, da sodnik z obrazloženim sklepom zavrže obtožni predlog ali zasebno tožbo, če spozna, da je podan kakšen od razlogov za ustavitev postopka, ki so določeni v 277. členu tega zakona. Okoliščine, ki narekuje zavrženje, so urejene v prvem in drugem odstavku 277. člena ZKP ter so podane v naslednjih primerih: 1) če dejanje, ki je predmet obtožbe ni kaznivo dejanje; 2) če so ugotovljene okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost, ni pa razlogov za izrek varnostnih ukrepov; 3) če je kazenski pregon zastaran, dejanje obseženo z amnestijo ali pomilostitvijo oziroma so podane druge okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon; 4) če ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženi utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe; 5) če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih povzročil pregon; 6) če ni zahteve upravičenega tožilca oziroma nujnega predloga ali dovoljenja za pregon oziroma so podane druge okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon.

6. Sodišče prve stopnje je v točki 5. izpodbijanega sklepa obrazložilo razloge, zaradi katerih je ocenilo, da opis dejanja v subsidiarnem obtožnem predlogu ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja niti katerega koli drugega kaznivega dejanja. Obrazložilo je, da motiviran naklep, ki se zahteva pri storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 288. člena KZ-1, v subsidiarnem obtožnem predlogu ni opisan oziroma ni konkretiziran v opisu kaznivega dejanja.

7. S takšnim stališčem se pritožnik ne strinja, saj je v pritožbi izpostavil, da je potrebno abstraktni in konkretni del opisa dejanja v obtožnem predlogu, v skladu s sodno prakso, brati v medsebojni povezavi, kar po njegovem mnenju dokazuje, da iz opisa dejanja izhaja očitek, da so obdolženci dejanja storili z namenom škodovanja, saj je to v abstraktnem opisu dejanja navedeno.

8. Dejanje ni kaznivo, če iz njegovega opisa v tenorju obtožnega akta ne izhajajo zakonski znaki nobenega kaznivega dejanja. Opis dejanja kot historičnega dogodka, ki bo predmet sojenja, je najpomembnejši del vsakega obtožnega akta. Vsebovati mora vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje. Sodišče presoja od primera do primera ali je opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje o obstoju oziroma neobstoju kaznivega dejanja, s tem pa uresničevanje pravice do obrambe. Zakonski znaki oziroma pravni pojmi, s čimer so v kazenskem zakonu opisana kazniva dejanja, morajo biti opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, če je to mogoče ter smiselno. Psihičnih procesov (subjektivne zavesti) storilca pogosto ni mogoče konkretizirati določneje kot izhaja že iz abstraktnega opisa dejanja, zato gre za stvar obrazložitve, ne opisa. Če opis kaznivega dejanja obsega tudi abstraktni dejanski stan, ki sicer ni nujen niti obvezen del opisa (bistveno je namreč, da abstraktni zakonski znaki izhajajo iz konkretnega opisa ravnanja), sestavljata abstraktni in konkretni del celoto. V obtožnem predlogu oškodovanca kot tožilca je motiviran naklep, ki ga zakon zahteva za storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 288. člena KZ-1, naveden v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja z navedbo: ″s čimer naj bi imenovani sodniki storili kaznivo dejanje nezakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po prvem odstavku 288. člena KZ-1, ker so pri vodenju sodnega postopka ali izrekanju sodne odločbe zavestno kršili zakon ali izkrivljali pravo, da bi stranki v postopku škodovali ali ji neupravičeno dali prednost.‶ Zato so, po oceni pritožbenega sodišča, v obtožnem predlogu oškodovanca kot tožilca opisani vsi zakonski znaki obdolžencem očitanega kaznivega dejanja. V tem delu je tako pritožbena navedba oškodovanca kot tožilca sicer utemeljena, vendar pa po presoji pritožbenega sodišča, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, ni podan utemeljen sum, da naj bi obdolženi storili očitano kaznivo dejanje.

9. Sodišče prve stopnje je v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo razloge, zakaj ocenjuje, da ni nobenih dokazov, da bi bili obdolženi utemeljeno sumljivi storitve kaznivega dejanja.

10. Kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po prvem odstavku 288. člena KZ-1 stori sodnik, ki pri vodenju sodnega postopka ali izrekanju sodne odločbe zavestno krši zakon ali izkrivlja pravo, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost, po drugem odstavku citirane odločbe pa sodnik, ki z namenom iz prejšnjega odstavka opre sodno odločbo na dejstva, za katera ve, da ne obstojijo ali se krivo podtikajo z lažnimi ali nedovoljenimi dokazi. Zavestna in namerna kršitev se manifestira z ravnanjem sodnika, ki se zaveda pravilnosti uporabe določene zakonske določbe, a jo namenoma uporabi drugače ali uporabi drugo določbo s ciljem, da bi eni od strank v postopku škodoval ali ji dajal neupravičeno prednost. Če ni mogoče ugotoviti zavestne in posebej motivirane kršitve ali izkrivljanja prava, ne gre za kaznivo dejanje.

11. Iz listin v spisu (sodba Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. P 174/2017 z dne 9. 11. 2020 ter sodba Višjega sodišča v Kopru opr. št. I Cp 172/2021 z dne 9. 9. 2021) je razvidno, da je A. A. kot tožnik s tožbo od Pošte Slovenije d.o.o. kot tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 18.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostnih pravic, kršitve osebnostnega dostojanstva in strahu. Trdil je, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki mu je nastala zaradi nepravilno vročene sodne pošiljke, zaradi česar je zamudil prekluzivne procesne roke in bil s tem oškodovan. V pravdnem postopku je trdil in dokazoval, da je bila povratnica predmetnega sodnega pisanja podpisana s strani zaposlenega pri Pošti Slovenije in je ni sam podpisal. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, je tekom sojenja sodišče prve stopnje vpogledalo v sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 66245/2016 z dne 23. 5. 2018 in ugotovilo, da oškodovanec s svojim ugovorom nepravilne vročitve v postopku, na katerega se je vročitev nanašala, uspel s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ter je posledično uspešno opravil procesno dejanje, ki ga je prvotno zamudil. S tem so bile v celoti odpravljene škodljive posledice nepravilne oziroma neustrezne vročitve. Sodišče prve stopnje je prav tako vpogledalo v kazenski spis Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. II K 33315/2018, iz katerega je razvidno, da je bil vročevalec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1. Iz obrazložitve prvostopne odločbe je tudi razvidno, da je sodišče pritrdilo oškodovančevemu sklicevanju na 14. člen ZPP ter dodalo, da med pravdnima strankama temelj odškodninskega zahtevka ni sporen. Sodišče pa je zaključilo, da je oškodovanec sicer uspel dokazati protipravnost ravnanja tožnika, vendar je bil njegov tožbeni zahtevek zavrnjen zato, ker ni v zadostni meri konkretiziral duševnih bolečin, ki bi bile podlaga za morebitno odškodnino. Oškodovanec je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in o njegovi pritožbi je odločalo Višje sodišče v Kopru v sestavi ovadenih sodnikov s sodbo opr. št. I Cp 172/2021 z dne 9. 9. 2021. Sodišče je pritožbo pritožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V pojasnitev pritožbenega procesnega razloga napačne uporabe 14. člena ZPP je v točki 8 pojasnilo učinke vezanosti sodbe pravdnega sodišča na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo. V obrazložitvi svoje sodbe so sodniki zapisali, da je zmotno pritožnikovo stališče, da so kršitve osebnostnih pravic, zmanjšanje življenjskih aktivnosti ter strah osebe, čigar podpis na javni listini je bil ponarejen, znaki kaznivega dejanja, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o nastanku ali višini nematerialne škode. Med znaki kaznivega dejanja pravno relevantne okoliščine, pomembne za odločanje o višini odškodnine za nematerialno škodo niso opredeljeni, zaradi česar je Višje sodišče v Kopru potrdilo odločitev sodišča prve stopnje in ob tem pojasnilo, da sodišče o obstoju civilnopravne odgovornosti odloča po pravilih civilne odgovornosti. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje tožnik ni uspel izkazati obstoj duševnih bolečin v obsegu, ki bi dosegle standard pravno priznane škode.

12. Glede na navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenih dokazov, da naj bi obdolženi storili očitano kaznivo dejanje. Nobenih dokazov ni, na kakšen način naj bi sodniki pri svojem odločanju o tožnikovi pritožbi zavestno kršili zakon ali izkrivljali pravo, da bi mu škodovali oziroma mu neupravičeno dali prednost na drugi strani. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca, ker ni zadosti dokazov, da bi bili obdolženi utemeljeno osumljeni dejanja, ki je predmet obtožbe, je pravilna in zakonita.

13. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje zaključilo, da zatrjevane kršitve, ki jih je navedel pritožnik v pritožbi niso podane in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa tudi kršitve zakona iz petega odstavka 402. člena ZKP sodišče druge stopnje ni ugotovilo, je pritožbo oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

14. V skladu s prvim odstavkom 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati sodno takso, kot strošek pritožbenega postopka.