Jedro

V postopku je bilo ugotovljeno, da z gradnjo obvoznice ne bo poseženo v nobeno zaščiteno območje, zato pridobitev kulturnovarstvenega soglasja ni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo izdano gradbeno dovoljenje, s katerim se je investitorju Direkciji RS za ceste (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) izdalo gradbeno dovoljenje za gradnjo II. faze obvoznice Radlje ob Dravi na zemljiščih s tam navedenimi parcelnimi številkami in pod tam navedenimi pogoji. Iz obrazložitve izhaja, da je investitor dne 5. 3. 2010 vložil zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja, upravni organ pa je v skladu z določbami 66. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) ugotovil, da je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja izdelan v skladu z veljavnim izvedbenim prostorskim aktom, da ga je izdelala pravna oseba, ki je med izdelavo projekta izpolnjevala z ZGO-1 predpisane pogoje za projektanta, ter da so odgovorni projektanti med izdelavo projekta izpolnjevali pogoje za odgovorne projektante, da so bila k predvideni gradnji pridobljena vsa soglasja pristojnih organov in organizacij, ki so sestavni del tega dovoljenja, da ima projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja vse z zakonom predpisane sestavine ter da je v mapi 0 – Vodilni mapi vložen tudi povzetek revizijskega poročila, ki ga je izdelal A. d.o.o., revidenti in odgovorni revidenti pa so med revidiranjem izpolnjevali pogoje za revidente in odgovorne revidente ter da ima investitor dokazilo o pravici graditi na vseh zemljiščih navedenih v točki 1 izreka dovoljenja skladno z določili 56. člena ZGO-1. V postopek so bili na podlagi območja za določitev strank določenem v projektu, pritegnjeni tudi stranski udeleženci, med njimi tudi tožniki. V zvezi s pripombami, ki so jih dali tožniki tekom upravnega postopka glede nestrinjanja s predmetnim posegom, upravni organ ugotavlja, da stranke ne oporekajo gradnji iz razloga, ker bi bile prizadete kakšne njihove pravice oziroma pravne koristi. Glede zahtev, ki se nanašajo na odškodnino na hišah, ki jih povzroča promet na obstoječi cesti in zahtev, ki se nanašajo na plačilo odškodnin zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnin oziroma pridobitvi nadomestnih zemljišč, pa upravni organ ugotavlja, da tovrstne zahteve niso predmet upravnega postopka temveč stvar dogovora med investitorjem in stranko oziroma predmet sodnega postopka. V zvezi s pripombami, ki se nanašajo na nasprotovanje gradnji križišča imenovano „Obrtna“, zaradi prekomernega hrupa kot posledice povečanega prometa iz obvoznice na Obrtniško ulico, pa upravni organ ugotavlja, da je podlaga za izdajo tega dovoljenja Lokacijski načrt za rekonstrukcijo Radeljskih klancev in obvoznic v Radljah ob Dravi in M-3 (Lokacijski načrt) in Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) obvoznica Radlje ob Dravi – II. faza, št. projekta 122 A maj 2009 (projektna dokumentacija), ki mora biti izdelana v skladu z Lokacijskim načrtom. Lokacijski načrt v 8. točki 6. člena predvideva predmetno križišče. Sestavni del projektne dokumentacije je tudi načrt protihrupne zaščite, ki ga je izdelalo podjetje B. d.o.o. ter načrt protihrupne ograje, ki ga je izdelalo C. d.o.o. Protihrupne ograje so predvidene v območju od km 1+589 do km 1+930, kjer se obvoznica najbolj približa naselju. Sestavni del projektne dokumentacije je tudi načrt krajinske arhitekture, ki ga je izdelalo D. d.o.o., in predvideva zasaditev drevoreda za protihrupno ograjo vzdolž skoraj celotne obvoznice Radelj ob Dravi in s tem ustvarja želeno zvočno in vizualno bariero med obvoznico in naseljem. V skladu s 15. členom Lokacijskega načrta pa mora investitor po izgradnji ceste oziroma pred vzpostavitvijo prometa izvesti meritve hrupa v širšem prostoru ob cestni potezi in v primeru prekoračitve dovoljenih ravni hrupa izvesti dodatno protihrupno zaščito. Glede ugotavljanja ali bo Obrtniška ulica primerna za predvideno povečano frekvenco prometa, upravni organ ugotavlja, da je predmet tega dovoljenja le priključek iz obvoznice na Obrtno ulico in da tovrstne zahteve niso predmet tega upravnega postopka temveč stvar strokovne ocene upravljavca te ulice. V zvezi s pripombami, da na ustni obravnavi ni bilo kompetentnih ljudi, ki bi lahko podali vse odgovore na zastavljena vprašanja upravni organ ugotavlja, da so bili na ustni obravnavni poleg predstavnikov Upravne enote Radlje še predstavniki investitorja ter predstavniki A., ki za Direkcijo RS za ceste opravlja konzultantske storitve. Predstavnica projektantskega podjetja, ki je odgovarjala tudi na vsa tehnična vprašanja glede poteka in ureditve obvoznice. Občina Radlje ob Dravi je bila na ustno obravnavo vabljena kot stranski udeleženec (kot lastnica zemljišč v območju za določitev strank) in ne kot investitorka, zato njena prisotnost na ustni obravnavi ni bila obvezna. Glede pripomb strank, da se niso mogle seznaniti z obliko in vsebino protihrupnih ograj upravni organ navaja, da je sestavni del zahtevka investitorja tudi načrt protihrupne ograje, in da je bila navedena dokumentacija tudi na vpogled na ustni obravnavi. Glede zahtev v zvezi s spremembo obstoječe veljavnega prostorskega akta (večji odmik obvoznice od naselja) upravni organ ugotavlja, da Ministrstvo za okolje in prostor vodi postopek izdaje gradbenega dovoljenja na podlagi projektne dokumentacije, ki mora biti izdelana v skladu z ZGO-1, le-ta pa mora biti v skladu z veljavnim prostorskim aktom, ki ureja obravnavano območje. Spremembo navedenega prostorskega akta lahko predlaga tudi Občina Radlje ob Dravi v povsem ločenem postopku in ni predmet konkretnega upravnega postopka. Ker je upravni organ ugotovil, da je investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja predložil vso potrebno tehnično in drugo dokumentacijo ter dokazilo o pravici graditi, je bilo v skladu z določili ZGO-1 in ob upoštevanjem določil ZUP bilo odločeno, kot je navedeno v izreku tega dovoljenja.

Tožeča stranka se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo na odpravo izpodbijanega akta zaradi kršitve materialnega prava, kršitve pravil postopka in nepravilno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi in v pripravljalnih vlogah navaja neskladje med območjem, ki je zajeto v lokacijskem načrtu in tistim, ki je s parcelnimi številkami zajeto v izpodbijanem gradbenem dovoljenju. Izpostavlja parc. št. 531/5 in 529/3 k.o. ..., ki sploh ni v območju urejanja lokacijskega načrta, vendar pa sta bivša lastnika z investitorjem sklenila pogodbo namesto razlastitve, saj sta bila v dobri veri, da je načrt skladen s prostorskimi akti in da ju v nasprotnem primeru lahko doleti razlastitev po 92. členu Zakona o urejanju prostorov (ZUreP-1). Do neskladja med izpodbijanim aktom in s prostorskim aktom je prišlo tudi pri parc. št. 739/2, 762/8, 771/9, 881/2, 804/2, 530/2, vse k. o. ... in pri parc. št. 329, 338/4, 339/2, 728/2, 727/2, 728/2, vse k. o. ... Ugovarja tudi, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano v nasprotju z določbo 3. alinee 66. člena ZGO-1, ker k gradnji niso bila pridobljena vsa predpisana soglasja. Opozarja, da bo objekt, ki je predmet gradbenega dovoljenja, posegel tudi v varstveno območje kulturne dediščine (Trško naselje), zaradi česar bi bilo v skladu z Zakonom o varstvu kulturne dediščine potrebno pridobiti kulturno varstveno soglasje. Navedeni urbanistični spomenik predstavlja nepremično kulturno dediščino vpisano v Register nepremične kulturne dediščine pod EŠD št. 8134. Tožeča stranka pa zakonitost gradbenega dovoljenja izpodbija tudi zaradi kršitve določb 7. člena ZUP – varstva pravic strank. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja tožeči stranki ni bilo zagotovljeno, da bi dobila vse potrebne odgovore in podrobnosti načrtovane gradnje. Že tožena stranka sama je ugotovila, da so pripombe tožeče stranke presplošne, zato bi jo morala skladno s citirano določbo opozoriti, da naj te pravilno artikulira in jasneje poda zahtevke. Namesti tega pa tožena stranka tožeči stranki le očita nevednost in neukost. Sklicuje se na odločitev Ustavnega sodišča RS št. Up-171/00-66 z dne 12. 7. 2001. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navedbe tožeče stranke v tožbi v celoti prereka in predlaga njeno zavrnitev. V zvezi s tožbenimi ugovori glede tega, da naj bi bil projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja v neskladju s prostorskim aktom navaja, da se obravnavani posega nahaja v območju, ki se ureja z Lokacijskim načrtom, ki vsebuje tekstualne opise in grafične prikaze, ki se nanašajo na mejo območja ter na lego, potek, zmogljivost, velikost in oblikovanje objektov, naprav in ureditev. Glede pripomb, ki se nanašajo na zemljišča parc. št. 531/5 in 529/3 obe k. o. ..., ki se nahajata na ureditvi priključkov obrtne cone na obstoječi dovoz k stanovanjskim objektom navaja, da iz grafičnega dela lokacijskega načrta nesporno izhaja, da so te ureditve znotraj območja lokacijskega načrta. Navedeno izhaja iz lista 3 – Cestno prometna situacija ter iz listov 10 in 10.1 – Položaj, velikost in namembnost novih gradbenih parcel v odnosu do obstoječih parcel. V zvezi z neskladji, ki naj bi se pojavila tudi pri ostalih v tožbi navedenih parc. številkah, pa tožena stranka navaja, da je upravni organ na listih 10 in 10.1 prikazal lego in položaj navedenih zemljišč iz katerih nesporno izhaja, da so znotraj območja lokacijskega načrta. Opozarja tudi na določbo 18. člena Lokacijskega načrta, ki določa, da so tlorisni in vertikalni gabariti cestne poteze določeni na osnovi tehničnih elementov in so možna tudi odstopanja od teh dimenzij, če se na podlagi nadaljnjega proučevanja geoloških, hidroloških in geomehanskih razmer ugotovijo ekonomsko in tehnično bolj utemeljene rešitve. V zvezi s kupoprodajno pogodbo za zemljišče parc. št. 531/5 k. o. ... ugotavlja, da tožniki z njimi nakazujejo na napake v zvezi s sklenitvijo pravnega posla, kar sodi med področja civilnega prava in ne more biti predmet presoje v tem upravnem sporu. Upravni organ je pred izdajo gradbenega dovoljenja dolžna preveriti ali ima investitor pravico graditi na zemljiščih, ki so po projektih za pridobitev gradbenega dovoljenja predvidena za gradnjo objekta. ZGO-1 v 56. členu določa kaj velja kot dokazilo o pravici graditi. Kot je navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe je upravni organ v postopku ugotovil, da je investitor izkazal pravico graditi na vseh zemljiščih, ki so navedena v izreku izpodbijane odločbe – za zemljišče parc. št. 531/5 je investitor kot dokazilo o pravici graditi predložil notarsko overjeno pogodbo o pridobitvi lastninske pravice, ki v skladu z 2. alineo 56. člena ZGO-1 velja kot ustrezno dokazilo o pravici graditi. Napačne so tudi trditve tožnikov, da je izpodbijana odločba izdana v nasprotju z določbo 3. alinee prvega odstavka 66. člena ZGO-1. Kot je navedeno v točki II.B. izreka gradbenega dovoljenja so sestavni del gradbenega dovoljenja tudi pridobljena soglasja pristojnih organov in organizacij, ki so vpeta tudi v Vodilno mapo v razdelek 0.11 z naslovom Kopije pridobljenih soglasij. Investitor je upravnemu organu ob zahtevku za izdajo gradbenega dovoljenja predložil PGD z Vodilno mapo, ki je vsebovala tudi Kulturno varstvene smernice pristojnega Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Maribor, št. MKC 4870/08 z dne 19. 12. 2008 iz katerih izhaja, da je investitor z vlogo z dne 27. 11. 2008 zaprosil pristojni Zavod za varstvo kulturne dediščine za izdajo projektnih pogojev oziroma soglasja, k vlogi pa priložil idejno zasnovo št. 122 A, 2/10, C. d.o.o november 2008. Ker v navedenih smernicah pristojni organ izrecno navaja, da predvideni posegi v zvezi z gradnjo obvoznice Radlje ob Dravi – II. faza ne bodo posegli v nobeno zaščiteno območje, je upravni organ v zahtevi za dopolnitev projektne dokumentacije št. 35105-14/2010 z dne 10. 3. 2010 izrecno zahteval, da se iz Vodilne mape navedeno mnenje izloči, ker glede na ugotovitve pristojnega organa predmetna gradnja ne posega na zavarovalno območje. Napačne so tudi trditve tožnikov, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s 7. členom ZUP in tožeči stranki v postopku ni zagotovila, da bi v postopku dobila vse potrebne odgovore o podrobnostih načrtovane gradnje oziroma se ni opredelila do njenih pobud in pripomb. Ministrstvo za okolje in prostor je v postopku izdaje izpodbijane odločbe v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZGO-1 na podlagi območja za določitev strank, določenega v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, določilo stranke v postopku, ki so bile na ustni obravnavi dne 3. 6. 2010 seznanjene z lokacijskim načrtom in projektom ter pozvane, da podajo svoje izjave – pripombe in zahteve na zapisnik. Podrobnosti glede seznanitve stranskih udeležencev v postopku so navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe in se tožena stranka nanje v celoti sklicuje. Dodaja pa še, da so bili tožniki na ustno obravnavo pravilno vabljeni, da je iz izjav stranskih udeležencev med drugim razvidno tudi, da se na splošno ne strinjajo s potekom trase obvoznice, kar pa ne more biti relevantno v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Umestitev obvoznice v prostor je bila namreč določena že v letu 1994, ko je bil sprejet Lokacijski načrt. V tem smislu je upravni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi zavrnil splošno nestrinjanje strank glede predmetnega posega. Tožniki v izjavah na zapisnik tudi pavšalno navajajo, da se ne strinjajo s traso predvidene obvoznice, nato pa v nadaljevanju navajajo konkretne pripombe, zato trditve da bi moral upravni organ stranke opozoriti, da naj jasneje podaje zahtevke, da bodo tako čim lažje zavarovale in uveljavile svoje pravice, niso utemeljene. Glede vseh pripomb tožnikov se je upravni organ opredelil, kar je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje. Upravni organ je torej v postopku ravnal pravilno in zakonito in je vsem stranskim udeležencem v postopku zagotovil enako možnost sodelovanja ter zavarovanja in uveljavljanja svojih pravic. Zato so navedbe tožnikov, da jim je bila v postopku kršena pravica po določbah 7. člena ZUP, v celoti neutemeljena. Pri tem še navaja, da mora upravni organ v skladu s 7. členom ZUP v postopku skrbeti tudi za to, da stranke svojih pravic ne uveljavljajo v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, ki je v konkretnem primeru izkazana z Lokacijskim načrtom. Predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena in zahteva povračilo stroškov postopka.

Prizadeta stranka v tem upravnem sporu oziroma investitor Direkcija Republike Slovenije za cesta v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožečih strank in predlaga zavrnitev tožbe. Glede navedbe tožnikov o neskladnostjo projekta s prostorskimi akti navaja, da je bil Lokacijski načrt objavljen v Medobčinskem uradnem vestniku št. 14/94 in da ga sestavljata tekstualni in grafični del. Na podlagi navedenega Lokacijskega načrta je bilo izdano lokacijsko dovoljenje, št. 350-03-35/96 z dne 30. 10. 1996 in Lokacijski načrt in soglasje sta bila sestavni del dovoljenja. Nadalje navaja, da je bila v letu 1996 za celotno obvoznico izdelana projektna dokumentacija PGD in PZI, ki jo je pod št. projekta 122 izdelalo C. d.o.o., na podlagi izdanega lokacijskega dovoljena pa je bilo pridobljenih tudi več delnih gradbenih dovoljenj. Investitor je v letih od 2000 do 2003 zgradil I. fazo – rekonstrukcija Radeljski klanec od km 0+00 do 1+170, v letu 2006 pa je pristopil k pripravi II. faze rekonstrukcije tako, da je naročil izdelavo poročila in katastrskega elaborata za obvoznico Radlje ob Dravi. V poročilu so bile podane smernice za nadaljevanje postopka pridobitve gradbenega dovoljenja s poudarkom na lokacijskih podatkih. Iz poročila izhaja, da je obstoječi Lokacijski načrt še vedno v veljavi, preverjane pa so bile tudi tolerance za posege izven Lokacijskega načrta, ki jih omenjeni Lokacijski načrt predvideva. Skladno z ugotovitvami poročila je investitor v letu 2009 naročil izdelavo Projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja in Projektne dokumentacije za izvedbo. Dokumentacija je bila konec leta 2009 tudi revidirana in dopolnjena, na podlagi Projektne dokumentacije za izvedbo je bila dne 25. 2. 2010 vložena vloga za pridobitev gradbenega dovoljenja. V zvezi z zemljiščem parc. št. 531/5 in 529/3 pa pojasnjuje, da je bilo v postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja ugotovljeno, da sta navedeni zemljišči zajeti v grafičnem delu lokacijskega načrta in da je za navedeni parceli bila pridobljena tudi lokacijska informacija dne 14. 4. 2008, v kateri je pod točko 4 (podatki o namenski rabi prostora) opredeljena navedena parcela kot trasa obvoznice. V zvezi z nastankom parc. št. 531/5 k. o. ... pa dodajajo, da je parcela nastala z parcelacijo zemljišča parc. št. 531/3 k. o. ... in da se je geodetska odmera izvedla za potrebe odkupa zemljišča za gradnjo II. faze obvoznice Radlje. Izvajanje tožnikov, da so bila pri tem pravnem poslu prizadeta pravne pravice in koristi lastnikov zemljišč so neutemeljeni in zavajajoče. Zaradi parcelacije je bil namreč postopek sklepanja pogodb namesto razlastitve še temeljiteje obravnavan, saj so bili zaradi odmere potrebni dodatki sestanki na terenu. Lastnikom zemljišč pa je bil nameravani poseg še dodatno obrazložen. Dogovor z lastnikom zemljišča je bil dosežen po pregledu gradbenih situacij na terenu, kjer se je pojasnilo, zakaj potrebujejo 3 m2. Dejstvo, da je investitor gradnje obvoznice pristal na odmero zemljišča na zahtevo lastnikov, kaže na pripravljenost investitorja, da upošteva zahteve lastnikov prizadetih zemljišč. V zvezi z ugotovitvami tožeče stranke, da se neskladja med veljavnim prostorskim aktom in izpodbijanim gradbenim dovoljenjem pojavljajo še pri drugih v tožbi navedenih parcelah pa pojasnjuje, da so vse navedene parcele zajeta v grafičnem delu Lokacijskega načrta in da je bila za parcele pridobljena tudi lokacijska dokumentacija z dne 14. 4. 2008, v kateri je v podatkih o namenski rabi navedeno, da gre za traso obvoznice, ter da so kot vrste dopustne dejavnosti navedena rekonstrukcija Radeljskih klancev in obvoznice Radlje ob Dravi in da so zemljišča opredeljena kot magistralna cesta s spremljajočimi objekti, nadomestna prometna in komunalna infrastruktura ter drugi objekti. Tudi tožbene trditve, da naj bi bilo gradbeno dovoljenje izdano v nasprotju z določbo 3. alinee prvega odstavka 66. člena ZGO-1, investitor zavrača kot neresnične. Ponavlja trditev, ki jo je navedla že tožena stranka v zvezi z izdanimi Kulturno varstvenimi smernicami z dne 19. 12. 2008, da predvideni poseg ne posega v nobeno zaščito območje in da je tožena stranka v zahtevi za dopolnitev vloge izrecno navedla, da je potrebno navedeno kulturno varstvene smernice izločiti iz projektne dokumentacije. V podkrepitev navedenega še pojasnjuje, da je na ponovno zaprosilo za tolmačenje predmetnih Kulturno varstvenih smernic, prejel odgovor (z dne 20. 12. 2010), da načrtovani gradbeni posegi niso v nasprotju z varstvenim režimom in da s kulturno varstvenega vidika načrtovani poseg v ničemer ne posega v grajeno strukturo zaščitenega trškega jedra in ohranja obstoječi cestni rastar in da kulturno varstvenih pogojev in kulturno varstvenega soglasja ni potrebno pridobiti. V zvezi z izpodbijanjem zakonitosti gradbenega dovoljenja zaradi kršitve varstva pravic po določbah 7. člena ZUP pa poudarja, da je bila kot investitor nameravane gradnje vse skozi prisotna na obravnavah, prav tako je bila prisotna tudi v fazi načrtovanja, odkupov zemljišč ter vseh ostalih postopkov, potrebnih za izvedbo investicije, na voljo za predloge in pripombe tako lastnikov zemljišč, prizadetih tras obvoznice, kot tudi ostalih udeležencev, ki so bili vpleteni v nameravano investicijo. Opozarja na dejstvo, da sprejeti prostorski akt na podlagi katerega je investitor izdelal projektno dokumentacijo in zaprosil za gradbeno dovoljenje, nikdar ni bil izpodbijan, da so odkupi potrebnih zemljišč potekali sporazumno in na podlagi sklenjenih pogodb. Gradnja obvoznice je v širšem javnem interesu in nujno potrebna z vidika zagotavljanja varnosti in pretočnosti prometa, česar na obstoječem poteku ceste skozi Radeljsko mestno jedro ni več možno zagotoviti. Gradnja je tudi ekonomsko upravičena, saj so za izgradnjo predmetne obvoznice zagotovljena sredstva Evropskega sklada za regionalni razvoj in tožniki z oviranjem povzročajo državi posredno in neposredno škodo. Mnenje investitorja je, da je trasa obvoznice v luči vseh vpletenih dejavnikov optimalna in da je v interesu javne koristi, da se nameravana gradnja tudi uresniči. V pripravljalnih vlogah z dne 17. 1. 2011, 5. 4. 2011 in 13. 6. 2011 tožeča stranka zavrača izvajanje nasprotnih strank in vztraja pri svojih tožbenih trditvah v zvezi z neskladjem med območjem, ki je zajeto v izpodbijanem gradbenem dovoljenju in območjem, ki je zajeto v Lokacijskem načrtu. Ne soglašajo s trditvijo tožene stranke, ki skuša nezakonitost pri izdaji gradbenega dovoljenja odpraviti s sklicevanjem na to, da naj bi iz grafičnega dela lokacijskega načrta izhajalo, da so vsa zemljišča, ki so predmet gradbenega dovoljenja znotraj območja lokacijskega načrta. Predlagajo, da se opravi tudi presoja ali je upravni organ upošteval v postopku izdaje gradbenega dovoljenja tudi ostale veljavne prostorske akte zlasti Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih ureditvenih pogojev za Občino Radlje ob Dravi z dne 26. 6. 2006, ki v svoji določbi 26. člena med drugim določa varovalne pasove od zunanjega roba cestnega sveta, posebej v primeru glavnih cest, pri katerih mora biti varovalni pas od zunanjega roba cestnega sveta širok 25 m. V konkretnem primeru gradnje je v naselju Hmelina ta varovalni pas ponekod bistveno ožji, tako da je od najbližje stanovanjske hiše načrtovana obvoznica oziroma njena protihrupna ograja npr. oddaljena zgolj 7 m. Prav tako tožena stranka v postopku izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja kot veljavnega prostorskega akta ni upoštevala Odloka o lokacijskem načrtu za območje centralnih dejavnosti na severozahodnem delu obvoznice Radlje ob Dravi z dne 18. 10. 2006, ki zajema tudi zemljišča parc. št. 130/9, 130/14, 130/15, 130/18 in del 908/4 k. o. ..., ki so prav tako predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja. Nameravana obvoznica bo namreč posegla v trgovsko – obrtno območje, ki se nahaja ob Koroški ulici ob robu urbaniziranega območja. Tožniki posebej izpostavljajo neupoštevanje določb o zaščiti pred hrupom, saj iz projektne dokumentacije ne izhaja, da je projektant pri načrtovanju gradnje upošteval določbe 31. člena Lokacijskega načrta za območje centralnih dejavnosti, ki nalaga, da je treba, skladno s predpisanimi mejnimi in kritičnimi vrednostnimi kazalci hrupa, opredeliti vse ukrepe zmanjševanja hrupnosti v dovoljene okvire in sicer v sklopu izdelave projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja za objekt ali poseg v prostor. Po navedeni določbi znaša kritična vrednost kazalcev hrupa 59dB, kar se po oceni tožnikov s protihrupno ograjo 2,6 m kot je navedeno v gradbenem dovoljenju ne da zagotoviti. Po preliminarnih izračunih tožnikov bo prišlo do preseganja kritičnih vrednosti kazalcev hrupa, ter doseglo vrednosti do 86,64 dB, kar krepko presega mejne in kritične vrednosti, ki jih predpisuje navedeni lokacijski načrt za območje centralnih dejavnosti in Uredba o mejnih vrednosti kazalcev hrupa v okolju. Vztrajajo tudi, da je objekt, ki je predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja posegel v varstveno območje kulturne dediščine, zaradi česar bi bilo potrebno pridobiti kulturno varstveno soglasje. Stranka z interesom z naknadnim mnenjem Zavoda za varstvo in kulturne dediščine Slovenije z dne 21. 12. 2010 skuša prikazati, da je zaščiteno območje trškega naselja Radlje ob Dravi v strokovnih podlagah za spremembo prostorskih aktov občine kot celote izvzeto iz planskega varstva zaradi degradiranosti kulturne dediščine. Tožniki odgovarjajo, da strokovne podlage niso normativni pravni akt, zato glede varovanja kulturne dediščine še vedno zavezuje v celoti Odlok o razglasitvi nepremičnih kulturnih zgodovinskih spomenikov na območju Radlje ob Dravi (MUP, št. 21/1995). V zvezi z zatrjevano kršitvijo varstva pravic v 7. členu ZUP pa tožniku odgovarjajo, da je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja opravljena ustna obravnava dne 3. 6. 2010 bila opravljena na bistveno pomanjkljiv način, saj udeleženci niso imeli možnosti seznaniti se z bistvenimi sestavinami lokacijskega načrta in projekta gradnje kaj šele s podrobnosti, ki posegajo v njihovo vplivno območje. Tako pooblaščenka investitorja kot tudi projektanta na obravnavno prišla nepripravljena in nista znala odgovoriti na osnovna strokovna vprašanja o gradbenem projektu zaradi česar so udeleženci predčasno zapustili obravnavo. Opozarjajo, da jih upravni organ v vabilu na narok za ustno obravnavo niti ni podučil, da se lahko predhodno seznanijo z vso dokumentacijo in jim ni dal napotila, kje, kako in kdaj lahko vanjo vpogledajo. Opozarjajo, da do vložitve tožbe ne bi prišlo, če s strani investitorja ne bi bili deležni ignorance in sprenevedanja. Večkrat so tako pisno kot ustno opozorili, da niso proti gradnji obvoznice, temveč da želijo da se pri tem spoštuje načelo zakonitosti in njihova pravica do zdravega življenjskega okolja. Mnenja so, da je odgovornost za nastali upravni spor izključno na strani investitorja, ki ni spoštoval sklepov, ki so bili sprejeti na sestankih v zvezi s problematiko obvoznice Radlje ob Dravi in Radeljskih klancev iz leta 1995. Takrat so se dogovorili, da bo investitor traso obvoznice prestavil na zahtevano razdaljo od parcel tožnikov, ker tega ni storil je izigral njihovo dobrovernost. Investitor oziroma prizadeta stranka v tem upravnem sporu v pripravljalni vlogi z dne 16. 3. 2011 v zvezi z trditvijo tožeče stranke glede napačnega grafičnega prikaza oziroma širitve območja urejanja Lokacijskega načrta pojasnjuje, da je grafični del lokacijskega načrta enakovreden sestavni del Lokacijskega načrta in ne zgolj projekcija tekstualnega dela, kot to skušajo prikazati tožniki. To izhaja iz samega Lokacijskega načrta, kjer je v 2. členu navedeno, da Lokacijski načrt vsebuje tekstualne vpise in grafične prikaze, ki se nanašajo na mejo območja ter na lego, potek, zmogljivost, velikost in oblikovanje objektov, naprav in ureditev. Zato arbitrarna razglasitev grafičnega dela Lokacijskega načrta za napačnega predstavlja zgolj oceno tožnikov, ki nimajo podlage v dejanskem stanju. Podrobno opisuje način določanja območja, ki ga ureja Lokacijski načrt, zato glede na vse navedeno njihove zaključke glede neskladne gradnje z Lokacijskim načrtom kot neutemeljene in zavajajoče zavrača. V zvezi z izvajanjem tožnikov glede varovalnih pasov navaja, da 45. točka 14. člena Zakona o javnih cestah (ZJC) določa, da je varovalni pas, pas zemljišča ob javni cesti, v katerem je raba prostora omejena zaradi preprečitve škodljivih vplivov okolice na cesto in promet na njej in obratno. 47. člen ZJC določa, da se varovalni pas meri od zunanjega roba cestnega sveta pri glavnih cestah je na vsako stran širok 25 m. Cestni svet je največ 2 m širok zemljišči pas, merjen od zunanjega roba vozišča državne ceste ali od zunanjega roba katerega drugega elementa kot so pločniki kolesarske poti, avtobusna postajališča, odstavni prostori, odstavne niše, bankine, brežine, jarki, mulde ali koritnice. Varovalni pas je območje v katerem veljajo posebne omejitve in ne minimalna dopustna razdalja med stanovanjskim objektom in cestnim svetom, kot to napačno interpretirajo tožniki. Razdalja med stanovanjskim objektov in cestnim svetom je lahko manjša, za preprečevanje prekomernih vplivov ceste na prebivalce pa se v takih primer izvede ustrezna zaščita. V zvezi z stanovanjskim objektom na naslovu ..., kateremu se obvoznica najbolj približa pa je za zaščito vplivov ceste predvidena postavitev protihrupne ograje skladno s študijem protihrupne zaščite na območju obvoznice Radlje – II. faza, ki ga je izdelalo podjetje B. d.o.o. na podlagi prometne študije, v navedenem dokumentu je tudi načrt protihrupne ograje, ki ga je izdelalo C. d.o.o. Na javni obravnavi je bilo mogoče ob oba načrta vpogledati in pridobiti razlago. V zvezi z neupoštevanjem določb o zaščiti pred hrupom navajajo, da so obremenitve s hrupom za načrtovani poseg določene v skladu s predpisano metodologijo za ocenjevanje hrupa XPS 31-133, ki jo predpisuje Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Študijo je izdelalo podjetje, ki ima za ocenjevanje obremenitev zaradi hrupa prometa s strani Ministrstva za okolje in prostor pridobljena ustrezna pooblastila in tudi ustrezne strokovne reference. Glede na rezultate študije je načrtovana ustrezna protihrupna zaščita v obliki protihrupne ograje za zaščito strnjenega naselja, kateremu se poseg najbolj približa in pasivna zaščita za zaščito dveh objektov v skladu z določbami predmetnega Lokacijskega načrta. Preliminarni izračun tožnikov o obremenitvi s hrupom, ki je priložen pripravljalni vlogi je izveden po poenostavljeni metodologiji in za izračun ocenjene ravni hrupa za dolge ravne odseke, ki je povzeta po danes neveljavni Uredbi o hrupu zardi cestnega ali železniškega prometa. Pri izračunu so bili uporabljeni tudi neustrezni vhodni podatki. Poudarjajo, da je bila ustna obravnava opravljana korektno in da so bila na vsa vprašanja udeležencev podani tudi pisni odgovori s strani investitorja. Vprašanje udeležencev obravnave so bila povzeta tudi v dopisu odgovoru na vprašanja stranskih udeležencev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki je bil dne 15. 7. 2010 posredovan Ministrstvu za okolje in prostor. Razlogov, da so stranke zapuščale obravnavo predčasno je lahko več, eden izmed njih tudi že omenjeno dejstvo, da strankam dani odgovori niso ustrezali. Tožniki zatrjujejo, da je odgovornost za nastali spor na strani investitorja, ker naj bi se ne držal dogovora sprejetega na sestanku dne 23. 8. 1995. Gre za nestrinjanje, s samo umestitvijo obvoznice v prostor, kar je predmet sprejemanja prostorskega izvedbenega akta in v pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti. V predmetnem postopku pa gre za postopek izdaje upravnega akta, ki je bil izveden korektno in v skladu s predpisi.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, s katerimi je svojo odločitev utemeljila tožena stranka in se sodišče nanje v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sklicuje. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). K tožbenim navedbam pa še dodaja: V predmetni zadevi tožniki, ki so bili v postopek izdaje spornega gradbenega dovoljenja pritegnjeni kot stranski udeleženci na podlagi območja za določitev strank, določenem v projektu kot stranski udeleženci (kot lastniki zemljišč, ki so predmet obravnavane gradnje oziroma kot lastniki zemljišč, ki imajo zaradi varstva pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka), s tožbo izpodbijajo nezakonitost spornega gradbenega dovoljenja, ker gradnja naj ne bi bila skladna z Lokacijskim načrtom, ker v postopku ni bilo pridobljeno kulturno varstveno soglasje za urbanistični spomenik Trško naselje in ker naj bi jim kršena pravica iz 7. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP). Sodišče ugotavlja da so navedeni tožbeni ugovori neutemeljeni.

Tudi po presoji sodišča je pravilen zaključek tožene stranke, da je prostorski izvedbeni akt, ki je bil podlaga za izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja Lokacijski načrt in da zatrjevana neskladnost med tekstualnim in grafičnim delom Lokacijskega načrta po presoji sodišča ne vpliva na zakonitost izdanega gradbenega dovoljenja. Lokacijski načrt, ki je bil sprejet leta 1994, je sestavljen iz tekstualnega in grafičnega dela, ki predstavljata celoto. Na podlagi v postopku predložene dokumentacije zato sodišče ne dvomi v to, da ležijo tudi v tožbi zatrjevana sporna zemljišča znotraj območja Lokacijskega načrta. Kot neutemeljene in nerelevantne za odločitev pa sodišče zavrača tudi zahteve tožnikov po realizaciji prejšnjih dogovorov o spremembi Lokacijskega načrta.

Neupoštevni so tudi ugovori glede pridobitve kulturno varstvenega soglasja v zvezi z urbanističnim spomenikom Trško naselje. Naloga upravnega organ, ki je izdal izpodbijano gradbeno dovoljenje je med drugim, da skladno z določbo 66. člena ZGO-1 ugotovi ali so bila k predvideni gradnji pridobljena vsa soglasja pristojnih organov in organizacij. V postopku je bilo ugotovljeno, da z gradnjo obvoznice ne bo poseženo v nobeno zaščiteno območje, zato izdaja kulturno varstvenega soglasja ni potrebna.

Tožniki v tožbi neutemeljeno zatrjujejo tudi kršitev določb 7. člena ZUP, saj jim je bila v postopku glede na razlog, zaradi katerega jim je bila priznana lastnost stranke v postopku omogočeno, da zavarujejo svoje pravice in pravne koristi, navedeno pa potrjujejo tudi podatki predloženega upravnega spisa. Pred upravnim organom so zatrjevali svoje nestrinjanje z umestitvijo obvoznice v bližino njihovih stanovanjskih hiš, imeli so ugovore tudi v zvezi s protihrupno zaščito in zmanjšano vrednostjo njihovih nepremičnin zaradi obvoznice. Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa, je del projektne dokumentacije tudi načrt protihrupne zaščite na območju obvoznice in ta predvideva postavitev protihrupne ograje na območju, kjer se obvoznica najbolj približa naselju, po načrtu krajinske arhitekture, ki je prav tako sestavni del projektne dokumentacije, pa je vzdolž skoraj celotne obvoznice predvidena zasaditev drevoreda, s katerim se bo ustvarila zelena zvočna in vizualna bariera med obvoznico in naseljem. Izvedene so bile tudi študije obremenitve s hrupom in ugotovljeno, da je na naslovu ... (na tem naslovu živi tožnica E.E.) hrup prekoračen, zato je predvidena uporaba absorbcijske obrabne plasti vozišča, ki zagotavlja zmanjšanje emisije hrupa. Prav tako je v Lokacijskem načrtu v 15. členu določeno, da se po končani gradnji izvedejo meritve hrupa in v primeru prekoračitve izvedejo tudi dodatni ukrepi (sanacija zvočne izolativnosti oken, postavitev protihrupne ograje), iz podatkov spisa pa izhaja, da se je investitor zavezal, da bo določilo 15. člena Lokacijskega načrta v celoti upošteval. Ker so bili torej pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja iz 66. člena ZGO-1 izpolnjeni, je tožena stranka pravilno izdala izpodbijano gradbeno dovoljenje.

14. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.