Jedro

V tej zadevi je tožnik na podlagi I. odstavka 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo zahteval od 19.04.1998 dalje do plačila, to je od 15. dne po tem, ko je tožena stranka prejela njegov odškodninski zahtevek. 9. Uporaba tega zakonskega določila v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj je predmet spora odškodninska (in ne pogodbena) odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki se presoja po določbah ZOR, ki urejajo odškodninsko odgovornost. Upoštevati je treba ustaljeno stališče sodne prakse, da se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo prisoja ob analogni uporabi določila II. odstavka 189. člena ZOR, torej se višina odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Takrat postane višina odškodnine znana in od takrat naprej gredo oškodovancu tudi zakonske zamudne obresti. Sodišče to določbo uporabi vedno, kadar oškodovanec odškodnino zahteva neposredno od odgovorne osebe, uporabiti pa jo mora tudi v primeru, ko oškodovanec zahteva odškodnino iz istega škodnega dogodka od zavarovalnice, ki je zavarovala tujo odgovornost, ker zaradi tega odgovarja oškodovancu le in v enakem okviru kakor sama odgovorna oseba. Obveznost zavarovalnice sicer temelji na pogodbi, vendar pa je njena vsebina enaka temu, za kar je odgovoren zavarovanec.

Pravilno pa glede teka zamudnih obresti po 01.01.2002 tožnik v svoji pritožbi opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS, izraženo v načelnem pravnem mnenju z dne 26.06.2002. Po tem stališču namreč oškodovancu od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo pripadajo zamudne obresti od dneva uveljavitve OZ pa vse do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu izdaje sodbe sodišča prve stopnje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti in to ne glede na to, kdaj je prišlo do škodnega dogodka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da je tožena stranka tožeči stranki od dosojenega zneska 450.000,00 SIT od 01.01.2002 do 17.12.2002 dolžna plačati še zamudne obresti po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, medtem ko se v preostalem delu (glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 19.04.1998 do 31.12.2001 in presežno zahtevanih zamudnih obresti od 01.01.2002 do 17.12.2002) pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača 450.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila ter mu povrne pravdne stroške v znesku 377.787,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obresti od 1.518,00 SIT od 18.01.1999 dalje do plačila, od 93.403,00 SIT od 28.02.2002 dalje do plačila, od 53.200,00 SIT od 27.09.2002 dalje do plačila, od 70.875,00 SIT od 05.11.2002 dalje do plačila, od ostalih pravdnih stroškov pa od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila ter v presežku za zakonske zamudne obresti od 450.000,00 SIT od 19.04.1998 do 18.12.2002 in za znesek 900.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.04.21998 dalje do plačila tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Proti takšni sodbi se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožil tožnik. Pritožbeno je izpodbijal odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi njegovega zahtevka za plačilo odškodnine v nadaljnjem znesku 900.000,00 SIT s pripadki, zavrnitev zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojenih 450.000,00 SIT pred dnevom izdaje sodbe sodišča prve stopnje in izrek o povrnitvi pravdnih stroškov.

3. Sodišče druge stopnje je o tožnikovi pritožbi enkrat že odločalo in sicer s sodbo opr. št. Cp 1060/2003 z dne 07.05.2004, s katero ji je ugodilo zgolj v stroškovnem delu, medtem ko je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper takšno odločitev sodišča je v delu, v katerem ni uspel s svojim zahtevkom za plačilo zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo, tožnik nato vložil ustavno pritožbo, v kateri je navajal kršitev 14. in 22. člena Ustave RS.

5. Ustavno sodišče RS je z odločbo pod opr. št. Up-797/04-14 z dne 25.05.2006 ustavni pritožbi ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, razveljavilo ter zadevo v tem razveljavljenem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Iz razlogov odločbe Ustavnega sodišča RS izhaja, da je drugostopno sodišče kršilo tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj ni obrazložilo razloga za odstop od načelnega pravnega mnenja glede teka zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo (sklicevanje na ustaljeno sodno prakso ne zadošča, saj je bilo načelno pravno mnenje sprejeto ravno zaradi njene spremembe), kar pomeni, da je le na videz odgovorilo na tožnikove pritožbene navedbe.

6. Sodišče druge stopnje je tako v ponovljenem postopku presojalo zgolj tisti del tožnikove pritožbe, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojenih 450.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, glede katerih je v pritožbi navajal, da od 01.01.2002 zamudne obresti od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, tečejo ne glede na to, ali je škodni dogodek nastal pred tem datumom ali ne, hkrati pa je kljub takšnemu načelnemu pravnemu mnenju vztrajal tudi pri teku zamudnih obresti tudi pred tem datumom, torej od 19.04.1998 dalje do plačila.

7. Pritožba je delno utemeljena.

8. V tej zadevi je tožnik na podlagi I. odstavka 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo zahteval od 19.04.1998 dalje do plačila, to je od 15. dne po tem, ko je tožena stranka prejela njegov odškodninski zahtevek.

9. Uporaba tega zakonskega določila v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj je predmet spora odškodninska (in ne pogodbena) odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki se presoja po določbah ZOR, ki urejajo odškodninsko odgovornost. Upoštevati je treba ustaljeno stališče sodne prakse, da se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo prisoja ob analogni uporabi določila II. odstavka 189. člena ZOR, torej se višina odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Takrat postane višina odškodnine znana in od takrat naprej gredo oškodovancu tudi zakonske zamudne obresti. Sodišče to določbo uporabi vedno, kadar oškodovanec odškodnino zahteva neposredno od odgovorne osebe, uporabiti pa jo mora tudi v primeru, ko oškodovanec zahteva odškodnino iz istega škodnega dogodka od zavarovalnice, ki je zavarovala tujo odgovornost, ker zaradi tega odgovarja oškodovancu le in v enakem okviru kakor sama odgovorna oseba. Obveznost zavarovalnice sicer temelji na pogodbi, vendar pa je njena vsebina enaka temu, za kar je odgovoren zavarovanec.

10. Zavarovanec pa ne nosi dolžnosti plačila zakonskih zamudnih obresti po določbi 919. člena ZOR, temveč po pravilih, ki urejajo odškodninsko odgovornost, po katerih prisojanje zamudnih obresti pred 01.01.2002, kot to uveljavlja pritožba, za posamezne konkretne primere kljub sprejetju Obligacijskega zakonika (OZ) in predpisov o obrestni meri zamudnih obresti ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave RS), kot je drugostopno sodišče pooblaščencem tožnika že večkrat pojasnilo, zaradi česar je njegova pritožba v delu, kjer zahteva zamudne obresti od dosojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo pred 01.01.2002 neutemeljena.

11. Pravilno pa glede teka zamudnih obresti po 01.01.2002 tožnik v svoji pritožbi opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS, izraženo v načelnem pravnem mnenju z dne 26.06.2002. Po tem stališču namreč oškodovancu od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo pripadajo zamudne obresti od dneva uveljavitve OZ pa vse do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu izdaje sodbe sodišča prve stopnje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti in to ne glede na to, kdaj je prišlo do škodnega dogodka.

12. Tožnikova pritožba je tako delno utemeljena, zato ji je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti spremenilo tako, da gredo tožniku od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 450.000,00 SIT od 01.01.2002 do 17.12.2002 zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero (4. točka 358. člena ZPP). V preostalem delu (glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 19.04.1998 do 31.12.2001 in presežno zahtevanih zamudnih obresti od 01.01.2002 do 17.12.2002) pa je pritožba neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).