Jedro

Za ugotovitev elementov očitane hujše kršitve disciplinske obveznosti iz 1. točke 1. odstavka 45. člena ZZDO pristojni disciplinski organ ni dolžan ugotavljati kazenske odgovornosti niti kot predhodno vprašanje, saj v navedeni zakonski določbi ni predpisan pogoj, da bi bil zoper storilca uveden kazenski postopek ali celo, da bi morala biti njegova kazenska odgovornost ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zadošča ocena disciplinskega organa, ki vodi disciplinski postopek, ali ima kršitev znake kaznivega dejanja, ni pa potrebna niti uvedba tega postopka in še manj izrek pravnomočne kazenske sodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, navedeno v uvodu, zavrnilo tožbeni zahtevek M.Š. na razveljavitev odločbe načelnika Uprave za notranje zadeve z dne 12.11.1993 in odločbe disciplinske komisije Vlade Republike Slovenije z dne 13.1.1994 o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožniku zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti iz 1. točke 1. odstavka 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih (dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost) in iz 2. točke 1. odstavka omenjenega zakonskega določila (neizpolnjevanje ali nevestno, nepravočasno ali malomarno opravljanje delovnih in drugih obveznosti) zakonito izrečen najstrožji ukrep. Ugotovilo je, da je tožnik dne 7.7.1993 udaril občana G.M. v levo ličnico in s tem dejanjem prizadejal njegovo človeško dostojanstvo, da o tem dogodku ni napisal poročila, niti se ni ravnal po pismenem delovnem nalogu. S takšnim ravnanjem je tožnik storil očitane hujše kršitve delovnih obveznosti iz 1. in 2. točke 1. odstavka 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 - 70/97 - ZDDO).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje, da je njegova sodba nepravilna in nezakonita, saj je prvostopno sodišče s sodbo opr. št. Pd 215/94 z dne 29.11.1994 ugotovilo, da oškodovanec sploh ni bil lahko telesno poškodovan in da kazenski postopek, ki je tekel proti tožniku, ni imel nobene zakonite osnove. To pa pomeni, po stališču revizije, da niso izpolnjeni elementi hujše kršitve delovnih obveznosti po 1. točki 1. odstavka 45. člena ZDDO, saj očitano dejanje ni imelo kazenskopravnih posledic. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka pa vidi revizija v tem, da je pritožbeno sodišče ocenjevalo vrednost predlaganih dokazov, ki sploh niso bili izvedeni, saj je zavrnilo njihovo izvedbo zaradi predpostavke, da se z njimi ne da spremeniti zaključkov prvostopnega sodišča. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila v postopku pred izdajo pravnomočne sodbe storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti. Tožeča stranka v reviziji samo smiselno uveljavlja revizijski razlog po 2. točki 1. odstavka 385. člena ZPP v zvezi s 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP. Očitana kršitev ni podana, saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in v njeni obrazložitvi ni nasprotja o tem, kar se v sodbi navaja o vsebini listin in zapisnikov. Sklicevanje na ugotovitve sodišča prve stopnje v njegovi sodbi z dne 29.11.1994 ne morejo biti upoštevne, saj je bila omenjena sodba s sklepom pritožbenega sodišča z dne 27.9.1996 opr. št. Pdp 25/95-3 razveljavljena. To pomeni, da je bila zadeva vrnjena v stanje, v katerem je bila pred izdajo razveljavljene sodbe, zato nima nobenih pravnih učinkov.

Ker se pretežni del revizije ukvarja z vprašanji verodostojnosti in popolnosti dokazov, njihove ocene in dokaznih sklepov, je opozoriti na določbo 3. odstavka 385. člena ZPP, po kateri dejanska vprašanja ne morejo biti predmet revizijske presoje. Zato izpodbijanje dokazne ocene na revizijski stopnji ni več dopustno.

Sodišče je na podlagi določbe 7. člena ZPP v zvezi s 14. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS), s katero je uzakonjeno načelo materialne resnice, dolžno ugotoviti dejansko podlago odločbe in zato tudi samo skrbeti za izvedbo dokazov, ki po njegovi oceni pripomorejo k ugotavljanju resnice (3. in 4. odstavek). Vendar pa glede na načelo proste dokazne presoje iz 8. člena ZPP, sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo, kako bo presojalo njihovo verodostojnost, zato ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagajo stranke. Sodišče druge stopnje se je v obravnavanem primeru zato v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti prvostopne sodbe v mejah razlogov iz 2. odstavka 365. člena ZPP pravilno oprlo na ugotovljeno dejansko podlago. Tudi po presoji revizijskega sodišča je pritožbeno sodišče pravilno ocenilo, da je izvedba nadaljnjih dokazov nepotrebna, ker so zaključki sodišča prve stopnje prepričljivi, predlagani dokazi pa takšni, da v povezavi s celotnim dokaznim postopkom ne bi mogli spremeniti zaključkov sodišča prve stopnje.

Ker v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev sodišča, se zato ne morejo upoštevati revizijske navedbe, ki se nanašajo na obstoj objektivnih znakov tožniku očitane disciplinske kršitve.

Določba 3. odstavka 385. člena ZPP ne pozna izjeme, ki bi jo bila tožeča stranka s svojim izvajanjem rada deležna.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so v ravnanju tožnika, opisanem v dispozitivu izpodbijane odločbe načelnika uprave UNZ K., dani znaki hujše disciplinske kršitve iz 1. točke 1. odstavka 45. člena ZDDO, opredeljene kot dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost. Ob bistveni dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da je tožnik v svojstvu policista kritičnega dne udaril G. M. v levo ličnico, sta v tožnikovem ravnanju pravilno spoznali vse znake kaznivega dejanja grdega ravnanja z zlorabo uradnega položaja po 198. členu KZ RS.

Tožnik, ki je pri opravljanju svoje funkcije policista - torej uradne osebe - udaril oškodovanca je, tudi po presoji revizijskega sodišča, s svojim ravnanjem prizadel človeško dostojanstvo oškodovanca. S tem pa je izpolnjen dejanski stan kaznivega dejanja iz 198. člena KZ RS (Uradni list SRS 12/77 - RS 5/90).

Za ugotovitev elementov očitane hujše kršitve disciplinske obveznosti iz 1. točke 1. odstavka 45. člena ZZDO pristojni disciplinski organ ni dolžan ugotavljati kazenske odgovornosti niti kot predhodno vprašanje, saj v navedeni zakonski določbi ni predpisan pogoj, da bi bil zoper storilca uveden kazenski postopek ali celo, da bi morala biti njegova kazenska odgovornost ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zadošča ocena disciplinskega organa, ki vodi disciplinski postopek, ali ima kršitev znake kaznivega dejanja, ni pa potrebna niti uvedba tega postopka in še manj izrek pravnomočne kazenske sodbe, za kar se zavzema revizija.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi, zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).