Jedro

Dolžnosti sodišča iz 120. člena ZKP, na katere se pritožnica v pritožbeni obrazložitvi pri tem sklicuje, se nanašajo na določena pisanja, kot so obtožni akt, sodba itd. in ne denimo še na obvestila obdolžencu o pozivanju strokovnega pomočnika k predložitvi pooblastila.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega R. Š. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolženi mora plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 20. 2. 2018 zavrnilo predlog obdolženega R.Š. za vrnitev v prejšnje stanje z dne 13. 10. 2017, pritožbo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 47840/2015 z dne 23. 3. 2017, kot prepozno zavrglo ter odredilo, da se postopek izvršitve kazni, ki je bil prekinjen s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru III K 47840/2015 z dne 20. 10. 2017, nadaljuje. Povzeto je vsebina izreka, izdanega v sklepu III K 47840/2015. 2. Zoper sklep se je pritožila obdolženčeva zagovornica, kot je razumeti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da šteje obdolženčevo pritožbo za pravočasno ali ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica bistvenih kršitev določb kazenskega postopka v pritožbi ni opredelila, vendar je bilo po nekajkratnih zatrjevanjih o nepravilni uporabi 67., 76., 120., 367. in 369. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) razbrati, da meri na bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Po njenem bi lahko sodišče prve stopnje do obdolženčevega pooblastila prišlo tudi tako, da bi ga pozvalo k izjavi na zapisnik, hkrati pa niti pritožnice ni pravilno pozivalo k predložitvi pooblastila za pritožbo, ki je dejansko ni bilo. Razen tega bi k dopolnitvi vloge moral biti pozvan tudi obdolženi, ki mu hkrati ni bil vročen sklep, s katerim je bila njegova pritožba zoper sodbo zavržena. V kateremkoli primeru bi moral biti obdolženi obveščen, da k njegovi pritožbi ni bilo vloženo pooblastilo, da bi lahko posredoval in preprečil, da pritožba, ki jo je v njegovem nedvomnem interesu vložila pritožnica, ne bi bila zavržena. Še zlasti, ker gre za samostojnega upravičenca do pritožbe in ker je bil v glavi in podpisu pritožbe naveden kot pritožnik.

5. Čeprav pritožnica zahtevanega vpliva zatrjevanih kršitev na pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev ali zakonitost sklepa ni obrazložila, jih je pritožbeno sodišče zaradi nadaljnjega pomena zadeve za obdolženega in nenazadnje pritožnico samo, posebej preizkusilo. Pri tem je izhajalo iz skrbno izdelanih razlogov v obrazložitvi napadenega sklepa glede uporabe večine zgornjih zakonskih določb, ki jim pritožbeno sodišče kot pravilnim pritrjuje ter po povzeti pritožbeni obrazložitvi dodaja:

6. Ključno procesno pravno dejstvo v obravnavani zadevi je, da pritožnica k pritožbi zoper sodbo III K 47840/2015 z dne 23. 3. 2017 ni predložila zahtevanega pooblastila iz petega odstavka 67. člena ZKP. Ne tedaj, ko je pritožbo vložila in ne, ko je bila k temu dvakrat pozvana. Da bi bila poziva nerazumljiva, ker naj ne bi bila znana pritožba h kateri je treba predložiti pooblastilo, ne more držati, saj poziva nista bila opremljena zgolj s sprejemnim datumom pritožbe, ampak še z drugimi sestavinami (obdolženčeva ime in priimek, obravnavano kaznivo dejanje in zlasti opravilna številka), po katerih je bilo mogoče pritožbo prepoznati. Sploh pa se pritožnica niti v tej smeri ni odzvala, s čemer je le še dodatno prispevala k možnosti naknadnega podpisa pooblastila iz 11. točke obrazložitve sklepa. Res je edino, da pritožnica v pozivih ni bila opozorjena na posledice iz četrtega odstavka 76. člena ZKP, vendar ji te kot prava veščemu procesnemu udeležencu niso neznane, pa tudi v pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti, da vloge ni dopolnila, ker je, kot rečeno kot prava vešč procesni udeleženec, zmotno pričakovala, da bo vloga kljub navedeni pomanjkljivosti obravnavana.

7. Pritožbeno sodišče se ni strinjalo s pritožnico niti, ko poskuša v zgornje razmerje med vložnikom nepopolne vloge in sodiščem, pritegniti še obdolženca, bodisi kot udeleženca, ki bi o zgornjih dejstvih moral biti obveščen ali kot samostojnega pritožnika, ki ga manjkajoče pooblastilo končno ne zadeva.

8. Dolžnosti sodišča iz 120. člena ZKP, na katere se pritožnica v pritožbeni obrazložitvi pri tem sklicuje se nanašajo na določena pisanja, kot so obtožni akt, sodba itd. in ne denimo še na obvestila obdolžencu ob pozivanju strokovnega pomočnika k predložitvi pooblastila. Razen tega so posredi pisanja, ki so neposredno osredotočena na obdolženca, medtem ko je bil sklep o zavrženju pritožbe po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje osredotočen na pritožnico, ki brez predloženega pooblastila ni mogla biti obdolženčeva zagovornica in posledično upravičenka do pritožbe iz prvega odstavka 367. člena ZKP. Ugotovljeno je pomembno še z vidika upravičenca do pritožbe zoper navedeni sklep iz prvega odstavka 399. člena ZKP, ko obdolženca v tem delu postopka ni bilo mogoče šteti za stranko, ker se zoper sodbo sam ni pritožil in ne za osebo, katere pravica bi bila s tem sklepom kršena. Kot rečeno, predmet odločitve sodišča prve stopnje ni bila obdolženčeva pravica pritožiti se oziroma pritožiti se po strokovnem pomočniku, temveč v (ne)upravičenosti le tega do pritožbe, brez predhodnega pooblastila.

9. Čeprav se pritožnica v tej zvezi sklicuje še na prakso Vrhovnega in Ustavnega sodišča, pritožbeno sodišče ugotavlja, da posredovana primera z obravnavanim nista identična. V primeru iz sodbe Vrhovnega sodišča je bilo posredi vprašanje pritožnikove identitete, ki je bila v obravnavanem primeru nedvomna, medtem ko je v primeru iz sodbe Ustavnega sodišča tedanja zakonska ureditev Zakona o pravdnem postopku dovoljevala zavrženje pravnega sredstva brez predhodnega pozivanja strokovnega pomočnika k predložitvi pooblastila. Zadnje se v obravnavanem primeru po že obrazloženem ni zgodilo, zahteva po predložitvi pooblastila iz petega odstavka 67. člena ZKP pa je v tem postopku še zmeraj v veljavi.

10. Po drugi strani pritožbeno sodišče ne more zanikati pritožbenega poudarka, da pritožba bržkone ni bila vložena proti obdolženčevi volji, vendar to še ne pomeni, da je ta smel biti obravnavan kot dejanski oziroma samostojni pritožnik. Glede na to, kako je bila pritožba opremljena, je pritožničina identiteta, kot obdolženčeve strokovne pomočnice povsem jasna, pritožba pa končno po obdolžencu ni bila podpisana. Pritožničin „preskok“ z osebe, ki zaradi nepredloženega pooblastila ni bila upravičena do pritožbe na osebo, ki takšnega pooblastila v nobenem primeru ne potrebuje, je zato neuspešen, kot je v posledici neuspešno njeno zatrjevanje o kršitvi 369. člena ZKP, ki ga v takšnem primeru niti posredno ne gre uporabiti.

11. V zvezi z odločilnimi dejstvi pritožbeno sodišče opozarja, da pritožnica v pritožbeni obrazložitvi teh dejstev neposredno ni opredelila, ampak jih je posredno navajala kot podlago pri uveljavljanih bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka. Gre torej za pritožničino lastno oceno vsebine odločilnih dejstev, ki ni skladna z odločilnimi dejstvi iz prvega odstavka 89. člena ZKP in ne z odločilnimi dejstvi, kot izhaja iz razumljivih razlogov sklepa. Njihovo bistvo je v neopravičenosti razlogov za obdolženčevo zamudo roka za pritožbo, ki so v primeru neizkazanega pritožničinega pooblastila očitni, v primeru izkazanega, vendar ne predloženega pooblastila pa so neupravičeni zato, ker po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje niso objektivni. Obdolženi je bil v izbiri, ali se bo zoper sodbo pritožil sam ali po strokovnem pomočniku, prost in prost je bil v izbiri konkretnega strokovnega pomočnika, ki izključno iz razlogov na njegovi strani ni ravnal tako kot bi prava vešč procesni udeleženec po zakonu moral in kot je bil k temu nenazadnje dvakrat razumljivo pozvan. Ker se je pritožbeno sodišče v zvezi z zadnjim že opredelilo in ker lastne napake ne zanika niti pritožnica, jo je bilo po obrazloženem dokončno zavrniti (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah ter št. 74013 Taksne tarife.