Jedro

Ker nadomestilo plače zaradi dela na drugem ustreznem, a nižje plačanem delovnem mestu, ne predstavlja plačila za opravljanje v pogodbi o zaposlitvi dogovorjenega dela, ampak ima značaj samostojne dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, se ne všteva v osnovo za odmero odpravnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: v 1. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati razliko odpravnine v znesku 1.374,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2005 dalje do plačila in v 2. točki izreka tako, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka na prvi stopnji, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 18,50 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki izplačati razliko v odpravnini v znesku 1.374,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2005 dalje do plačila (1. točka izreka) in da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 66,60 EUR, v roku osem dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo prve stopnje in jo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno, da pošlje zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje stranki ugodilo, ker naj bi bilo glede na to, da je tožeča stranka invalid, pri odmeri odpravnine potrebno upoštevati 66. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ki v 2. odstavku izenačuje pravice invalidov, ki delajo krajši delovni čas s pravicami delavcem, ki delajo polni delovni čas in 1. odstavek 6. člena ZDR, po katerem mora delodajalec delavcu v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe zagotavljati enako obravnavo ne glede na invalidnost. Razlogi, zaradi katerih je sodišče ugodilo zahtevku, so materialnopravno zmotni in temeljijo na napačno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožniku je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo delovno mesto s polnim delovnim časom in o pravici in višini nadomestila za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delovno mesto, zaradi manjše plače na delovnem mestu, je bilo odločeno s posebnimi odločbami, ki pa toženi stranki nista bili vročeni in z njimi ni bila seznanjena. Sodišče je materialno pravo zmotno uporabilo, saj nikjer v ZDR ni podlage za odločitev, da naj bi denarno nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu predstavljalo sestavni del plače in se posledično štelo v osnovno za odmero odpravnine. Tožena stranka pa je že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da gre za denarno nadomestilo, ne za plačo. Nadomestilo plače zaradi dela na drugem ustreznem, a nižje plačanem delovnem mestu, ne predstavlja plačila za opravljanje v pogodbi dogovorjenega dela, temveč ima značaj samostojne dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki jo izplačuje ZPIZ. To pa tudi pomeni, da tožena stranka ni kršila določil 6. člena ZDR, saj je bil tožnik v skladu z določili ZDR obravnavan enako kot ostali delavci. Nadomestilo plače zaradi dela na drugem ustreznem, a nižje plačanem delovnem mestu, ne more predstavljati plačila za opravljanje v pogodbi o zaposlitvi dogovorjenega dela, temveč ima značaj samostojne dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki jo izplačuje ZPIZ, zato ga ni mogoče šteti kot sestavni del plače in se posledično tudi ne všteva v osnovo za odmero odpravnine po 109. členu ZDR. Tožena stranka se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 227/2009 z dne 2. 11. 2009. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

V 1. odstavku 109. člena ZDR je kot osnova za odmero odpravnine določena povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejel ali ki bi jo prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Jedro spora je vsebina pojma „povprečna mesečna plača“ (in s tem osnova za odmero odpravnine) tožeče stranke, ki je invalid in je poleg plače iz naslova sklenjen pogodbe o zaposlitvi za polni delovni čas istočasno prejemala tudi nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu (133. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ – Ur. l. RS, št. 12/92 in nadaljnji).

V skladu z 2. odstavkom 126. člena ZDR je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost, dodatkov in plačila za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Že iz stroge gramatikalne razlage te določbe izhaja, da denarna dajatev iz invalidskega zavarovanja ni sestavni del plače. Pravilnost takšne razlage pa potrjuje določilo 127. člena ZDR, ki opredeljuje, na katerih osnovah se določi posamezna sestavina plače. Plača je torej protidajatev za osebno opravljanje dela, za katerega sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi. Namen denarnih nadomestil iz invalidskega (in pokojninskega) zavarovanja je drugačen in izven okvirov pogodbenega koncepta delovnega razmerja. Gre za protidajatev, ki jo Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izplača zavarovancu, ker ta plačuje prispevek za invalidsko in pokojninsko zavarovanje in ne gre za plačilo za osebno opravljanje dela. Temelj za izplačilo nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je bilo torej invalidsko zavarovanje tožeče stranke.

Denarnih prejemkov tožeče stranke iz invalidskega zavarovanja tako ni mogoče šteti niti za nadomestilo plače iz 137. člena ZDR. Temeljne značilnosti nadomestila plače sta, da je delavec do njega upravičen za čas odsotnosti, v primerih in trajanju, določenem z zakonom, ter v primerih odsotnosti z dela, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca in da ga je delodajalec dolžan izplačati delavcu za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi upravičenih razlogov ne dela. Primeri upravičenj do nadomestila plače, ki so našteti v 137. členu ZDR, denarnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja izrecno ne vključujejo.

Pri presoji, da se prejemek iz naslova invalidskega zavarovanja všteva v osnovo za odpravnino, je sodišče prve stopnje izhajalo iz tega, da se položaj invalida zaradi njegove invalidnosti ne sme poslabšati in da ni nobenega utemeljenega razloga, da bi se razlikovalo med različnimi vrstami invalidov. Izpodbijana sodba ugotavlja, da bi bil sicer delavec, ki bi zaradi invalidnosti delal na drugem delovnem mestu za nižjo plačo, v neenakopravnem položaju (materialno prikrajšan), tudi glede na ostale delavce, ki bi še vedno delali na takih delovnih mestih, na katerih je delavec invalid pred nastankom invalidnosti. Takšna stališča izpodbijane sodbe o (ne)enakopravnem položaju invalida niso utemeljena v določilih delovnopravne zakonodaje in mednarodnih aktih. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 227/2009 z dne 2. 11. 2009, na katero se utemeljeno sklicuje pritožba. Tako nadomestilo plače zaradi dela na drugem ustreznem, a nižje plačanem delovnem mestu, ne predstavlja plačila za opravljanje v pogodbi dogovorjenega dela, temveč ima značaj samostojne dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki jo izplačuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker ne predstavlja plačila za osebno opravljanje dela, ga ni mogoče šteti kot sestavni del plače in se posledično tudi ne všteva v osnovo za odmero odpravnine, kakor je obširno obrazložilo revizijsko sodišče v navedeni sodbi, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanjo le sklicuje.

Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da se v osnovo za odmero odpravnine tožeče stranke poleg plače všteva tudi nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v odpravnini neutemeljeno ugodilo. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alinee 1. odstavka 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje glede na navedeno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v odpravnini zavrnilo.

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških tega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP), sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti potrebne stroške (1. odstavek 155. člena ZPP). Za prvostopenjski postopek ti stroški znašajo v višini 18,50 EUR, kar predstavljajo priglašeni potni stroški tožene stranke na relaciji Ajdovščina – Nova Gorica in nazaj v višini 50 km po uradni kilometrini. Za pritožbeni postopek tožena stranka ni priglasila stroškov, zato pritožbeno sodišče o teh stroških ni odločalo.