Jedro

Toženec se ne more uspešno sklicevati na zaupanje v podatke zemljiške knjige, če pa je vedel ali bi vsaj lahko vedel, da dejansko posestno stanje ne ustreza zemljiškoknjižnemu.

Ker je tožnik vložil predlog za izdajo začasne odredbe hkrati s tožbo, torej v pravdi in ne pred začetkom postopka, so stroški, ki so nastali zaradi odločanja o predlogu, ugovoru in pritožbi, sestavni del pravdnih stroškov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje o začasni odredbi spremeni tako, da se odločitev o stroških postopka pridrži do končne odločitve v pravdi.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu in njegovim morebitnim izvajalcem začasno prepovedalo vsakršno poseganje v traso sporne služnostne poti ter oviranje izvrševanja služnostne pravice za potrebe tožnikovih zemljišč, zlasti nastavljanje ovir, parkiranje osebnih in tovornih vozil ter delovnih strojev na traso te poti. Obenem je tožencu zagrozilo z denarno kaznijo za primer kršitve te prepovedi ter mu naložilo povračilo 381,60 EUR tožnikovih stroškov postopka. Ko je toženec temu ugovarjal, je z izpodbijanim sklepom zavrnilo njegov ugovor.

Toženec se je nato pritožil. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne predlog za izdajo začasne odredbe. Poudarja, da ima tožnikovo gospodujoče zemljišče neposredno povezavo z javno potjo. Tožnik vozi po toženčevi parceli zato, ker je del javne poti opuščen in zaraščen. Takšne vožnje nimajo značaja izvrševanja služnosti in tako s priposestvovanjem služnostne pravice ni mogoče pridobiti. Gospodujoče zemljišče nista tožnikovi parceli, ampak javno dobro. Toženec se sklicuje na svojo dobro vero in zaupanje v podatke zemljiške knjige. Pogodba, po kateri je postal lastnik, namreč izrecno določa, da toženec pridobiva nepremičnine bremen prosto. Odločitev sodišča je arbitrarna, ker iz varstva lastninske pravice po 2. odstavku 44. člena SPZ izloča varstvo pred priposestvovano služnostno pravico, za kar v zakonu ni podlage. Sicer pa je tožnik postal lastnik na podlagi menjalne pogodbe šele leta 1989 in je torej vožnje opravljal manj kot 20 let, pri čemer v menjalni pogodbi pravica do voženj sploh ni omenjena. Do tega toženčevega ugovora se sodišče ni opredelilo. Tožnik ni niti navajal, da je služnost izvrševal misleč, da jo je pridobil na veljaven način, izpodbijani sklep pa o tem nima razlogov. Stroški začasne odredbe naj se pridržijo za končno odločbo, ker so odvisni od odločbe o glavni stvari.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je delno utemeljena.

Začasna odredba, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje, sodi med regulacijske začasne odredbe, katerih namen je začasna ureditev spornega pravnega razmerja. Toženec ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožniku nastaja nenadomestljiva škoda, ki je brez predlagane začasne odredbe ni mogoče odvrniti. Tudi ne zanika možnosti, da bo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi mogoče vzpostaviti prejšnje stanje, če bo sodišče pozneje v pravdi zavrnilo tožnikov ugotovitveni zahtevek. Pač pa je še v pritožbenem postopku ostala sporna verjetnost tožnikovega zahtevka.

Po presoji pritožbenega sodišča je zaenkrat verjetno izkazano, da je tožnik pridobil zatrjevano služnostno pravico s priposestvovanjem. Dejstvo, da pri vožnji prečka javno pot, ni odločilno. Javna pot namreč ločuje toženčevi služeči zemljišči (parc. št. 1181/8 in 1181/10) in ne meji neposredno na nobeno od tožnikovih gospodujočih zemljišč (parc. št. 1179/1 in 1179/3). Zmotno je torej pritožbeno stališče, da je gospodujoče zemljišče v obravnavanem primeru javno dobro. Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožnikovi gospodujoči zemljišči v resnici nimata neposredne povezave z javno potjo, saj je ta na enem delu neprevozna, na drugem pa preozka za vožnjo s traktorjem in priključki.

Tudi toženčevo sklicevanje na omejitev priposestvovanja iz 2. odstavka 44. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/02) ni utemeljeno. Res je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu napačno štelo, da se ta omejitev nanaša le na lastninsko pravico, ne pa tudi na stvarno služnost, vendar takšna zmotna pravna razlaga ni kvarno vplivala na presojo utemeljenosti toženčevega ugovora. Izpoved priče A. Ž. namreč kaže, da toženec ni bil v dobri veri, ko je jeseni 2005 predlagal vknjižbo svoje lastninske pravice, saj je bilo že poleti 2005 videti kolesnice na trasi sporne služnostne poti. Potemtakem pogodbeno določilo o bremen prosti pridobitvi nepremičnine v pogodbi med tožencem in njegovim pravnim prednikom ne more biti odločilno. Toženec se ne more uspešno sklicevati na zaupanje v podatke zemljiške knjige, če pa je vedel ali bi vsaj lahko vedel, da dejansko posestno stanje ne ustreza zemljiškoknjižnemu. Dejstvo, da zdaj sporna služnost v menjalni pogodbi pravnih prednikov ni omenjena, samo po sebi ni bistveno. Še več, iz tega bi bilo mogoče sklepati, da je bil obstoj služnostne pravice poti za vožnje takrat nesporen. Sicer pa bo toženec v nadaljevanju dokaznega postopka še imel možnost ovreči sedanjo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik skupaj s svojim pravnim prednikom izvrševal služnost po sporni trasi poti več kot 20 let, kar po 2. odstavku 217. člena SPZ zadošča za priposestvovanje stvarne služnosti. Pritožbeni pomisleki o tožnikovi dobri veri pa so odveč, saj se ta po 9. členu SPZ domneva, če se ne dokaže drugače. Tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na obrazloženost izpodbijanega sklepa, niso sprejemljivi. Sodišče prve stopnje je v sklepu odgovorilo na toženčeve ugovorne navedbe, kar je bilo dolžno storiti, in torej ne gre za dopolnjevanje izdane začasne odredbe. Sicer pa je za svojo odločitev o toženčevem ugovoru navedlo jasne in razumljive razloge, tako da je bilo izpodbijani sklep vsekakor mogoče preizkusiti.

Toženec utemeljeno oporeka le odločitvi o stroških postopka. Ker je tožnik vložil predlog za izdajo začasne odredbe hkrati s tožbo, torej v pravdi in ne pred začetkom postopka, so stroški, ki so nastali zaradi odločanja o predlogu, ugovoru in pritožbi, sestavni del pravdnih stroškov. Sodišče bo zato o njihovem povračilu odločalo potem, ko bo odločilo o glavni stvari. Posebna pravila, ki so za odločanje o stroških postopka predpisana v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. list RS, št. 3/07-UPB 4 do 28/09), namreč veljajo le za samostojne začasne odredbe, torej tiste, ki jih sodišče po 267. členu navedenega zakona izda pred uvedbo sodnega postopka ali tudi po koncu postopka, dokler ni opravljena izvršba. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v izreku o stroških postopka ustrezno spremenilo na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08) v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ.