Jedro

Zaščito v smislu humanitarnega azila lahko dobijo le tisti, ki so ogroženi v matični državi brez svoje krivde, zaradi okoliščin, ki jih niso sami povzročili.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 406/2002-7 z dne 3.4.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo (1. točka sodbe in sklepa) proti odločbi tožene stranke z dne 11.2.2002, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka odločbe); in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni po pravnomočno končanem azilnem postopku (2. točka izreka odločbe). Sodišče prve stopnje je tudi oprostilo tožnika plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa).

V obrazložitvi sodbe (k 1. točki izreka sodbe in sklepa) se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 48. člena Ustave RS in Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 113/2000 - odločba US RS in 124/2000, v nadaljevanju ZAzil), in sicer na določbe 2. in 3. odstavka 1. člena. Po vpogledu upravnega spisa in po proučitvi izpodbijane odločbe sodišče prve stopnje ocenjuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila in navedla v izpodbijani odločbi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, ki so določeni v 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje meni, da se v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil da azil tujcu, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja, nahaja izven države, katere državljan je oziroma če je brez državljanstva, izven države običajnega prebivališča in se ne more ali se zaradi takšnega strahu noče vrniti v to državo. Po oceni sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno sklepala, da v tožnikovem primeru ne gre za strah pred preganjanjem zaradi zavzemanja za človekove pravice in svoboščine, pač pa za strah pred posledicami njegovega preteklega delovanja v času, ko je v Arkanovih formacijah sodeloval v Srbsko-Hrvaški vojni, predvsem na območju V. ter v kasnejšem obdobju, v času življenja v B., ko je bil del kriminalnega podzemlja. Takšno sklepanje res izhaja iz njegovih izjav o tem, s kom je vse sodeloval in za koga je delal in ugotovitev, da so bile nekatere od teh oseb tudi vojni zločinci in obtoženi pred vojaških sodiščem v H. Vendar pa tožnik, po mnenju sodišča prve stopnje, ni predložil nobenih dokazov oziroma ni navajal konkretnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati drugače. Sodišče prve stopnje zavrača tožbene ugovore o kršitvah temeljnih načel postopka, določenega v ZAzil ter Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V skladu z 2. odstavkom 24. člena ZAzil je tožena stranka tožniku dala možnost, da izčrpno predstavi, pojasni ter dokaže vse okoliščine in dejstva, pomembne za odločitev. V zvezi s tožnikovimi navedbami je tožena stranka po uradni dolžnosti ugotavljala, preverjala in upoštevala vsa dejstva in okoliščine v smislu 5. odstavka 24. člena ZAzil. Po oceni sodišča prve stopnje je tožena stranka odločbo izdala po celoviti proučitvi vseh okoliščin in dejstev, ki jih je navajal tožnik (6. odstavek 24. člena ZAzil).

Kot neutemeljenega zavrača sodišče prve stopnje tožbeni ugovor, da se v azilnem postopku ne upošteva dejstvo, da je nekdo obravnavan v kazenskem postopku kot storilec kaznivega dejanja. Po določbi 4. člena ZAzil se namreč pravice do azila ne prizna osebam, pri katerih obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da so zagrešile hudodelstvo proti miru, vojno hudodelstvo ali hudodelstvo proti človeštvu, kot jih določajo mednarodni akti, da so zagrešile hudo kaznivo dejanje nepolitične narave zunaj Republike Slovenije, preden so bile sprejete v državo kot begunci, ter da so zagrešile dejanja, ki so nasprotna ciljem in načelom Združenih narodov. Vendar pa v obravnavanem primeru tožena stranka azila tožniku ni zavrnila po 2. alinei 1. odstavka 35. člena ZAzil, torej zato, ker bi obstajal kakšen od izključitvenih razlogov iz 4. člena tega zakona, pač pa ga je zavrnila po 1. alinei 1. odstavka 35. člena ZAzil, ker je ugotovila da tožnik ne izpolnjuje pogojev za azil in priznanje statusa begunca po 2. ali 3. odstavku 1. člena tega zakona. Glede nato je, po mnenju sodišča prve stopnje, tudi neutemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da je tožena stranka tožnika subjektivno obsodila kot zločinca. V obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer tožena stranka res navaja, da dvomi, da tožnik v vojni ni nikogar ubil, vendar pa to na njeno odločitev, po mnenju sodišča prve stopnje, ni imelo nobenega vpliva. Na odločitev pa je, po mnenju sodišča prve stopnje, vplivala ugotovitev, da je bil tožnik udeležen v vojni na strani agresorja, ki se je zavzemal za "Veliko Srbijo", česar pa tožnik niti ne zanika.

Sodišče prve stopnje zavrača tudi tožnikov tožbeni ugovor, da mu je tožena stranka zavrnila azil po 3. odstavku 1. člena ZAzil, ne da bi to argumentirano obrazložila. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja določene pomankljivosti v obrazložitvi. Vendar pa podatki v upravnih spisih, ki jih izpodbijana odločba v celoti povzema, kažejo z gotovostjo na tak položaj pri tožniku, da pri njem niso izpolnjeni pogoji za pridobitev humanitarnega azila. Po oceni sodišča prve stopnje namreč, v zvezi s tožnikom, ne gre za osebo, ki bi lahko bila deležna posebne zaščite. Zaščito v smislu humanitarnega azila, po mnenju sodišča prve stopnje, lahko dobijo le tisti, ki so ogroženi v matični državi brez svoje krivde, zaradi okoliščin, ki jih niso sami povzročili. V tožnikovem primeru pa, po mnenju sodišča prve stopnje, gre tudi, glede na njegove izjave, za strah pred preganjanjem zaradi okoliščin, ki si jih je sam povzročil. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil v obravnavanem primeru postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta tožene stranke pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in da temelji na zakonu, zaradi česar je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 - ZUS) zavrnilo tožbo kot neutemeljeno.

Tožnik v pritožbi zoper sodbo (1. točka sodbe in sklepa) ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: V nasprotju z določbami ZAzil upravni organi niso ugotavljali vseh dejstev in okoliščin, ki so, ali bi lahko bile, pomembne za razjasnitev stvari in odločitev v predmetni zadevi. Tudi niso ocenili informacij o izvorni državi, torej objektivnega stanja v državi, iz katere je prišel, v smislu njegove ogroženosti ob vrnitvi. Pristojni organ zgolj povzema podatke iz interneta brez utemeljitve. Po njegovem mnenju je dejansko stanje, v luči navedenega, ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Organi odločanja so v predmetni zadevi nedvomno kršili materialne in procesne zakonske določbe. Zaradi vsega pojasnjenega izpodbijana sodba ne more biti zakonita. Glede na očitane pomanjkljivosti odločbe se pristojni organi odločanja očitno ne zavedajo, kaj pomeni napačna odločitev za osebo, ki išče zaščito, in njena vrnitev v izvorno državo. Njega, najmanj posredno, obtožujejo, da je kriminalec, da je sodeloval v vojnih zločinih in pri vsem tem njegovo odkrito izpoved uporabijo za obtoževanje proti njemu. Zato je nemočen, saj sodišče prve stopnje noče (kljub zakonski določbi, ki mu to omogoča) izvesti zaslišanje. Zato pritožbi prilaga lastnoročno izjavo in roti pritožbeno sodišče naj jo pri odločanju upošteva, z vso resnostjo. Ponovno poudarja, da je začel vse uradne postopke kot obremenilna priča pred sodiščem v Haagu. Njegova vrnitev v izvorno državo, bi, glede na vse pojasneno, pomenila resno grožnjo njegovi osebni varnosti, kar pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic - načela nevračanja (non-refoulement). Navedena pravica je varovana z Ustavo Republike Slovenije, z Zakonom o tujcih, 51. člen, Ženevsko konvencijo o statusu beguncev, 33. člen, z Mednarodnim paktom o političnih in državljanskih pravicah, 7. člen, s Konvencijo proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, 3. člen ter z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, 3. člen. Vse navedene konvencije, ki jih je Slovenija ratificirala in se skladno z 8. členom Ustave Republike Slovenije uporabljajo v notranjem pravu neposredno, varujejo osebo pred vračanjem v državo, kjer obstoji realna možnost, da bo izpostavljena mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju oziroma pred izgonom na ozemlje, kjer bi bila njeno življenje ali svoboda ogrožena zaradi rase, vere, državljanstva, pripadnosti neki določeni družbeni skupini ali prepričanju. Ta pravica je absolutna in je države ne morejo omejiti (EKČP se nanaša na vse osebe, ki se nahajajo na ozemlju države podpisnice. Država mora v EKČP zagotovljene pravice in svoboščine omogočiti vsakomur, ki se nahaja na njenem ozemlju, 1. člen EKČP). Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in ugodi njegovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno uporabilo določbe 48. člena Ustave Republike Slovenije, 2. in 3. odstavka 1. člena, 4. člena, 24. člena in 35. člena ZAzil, po tem, ko je pravilno ugotovilo dejansko stanje, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, glede na ugotovitve dejanskega stanja, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, utemeljeno zavrnilo tožnikove tožbene ugovore, da je tožena stranka tožnika subjektivno obsodila kot zločinca in da je zavrnila tožnikov azil po 3. odstavku 1. člena ZAzil brez argumentirane obrazložitve.

Tudi pritožbeno sodišče, tako kot sodišče prve stopnje, sicer ugotavlja določene pomanjkljivosti v obrazložitvi odločbe tožene stranke, ki se nanašajo na določene očitke tožniku v zvezi z njegovim sodelovanjem v Arkanovih formacijah v Srbsko-Hrvaški vojni, predvsem na območju V. Vendar je v zvezi s tem pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da podatki v upravnih spisih, ki jih izpodbijana odločba tožene stranke v celoti povzema, z gotovostjo kažejo na to, da pri tožniku niso izpolnjeni pogoji za pridobitev azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tudi pritožbeno sodišče namreč meni, tako kot sodišče prve stopnje, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih in samih izjav tožnika na zaslišanjih, da pri tožniku ne gre za osebo, ki bi lahko bila deležna posebne zaščite v smislu podelitve azila v Republiki Sloveniji. V zvezi s tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih in iz izpodbijane sodbe, da zaščito v smislu humanitarnega azila lahko dobijo le tisti, ki so ogroženi v matični državi (v konkretnem primeru v Srbiji oziroma ZR Jugoslaviji) brez svoje krivde, zaradi okoliščin, ki jih niso sami povzročili. Glede na vse ugotovitve, ki izhajajo iz podatkov in listin v upravnih spisih in iz lastnih izjav tožnika, pa gre v tožnikovem primeru, tudi glede na njegove izjave, za strah pred preganjanjem zaradi okoliščin, ki si jih je sam povzročil (njegova udeležba v Arkanovih formacijah v agresiji na V. in njegova udeležba v SDB v B. po odhodu iz V. v letu 1998), kar pa ni podlaga za podelitev azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil v Republiki Sloveniji.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala po celoviti proučitvi vseh okoliščin in dejstev, ki jih je navajal tožnik, kar tudi izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih (6. odstavek 24. člena ZAzil).

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, ko kot neutemeljenega zavrača tožnikov tožbeni ugovor, da se v azilnem postopku ne upošteva dejstva, da je nekdo obravnavan v kazenskem postopku kot storilec kaznivega dejanja (4. člen ZAzil) in da je v obravnavanem primeru tožena stranka tožniku zavrnila pridobitev azila po 1. alinei 1. odstavka 35. člena ZAzil, ker je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za azil in priznanje statusa begunca po 2. ali 3. odstavku 1. člena ZAzil. V zvezi s tožnikovo pritožbeno navedbo, da bi njegova vrnitev v matično državo, glede na vse pojasneno, pomenila resno grožnjo njegovi osebni varnosti, kar predstavlja kršitev temeljnih človekovih pravic - načela nevračanja (non-refoulement), pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da to navedbo v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati, glede na utemeljene razloge sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikove prošnje za pridobitev azila. Sicer pa tudi podatki in listine v upravnih spisih ne izkazujejo, glede na sedanje razmere v ZR Jugoslaviji oziroma Srbiji, da bi bila lahko osebna varnost tožnika ogrožena, upoštevajoč te razmere.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani.

Pritožbeno sodišče ni odločalo o tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks iz humanitarnih razlogov, saj je o tem že odločilo sodišče prve stopnje (2. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa; glej tudi 1. odstavek 169. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se po 16. členu ZUS primerno uporablja v upravnih sporih).