Jedro

Vsebina pojasnilne dolžnosti mora biti takšna, da lahko potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja in oceni potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za svoje finančne obveznosti. Banka ga mora opozoriti na veliko stopnjo valutnega tveganja, ker so nihanja, zlasti v dolgoročnem obdobju, potencialno velika in lahko povzročijo potrošniku neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ki jih ne zmore (več) obvladovati.

.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 1.670,79 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta notarski zapis Pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, opr. št. SV 235/08 z dne 19. 3. 2008, in Pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF, pripravljena dne 11. 3. 2008, nična (I. točka izreka), da sta neveljavni vknjižbi hipoteke ID pravice 001 in 002, ter se izbrišeta (II. in III. točka izreka). Sklenilo je še, da je toženka dolžna tožnikom povrniti njihove pravdne stroške (IV. točka izreka).

2.Toženka vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP1 ter zaradi kršitve ustavnih in konvencijskih pravic. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče ni preverilo, ali sporni pogodbeni pogoj temelji na zavezujočih določbah nacionalnega prava (2. odst. 1. člena Direktive 13/93), kar izključuje uporabo Direktive. Sledeč sodbama SEU C-186/16 in C-609/19 je načeloma legitimno domnevati, da je nacionalni zakonodajalec vzpostavil ravnotežje med pravicami in obveznostmi strank določenih pogodb. Obravnavani kredit je pristen devizni kredit in je klasičen primer 371. člena OZ2 . Sodišče bi zato moralo preizkusiti, ali bi uporaba spornega pogoja povzročila enako obveznost, kot izhaja iz 371. in 372. člena OZ. SEU je v sodba C-364/19 in C-18/19 potrdilo, da so določbe potrošniških kreditnih pogodb, ki so primerljive spornim pogojem v tej zadevi, lahko izključene iz področja uporabe Direktive. Ker sporni pogodbeni pogoj temelji na nacionalnem pravu, je na podlagi 2. odst. 1. člena Direktive izključen iz uporabe te Direktive.

Nedovoljena je retroaktivna razlaga prava. Obveznosti banke v času sklepanja pogodbe je potrebno presojati v luči tedaj veljavnega ZPotK3 in pravil ZVPot4 . Ni mogoče spregledati razlage ZVPot, ki je veljala do leta 2023, ki je drugačna od tiste, ki jo citira sodišče. Zakoni in njihova razlaga v času sklepanja kreditne pogodbe niso narekovale pojasnilne dolžnosti v obsegu, kot jo opredeljuje nova praksa. Gre za retroaktivno sodno razlago prava, ki ni dopustna. V času sklepanja kreditne pogodbe veljavni ZPotK pojasnilne dolžnosti ni podrobneje urejal, zgolj zahteval je navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti. Z novelo ZPotK-B v letu 2007 je bila dodana zahteva, da kreditna pogodba vsebuje opozorilo o spremembi tečaja in spremembi zneskov posameznih plačil. Te obvezne vsebine kreditna pogodba vsebuje. Toženka v času sklepanja pogodbe ni mogla razumno pričakovati zahtev aktualne prakse, tega tudi nista zahtevala zakona. Zlasti stališče, da bi morala toženka seznaniti tožnike z ekonomskimi okoliščinami, ki bi lahko vplivale na nihanja tečajev, ni razbrati iz zakonodaje in tudi kaj takega ni zaslediti v sodni praksi do leta 2023. Gre za vzpostavljanje bremen, ki ne izhajajo iz takrat veljavnega zakona. Spreminjanje sodne prakse pri razlagalnem poustvarjanju dispozicije mora biti posebej zadržano, saj s tem sodna praksa ustvarja nova pravila o tem, kako se morajo naslovniki norme vesti. Uporaba sodne prakse, ki je bila med postopkom spremenjena in za strankin položaj škodljiva, predstavlja kršitev pravice pravdnih strank do enakega varstva pravic.

Sodišče je merila presoje jasnosti in razumljivosti, kot jih opredeljuje SEU, zmotno oziroma pomanjkljivo uporabilo. Iz prakse SEU (prim. zadeve C-125/18 in C-609/19, C-186/16) izhaja, da mora sodišče vprašanje, ali je bila zahteva po preglednosti izpolnjena, preučiti ob upoštevanju vseh dejanskih okoliščin, vključno z oglaševalsko vsebino in informacijami, ki jih je predložil dajalec kredita pred/ob sklenitvi pogodbe. Upoštevne so vse informacije, s katerimi se želi potrošniku pojasniti delovanje mehanizma menjave in tveganje, povezano z njim. Enako je izpostavilo tudi Vrhovno sodišče RS. V zadevi II Ips 8/2022 pojasnjuje, da je treba preučiti, ali je potrošnik lahko razumel, da lahko nihanje menjalnega tečaja povzroči neugodne posledice, da razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem obdobju odplačila v primeru znatnega znižanja vrednosti domače valute. Važno je, da celota pojasnil omogoča potrošniku preudarno odločitev. Ne gre za določen način podajanja informacij. SEU je poudarilo, da je potrebno ustrezno težo pripisati določilom in pojasnilom v predpogodbenih in pogodbenih dokumentih, s katerimi je toženka izrecno obvestila tožnike o tveganjih, ki izhajajo iz kreditne pogodbe. Sodišče prve stopnje je odreklo pravno relevantnost več listinskim dokazom, ustnim pojasnilom in opozorilom, s katerimi je toženka ob sklepanju kreditne pogodbe seznanila tožnike z značilnostmi in tveganji, ki izhajajo iz nje.

Sodišče je kršilo določbo 8. člena ZPP. Iz sodbe bi moralo razumno in preverljivo izhajati, zakaj je posameznim dokazom dalo določeno težo glede njihove verodostojnosti. Sodišče je v zvezi z nizom dokazov toženke zagrešilo več procesnih kršitev, pri čemer si razlogi nasprotujejo, izpustilo je določene bistvene segmente. Do številnih navedb in dokazov se ni vsebinsko opredelilo. S tem je kršilo pravico do izjave. Pritožba graja dokazno oceno glede opravljene pojasnilne dolžnosti. Zaključek o neizpolnitvi te dolžnosti sodišče utemelji skoraj izključno na letaku pravne prednice toženke iz leta 2004. Napačno je presodilo pomen letaka. Glavno tveganje kreditojemalca pri kreditih je obrestno tveganje. V tem smislu so se nekateri potrošniki oprli na trdno valuto CHF, ki je zagotavljala nižjo obrestno mero. To pa ne vpliva na vprašanje valutnega tveganja. Zato je pomen letaka pomemben predvsem v kontekstu obrestnih mer. Tudi v dosedanji sodni praksi, v kateri je bil obravnavan letak toženke iz leta 2004, je višje sodišče ugotovilo, da se ta časovno ne ujema z obdobjem sklepanja kreditnih pogodb in se nanaša na SIT in ne EUR. Na napačnost zaključka o pomembnosti letaka kaže dejstvo, da tožnik letaka sploh ni poznal in se pri odločanju za kredit nanj ni oprl. Standard pojasnilne dolžnosti se ne more opirati na navedbe iz letaka, s katerim tožniki niso bili seznanjeni in ni imel nikakršnega vpliva. Sodišče letaka ne bi smelo upoštevati. Nerazumljiv in zmoten je zato zaključek, da sta izpovedi bančne uslužbenke A. A. in vodje poslovne enote B. B. nekoliko milejši kot letak toženke, zaradi česar je večjo težo dalo letaku. Sodišče ni opravilo analitične presoje njune izpovedi. Umanjka celotna dokazna presoja. Sodišče ne naslovi nasprotja med dejstvi glede letaka in o katerih sta izpovedali priči. Ni obravnavalo izpovedi prič A. A. in B. B. v zvezi s tem, kakšna pojasnila je toženka dajala kreditojemalcem in na kaj so bili tožniki opozorjeni. Priča A. A.je povedala, da so stranke opozarjali na tečajno tveganje, tudi B. B. je izpovedal, da so opozarjali na valutna tveganja in strankam predstavljalo primerjavo preteklega gibanja valute CHF. Iz sodbe ni razvidno, kakšno dokazno vrednost je dalo izpovedbam prič. Izhaja le, da je sodišče verjelo tožnikom, ker so se njihove izjave ujemale z vsebino letaka, ki pa ne more biti relevanten, še manj odločilen dokaz v postopku. Sodišče je sicer pojasnilo, da v vsakem primeru iz izjav prič ne izhaja pojasnilo v obsegu, ki ga zahtevajo sprejeta materialnopravna stališča novejše sodne prakse VS RS, s čimer je podalo prikrito vnaprejšnjo dokazno oceno. Dokazna ocena ni oblikovana na podlagi skrbne presoje, saj ni preverljiva in analitična.

Sodišče je spregledalo celoten kontekst izjav posameznih prič glede minimalnega tveganja in varnosti kredita. Upoštevati je treba, da je bil kredit sklenjen s spremenljivo obrestno mero in je popolnoma nerealno pričakovanje, da se bo ta obrestna mera minimalno spreminjala. Ni nepomembno, da so bili vsi udeleženci pogodb pozorni na obrestno tveganje. Ne gre prezreti, da sta priči povedali, da so kreditojemalcem prikazovali pretekla gibanja menjalnega tečaja. Vpogled v grafe, predložene v postopku glede nihanja menjalnega tečaja, kaže da izpovedi tožnikov ne držijo. S hipotetičnimi izračuni so prikazovali vpliv sprememb menjalnega tečaja. Na njihovi podlagi referenti niso mogli v bodoče napovedati znatnega padca domače valute. Dokazano je, da referenti niso preferirali kreditov v CHF, saj bodoče napovedovanje obrestne mere in menjalnega tečaja ni bilo mogoče. Če bi sodišče skrbno presodilo izpovedi prič A. A. in B. B. v primerjavi z izpovedbami tožnikov, bi ugotovilo, da noben referent ni zagotavljal potrošnikom, da bodo anuitete nihale v manjšem obsegu, toženka ni podajala nikakršnih zagotovil, da je tveganje omejeno, tega tudi sodišče ni ugotovilo. S celotno paleto pojasnil je toženka dala vedeti, da prevzemajo neomejeno in nepredvidljivo valutno tveganje. Sodišče ni upoštevalo vseh informacij in pojasnil, ki so bile dane tožnikom ob sklepanju kreditne pogodbe; eno od pojasnil je bilo, kot rečeno, seznanitev s podatki o preteklem gibanju menjalnega tečaja in obrestne mere.

Sodišče je povsem spregledalo, da je toženka tožnike ob sklepanju kreditne pogodbe seznanila še s pravico do konverzije v 20. členu pogodbe. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo in je s tem zagrešilo kršitev iz 8. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Seznanitev s pravico do konverzije pomeni, da je toženka pojasnila o izpostavljenosti valutnemu tveganju, ter opozorila, da tveganj ni mogoče napovedati. Lahko bi se tožniki razbremenili bodočega tveganja, če bi ocenili, da velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva vpliva na obroke kredita onkraj sprejemljivega. Pogodbena pravica, ki je zakonodaja ni zahtevala, predstavlja nevtralizacijo bodočega valutnega tveganja, ki jo lahko potrošnik izkoristi po lastni presoji. Pri kreditni pogodbi je šlo za relativno preprost pravni posel. V sklopu pojasnil je bil predložen tudi amortizacijski načrt. Sodišče je prezrlo, da je bila tožnikom enakovredno predstavljena možnost najema kredita v EUR kot tudi v CHF, da toženka ni dajala prednosti nobenemu kreditu, in da sta bila prva dva tožnika sposobna za najem kredita tudi v evrski valuti. Vse okoliščine kažejo, da je toženka zadostila pojasnilni dolžnosti.

Neutemeljen je očitek sodišča, da bi morala toženka tožeče stranke obvestiti o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na ninanja menjalnih tečajev. Sodišče se sklicuje na odločbo VS RS II Ips 54/2023. V njej se je Vrhovno sodišče oprlo na sodbo SEU C-609/19, ki obravnava občutno kompleksnejši produkt od deviznega kredita v CHF. Načelo lojalne razlage in aplikacije te sodbe, ne narekuje zaključka, da Direktiva ESG 13/93 od ponudnikov zahteva, da potrošnike vselej seznanijo z ekonomskimi okoliščinami. Sodišče EU je v tej zadevi izhajalo iz bistveno drugačnega dejanskega stanja, obravnavan je bil drugačen finančni produkt (Helvet Immo), ki je kompleksnejši in zanj veljajo drugačne prvine. Zato kreditni pogodbi ni mogoče pripisati primerljive kompleksnosti. Za razliko npr. v zadevi Andricius je šlo za produkt, podoben kreditni pogodbi kot v obravnavani zadevi, medtem ko je šlo v zadevi C-609/19 za finančni produkt, ki povprečnemu potrošniku ni enostavno razumljiv. Naziranje sodišča prve stopnje o obveščanju o ekonomskih okoliščinah, ki bi vplivale na nihanje menjalnega tečaja, nima podlage v pravu. V zadevi Andricius sodišče seznanitve z ekonomskimi okoliščinami ni izpostavilo kot pomembne za presojo preglednosti spornega pogodbenega določila oz. je sploh ni omenilo. Sodba C-609/19 ni predmet ustrezne primerjave v kontekstu slovenskih potrošniških CHF sporov. Vse obveznosti kreditojemalca so namreč določene v CHF, tam pa je bilo kot bistveno prepoznano dejstvo, da se zaradi nihanj paritete med valutama obračuna in plačila povečuje znesek mesečnih obrokov in podaljšuje odplačilna doba. Navedeno je le, da zahteve po preglednosti ni mogoče izpolniti z informacijami, ki temeljijo na domnevi o stabilnosti paritete med obračunsko in plačilno valuto ves čas trajanja pogodbe, in da to velja zlasti, ko ponudnik potrošnika ni obvestil o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev. Obvestitev o ekonomskih okoliščinah torej ni absolutna. Tudi sicer pa so bili tožniki ob sklepanju kreditne pogodbe seznanjeni z ekonomskimi okoliščinami, saj je bilo splošno znano dejstvo nihanje tečaja med nemško marko in dinarjem v 80. letih prejšnjega stoletja. Povprečnemu potrošniku pa je tudi jasno, da lahko pride do drugih nepredvidljivih dogodkov (hudih poplav, epidemij,..), kar lahko vpliva na valutna razmerja. Sodišče pa je tudi zmotno presodilo pravni interes tožnikov.

3.Tožniki so na pritožbo odgovorili. Menijo, da je neutemeljena in predlagajo njeno zavrnitev. Zahtevajo povrnitev pritožbenih stroškov.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja:

-da sta prvi tožnik in druga tožnica kot solidarna kreditojemalca sklenila s toženko pogodbo o deviznem kreditu v CHF v skupni višini 286.000,00 CHF, kar je na dan 11.3.2008 znašalo 181.127,30 EUR, z dobo odplačevanja 30 let,

-da sta sklenila pravo kreditno pogodbo v tuji valuti,

-da je bil kredit namenjen nakupu stanovanja za njuno družino ter da kredit še vedno redno odplačujeta,

-da je na gibanje mesečnih anuitet v CHF vplivala višina obrestne mere Libor in gibanje tečaja EUR/CHR; da s sklenitvijo kredita postane breme posojilojemalcev, ki ne prejemata prihodkov v tuji valuti, odvisno od gibanja tečaja tuje valute in gre zato za tvegano (aleatorno) pogodbo;

-da sta bili za zavarovanje terjatve ustanovljeni in vknjiženi hipoteki na nepremičnini, last prvih dveh tožnikov, in na nepremičnini last tretjega tožnika, z zaznambo neposredne izvršljivosti;

-da v sami pogodbi ni bilo nobenega opozorila v zvezi z valutnim tveganjem;

-da toženka, na kateri je breme, niti ni jasno in konkretno zatrjevala, da bi kredit v CHF tožnikom5 predstavila tako, kot zahtevajo nadgrajena merila sodne prakse, ki kažejo na materialnopravno izhodišče presoje o pojasnilni dolžnosti, saj je bilo bistvo toženkinih ugovorov to, da za velike valutne spremembe ni vedela in ni bila dolžna vedeti in jih zato ni mogla predstaviti tožnikom;

-da toženka ni predložila nobene listine, iz katere bi izhajalo, kakšna navodila so imeli referenti za predstavljanje kreditov v času sklepanja konkretne pogodbe, da pa je bilo v letaku toženke iz leta 2004 dovolj dobro odražena predstavitev kreditov v tuji valuti, ki naj bi jo izvajali referenti po navodilih nadrejenih, na podlagi katerega je moč sklepati, kako je banka lahko ravnala v drugih oblikah komunikacije s strankami, tudi ustno preko predstavitev referentov;

-da prvi tožnik za konkretni letak toženke sicer ni vedel oz. se na informacije iz njega ni oprl;

-da iz izpovedi prič toženke, bančne referentke A. A. in vodje poslovne enote B. B., ne izhaja, da bi tožnikoma pojasnili možne znatne razsežnosti prevzetega valutnega tveganja, saj nista vedela povedati, v kakšnem obsegu/vsebini je bilo tožnikom predstavljeno valutno tveganje;

-s pojasnili, ki jih je toženka dala tožnikom pred sklenitvijo pogodbe, toženka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti;

-toženka ni zatrjevala, da je tožniku povedala, kako bi na višino anuitete vplival zelo velik padec vrednosti evra;

-kredit v CHF ni bil preferiran; referentka zagotovil, da spremembe niso možne, ni dajala;

-predstavljena sta bila oba kredita, vendar znesek kredita v EUR, za katerega sta bila tožnika kreditno sposobna, ni zadostoval za željeni nakup, kredit v CHF je bil glede na izračune bolj ugoden; kredit v CHF je bil zaradi nižjih obresti ugodnejši za tožnika;

-da je Banka Slovenije že v dopisih in Poročilih v letih 2005-2007 opozarjala poslovne banke na skrbno opravo pojasnilne dolžnosti,

-da je toženka v konkretnem primeru kreditojemalcema določene informacije sicer posredovala, ni pa dokazala, da je opravila pojasnilno dolžnost skladno z zahtevano profesionalno skrbnostjo.

6.Na povzetih dejanskih ugotovitvah temelji dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da pritožnica svoje pojasnilne dolžnosti do tožnikov ni opravila na način in z vsebino, ki bi jima omogočila dejansko razumevanje in zavedanje o (praktično neomejenem) valutnem tveganju in o dejanskem obsegu s kreditno pogodbo prevzete obveznosti, s čimer je ravnala v slabi veri in ni bila poštena pri pojasnjevanju vsebine kreditne pogodbe.

7.Na navedeno sodišče prve stopnje opira svoj materialnopravni zaključek, da je sklenjena kreditna pogodba nična (2. odst. 23. člena ZVPot), ker je izpolnjen zakonski stan po četrti alineji 1. odst. 24. člena ZVPot glede nepoštenega pogodbenega pogoja. Posledično so nični tudi vsi preostali pravni posli, ki so bili sklenjeni v povezavi z navedeno kreditno pogodbo (4. odst. 39. člena OZ), vknjižbe, izvedene na podlagi teh pravnih poslov pa so neveljavne, zaradi česar jih je potrebno izbrisati in vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje.

Glede pravne podlage

8.Stališča glede materialnopravne podlage v postopkih za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb z valuto v CHF so v sodni praksi jasna. Res je sicer, da je bila ta sodna praksa na relevantnem področju v obdobju od vložitve tožbe dalje spremenjena, vendar to na pravilnost izpodbijane delne sodbe ne vpliva. V času odločanja sodišča prve stopnje so bila novejša stališča Vrhovnega sodišča RS že znana in tudi pritožnica se je do njih opredelila tako v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot tudi v sami pritožbi.

9.Pravno podlago za presojo v tej zadevi predstavljajo določbe ZPotK in ZVPot ter temeljna načela OZ6 , ki so veljala v času sklepanja pogodb, vse v luči minimalne harmonizacije, kot jo določata Direktiva 93/13/EGS in sodna praksa SEU.7

10.ZPotK, veljaven v času sklenitve kreditne pogodbe, je določal splošno obveznost banke, da mora pred sklenitvijo pogodbe seznaniti potrošnika z vsemi pogoji kreditne pogodbe (1. odst. 6. člena ZPotK), ki morajo biti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku (1. odst. 7. člena ZPotK). V primeru kreditne pogodbe s pogodbenim pogojem valutne klavzule (z obračunom, vezanim na uporabo tuje valute) pa mora ta vsebovati tudi navedbo tuje valute, vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti, in opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil (9. točka 1. odst. 7. člena ZPotK). Podrobneje ZPotK vsebine predpogodbene pojasnilne dolžnosti iz 7. člena ZPotK ne določa, določa pa njeno obvezno naravo.8 Po 1. odst. 21. člena ZPotK je tako nično vsako pogodbeno določilo, ki je v nasprotju s tem zakonom in v škodo potrošnika. V 3. odst. istega člena ZPotK določa, da se, ne glede na določbe tega zakona, uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejše za potrošnika. Tak predpis, ki je ugodnejši za potrošnika, ker ureja širši obseg njegovih pravic, ki niso izrecno urejene v ZPotK, je ZVPot, v razmerju do katerega je ZPotK lex specialis.9

11.Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz 1. odst. 22. člena ZVPot, ki morajo biti jasni in razumljivi (4. odst. 22. člena ZVPot). V primeru nejasnosti ni predvidena sankcija ničnosti, temveč se nejasna določila razlagajo v korist potrošnika (5. odst. 22. člena ZVPot). Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Za nepoštene pa se štejejo, če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, če povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, če povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali če nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (1. odst. 24. člena ZVPot). Povzete določbe predstavljajo implementacijo Direktive 93/13/EGS (1.a člen ZVPot), ki v 1. odst. 3. člena določa, da pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po 2. odst. 4. člena Direktive 93/13/EGS ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku. Že na podlagi jezikovne razlage je očitno, da nacionalna ureditev ni enaka ureditvi po Direktivi 93/13/EGS (citirani določbi Direktive 93/13/EGS nista bili neposredno preneseni v nacionalni pravni red). ZVPot zahteva, da je pogodbeni pogoj jasen in pošten. Za primer nejasnosti in nepoštenosti pogodbenega pogoja določa različni sankciji. Presoji jasnosti/razumljivosti in nepoštenosti pogodbenega pogoja sta ločeni (samostojni), in hkrati vsebinsko prepleteni. Določene okoliščine iz faze razkrivanja pomembnih informacij v predpogodbeni fazi namreč sodijo tako v okvir presoje, ali je banka izpolnila pojasnilno dolžnost, kot tudi v okvir presoje njene dobrovernosti (poštenosti).10 ZVPot testa nepoštenosti ne omejuje na nejasne in nerazumljive pogodbene pogoje, niti nepoštenosti ne pogojuje s kumulativnim obstojem obeh predpostavk (dobre vere in znatnega neravnotežja). Predpostavke iz 1. odst. 24. člena ZVPot so določene alternativno. Takšna ureditev je skladna z Direktivo 93/13/EGS, ker sledi cilju, ki ga Direktiva 93/13/EGS zasleduje, poleg tega potrošnikom zagotavlja višjo raven varstva kot Direktiva 93/13/EGS - v primeru, da se standardi slovenskega in evropskega prava razlikujejo, je treba uporabiti tistega, ki potrošniku zagotavlja višje varstvo.11

12.Po ZVPot za nepoštenost pogodbenega pogoja zadostuje, da je ugotovljena bodisi nepoštenost v ravnanju ponudnika (dobra vera v postopkovnem pogledu) bodisi nepoštenost v teži bremena pogodbenega pogoja (pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi - dobra vera v vsebinskem pogledu - neravnotežje). Dobra vera v postopkovnem smislu je zajeta v vseh alinejah 1. odst. 24. člen ZVPot. V kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev je merilo dobre vere objektivno. Ni potrebno, da banka v fazi predpogodbenih pogajanj v razmerju do potencialnih kreditojemalcev deluje zavajujoče (npr. z zagotovili o stabilnosti valutnega razmerja CHF/EUR). Zadostuje ugotovitev, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika (tudi, če jih ni želela).12

13.Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do potrošnika v veliki informacijski premoči. Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo banke, ki razpolaga z informacijami oziroma specifičnimi znanji. Če je banka skrbno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost (oziroma če je pri vključitvi pogodbenega pogoja ravnala v skladu s profesionalno skrbnostjo - dobra vera v postopkovnem pogledu), v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo informacijskega razkoraka med pogodbenima strankama.13 Če pa pojasnilna dolžnost ni ustrezno opravljena oz. sploh ni opravljena (potrošnik ni bil obveščen o vseh bistvenih pogodbenih pogojih, ki bi lahko vplivali na obseg in težo njegove obveznosti), banka ne zadosti zahtevam dobre vere,14 ker asimetrija med položajem banke in potrošnika ni bila uravnotežena. Posledično gre za ravnanje, ki zaradi nasprotovanja načelu vestnosti in poštenja, ustreza nepoštenosti pogoja po (najmanj15 ) 4. alineji 1. odst. 24. člena ZVPot,16 kar vodi v ničnost pogodbe.

14.Ob upoštevanju povzete pravne podlage, ki jo je sodišče prve stopnje za presojo spornega pogodbenega razmerja v obravnavani zadevi pravilno uporabilo, so neutemeljeni pritožbeni ugovori, da se sodišče prve stopnje na Direktivo 93/13/EGS in sodno prakso SEU nepravilno sklicuje, da je dogovor o kreditu v CHF jasen in razumljiv, in da razglasitev kreditne pogodbe za nično predstavlja nezakonit poseg v pritožničino mirno uživanje premoženja. Za presojo tudi ni odločilno (oziroma ne zadošča), da je kreditna pogodba vsebovala vse elemente, ki jih je določal ZPotK - obvezna zakonska vsebina kreditne pogodbe z valutno klavzulo namreč pomeni le del vsebine pojasnilne dolžnosti kot zakonske obveznosti banke. Delno pa ta temelji na načelu vestnosti in poštenja (dobre vere).17 V zvezi s tem je zmotno pritožbeno pravno naziranje, da je upoštevanje načela vestnosti in poštenja v nasprotju z določbami ZPotK.

15.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je vsebina dogovora o kreditu v tuji valuti, skladno z 2. odst. 1. člena Direktive 93/13/EGS, izključena s področja njene veljavnosti in uporabe, posledično pa ni dopustna presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev. V skladu z 2. odst. 1. člena Direktive 93/13/EGS določbe Direktive 93/13/EGS ne veljajo za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali drugih predpisih. Ta določba ni bila predmet uskladitve ZVPot z Direktivo 93/13/EGS in posledično ni implementirana v slovenski pravni red. ZVPot torej presoje nedovoljenosti pogodbenega pogoja zaradi opiranja na obvezno zakonsko določbo ne izključuje, kar pomeni, da je po ZVPot ta vselej mogoča.18 Slovenska ureditev je v tem delu za potrošnika ugodnejša od ureditve po Direktivi 93/13/EGS.19 Poleg tega pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo (glede vsebine pojasnilne dolžnosti) v okvir določbe 2. odst. 1. člena Direktive 93/13/EGS ne spada.20 Tudi SEU je že izrecno presodilo, da pogoj v zvezi z valutnim tveganjem ni izključen s področja uporabe Direktive 93/13/EGS na podlagi njenega 2. odst. 1. člena.21

16.Glede dispozitivne zakonske vsebine pogodbenega pogoja: določbi 371. in 372. člena OZ pomenita le način določitve predmeta denarne obveznosti. Ne določata (sami po sebi) pravic in obveznosti strank iz posamezne pogodbe. Po sodni praksi SEU pa nacionalnemu sodišču to ne preprečuje, da bi presojalo (ne)dovoljenost pogodbenega pogoja.22 Iz sklepnih predlogov k zadevi C-81/19 izhaja, da so iz presoje nepoštenosti izvzeti zgolj pogoji, ki temeljijo na zakonskih določbah, ki so bile sprejete posebej za obravnavano vrsto pogodbe, ali na zakonskih določbah, ki na take določbe izrecno napotujejo. Nacionalno sodišče mora torej preveriti, ali je (dispozitivna) zakonska določba oblikovana posebej za določeno vrsto pogodbe ali pa pomeni le splošno zakonsko določbo. Ker določba glede monetarnega nominalizma ni oblikovana posebej za pogodbe o potrošniških kreditih, temveč kot splošna civilnopravna določba, je pogodbeni pogoj, ki se nanjo opira, lahko podvržen presoji nedovoljenosti po merilih Direktive. Presoja nedovoljenosti pogodbenega pogoja po drugem odstavku 1. člena Direktive zaradi dispozitivne določbe o valutni klavzuli iz 372. člena OZ ni izključena, ker ni zadoščeno vsem kriterijem, ki jih je oblikovalo SEU oziroma izhajajo iz namena stališč SEU iz citiranih sklepnih predlogov. Predvsem pa ni izključena, ker valutna klavzula ni edina vsebina pogodbenega pogoja obravnavane kreditne pogodbe. Ne ureja pravic in obveznosti pogodbenih strank, temveč z opiranjem na splošno obligacijsko določbo določa zgolj njen predmet. SEU je v sodbi v zadevi C-243/20 z dne 21. 12. 2021 (Trapeza Peiraios) opozorilo, da dejstvo, da pogodbeni pogoj temelji na obvezni zakonski določbi, ne pomeni, da nacionalno sodišče ne more preizkusiti veljavnosti druge vsebine pogodbenih pogojev iz iste kreditne pogodbe, na katere se obvezne zakonske določbe ne nanašajo in so zato podvrženi presoji nedovoljenosti. Pomeni torej le to, da so kreditne pogodbe z valutno klavzulo dovoljene.

17.Neutemeljeni so očitki o nedopustni retroaktivni opredelitvi standarda toženkinega dolžnega ravnanja. Kot je VS RS že pojasnilo, so bile določbe ZPotK pomensko odprte in niso podrobneje urejale pojasnilne dolžnosti.23 Določale so, da mora banka pred sklenitvijo pogodbe potrošnika seznaniti z vsemi pogoji kreditne pogodbe, da morajo biti ti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku in da mora v primeru, da izračun efektivne obrestne mere ali skupnih stroškov kredita ni mogoč, pogodba vsebovati vse elemente, od katerih je ta izračun odvisen. Ker izračun končnih stroškov kredita v CHF zaradi možnega spreminjanja mesečnih obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ni mogoč, zakon pa elementov za izračun konkretno ne določa, jih je treba predstaviti potrošniku v okviru predpogodbenega pojasnila. V sodni praksi opredeljena vsebina dolžnega pojasnila tako ni nekaj, kar bi bilo določeno za nazaj, ampak je skladna s standardom vestnega in poštenega ravnanja banke, ki ravna s profesionalno skrbnostjo. Tako tudi ne gre za primer retroaktivne razlage zakona contra legem (kar predstavlja tudi mejo lojalne razlage prava EU).24

Glede pojasnilne dolžnosti in nepoštenega pogodbenega pogoja

18.Pravilna je dokazna ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da pritožnica ni opravila pojasnilne dolžnosti skladno z zahtevano profesionalno skrbnostjo. Sprejeta odločitev sledi kriterijem o obsegu in vsebini pojasnilne dolžnosti, ki jih je v novejši sodni praksi25 , ob upoštevanju relevantnih odločb prakse SEU, določil ZVPot (22. do 24. člena) in Direktive 93/13/EGS, oblikovalo Vrhovno sodišče RS.

19.Vsebina pojasnilne dolžnosti mora biti takšna, da lahko potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja in oceni potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za svoje finančne obveznosti. Banka ga mora opozoriti na veliko stopnjo valutnega tveganja, ker so nihanja, zlasti v dolgoročnem obdobju, potencialno velika in lahko povzročijo potrošniku neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ki jih ne zmore (več) obvladovati. Sodišče prve stopnje je v tč. 29 - 32 in 43 - 46 podrobno pojasnilo, upoštevaje številne odločbe SEU, USRS in VS RS, kakšne minimalne informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev, morajo biti dane potrošniku. Te bi morale vsebovati vsaj opozorilo, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima posojilojemalec svoje prebivališče in prejema dohodke (valutno tveganje).26 Zahteva po preglednosti, upoštevaje konkretne okoliščine primera, je lahko izpolnjena tudi brez izrecnega opozorila o neomejenem tveganju potrošnika zaradi nihanja tečaja, če ponudnik ni obvestil zgolj o potencialni možnosti rasti ali padca valute, v kateri je najel posojilo, temveč mu je podal še druge informacije, na podlagi katerih bi lahko ocenil znatne ekonomske posledice tečajnega tveganja na svoje finančne obveznosti. Na ta način banka potrošniku omogoči, da konkretno razume potencialno resne posledice, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti na njegov finančni položaj. Le tako mu omogoči sprejem informirane in zato pravno veljavne odločitve za sklenitev pravnega posla.27 Potrošnik mora torej prejeti opozorilo o konkretnem delovanju mehanizma z menjavo valut in o izpostavljenosti valutnemu tveganju, ki ga bo lahko v primeru znižanja nacionalne valute v razmerju do tuje valute zaradi povečanja skupnih stroškov kredita težko nosil. Bistveno je potrošnikovo zavedanje dejanskega obsega (dolgoročnega) tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju.28 Zavedanja o dejanskih posledicah prevzete obveznosti pa se ne more doseči zgolj z jasnim besedilom kreditne pogodbe in podpisano izjavo o (abstraktnem) prevzemu tečajnega tveganja29 , niti zgolj s prenosom izrecno predpisane zakonske določbe glede pisne kreditne pogodbe z valutno klavzulo30 , in sicer ne glede na to, v kakšni obliki je pogodba sklenjena. Zgolj zavedanje, da neko tveganje oziroma nihanje valute obstaja, ne pomeni, da se posameznik zaveda tudi dejanskega obsega tega tveganja.31 Informacije morajo biti takšne, da se je potrošnik moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute na višino njegovih kreditni obveznosti za celotno obdobje. SEU pa je tudi pojasnilo, da zahteve po preglednosti ni mogoče izpolniti s posredovanjem informacij potrošniku (grafičnih in številčnih), ki temeljijo na domnevi nespremenljivosti ali stabilnosti menjalnega tečaja obračunske valute ali valute plačila ves čas trajanja pogodbe.32

20.Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je bil v zadevi SEU C-609/19 (ki jo omenja odločba VSRS II Ips 54/2023) predmet obravnave kredit z nekoliko drugačnimi značilnostmi od obravnavanega, vendar to ne vpliva na pravilnost ugotovitve, da toženka tožnikom ni podala potrebnih pojasnil. Razlog zanje je potencialno znatna razsežnost predmeta pogodbe, ki jo je predstavilo že sodišče prve stopnje, opirajoče se na odločbo VS RS II Ips 8/2022, izhaja pa tudi iz kasnejših odločitev VS RS v podobnih zadevah, tudi v II Ips 37/2023, II Ips 56/2023. Odločitev ne temelji na ugotovitvi, da banka potrošnika (tožnikov) ni obvestila o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanje tečajev, temveč že na tem, da posredovane informacije (posamezne ali iz gledanja njenega informiranja kot celote) niso vsebovale vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo posojila oz. prevzem odplačila z zastavo nepremičnine vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva, kar posebej zahteva že sodna praksa SEU v zadevah C-186/16 (Andricius) in druge. Ker odločitev ne temelji na ugotovitvi, da toženka ni obvestila o ekonomskih okoliščinah, ni pomembno, ali ta zahteva izhaja iz sodbe SEU ali ne.

21.Opozorilo na razlike v pogodbenih pogojih (v sodbi SEU C-609/19 in obravnavani zadevi) ne more privesti do drugačnega izida tudi zato, ker je v obravnavani zadevi ključno, da je obseg obveznosti iz kreditne pogodbe, vezane na CHF kot valuto, v kateri tožnika nista prejemala dohodkov, zaradi nenapovedljivosti gibanja tečaj (oz. dogodkov od katerih je to lahko odvisno), ob sklenitvi pogodbe nepredvidljiv. Za kreditojemalca ima lahko daljnosežne usodne posledice že znaten padec domače valute v obdobju, krajšem od ročnosti kredita, in ga ne more pokriti, čeprav bi se oz. se bo (morda) na dolgi rok celo izkazalo (ko zapade zadnji obrok), da je bila odločitev o kreditiranju v CHF ekonomsko smotrnejša. Te značilnosti kredita so osebi, ki pretežno plačuje v svoji domači valuti, na prvi pogled težje dojemljive in hkrati zastrte z ugodnejšo obrestno mero. Zaradi posledic teh lastnosti izbrane kreditne opcije je bila toženka zavezana k njihovemu razkritju.

22.21. Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da v sami kreditni pogodbi ni bilo opozorila v zvezi z valutnim tveganjem, čeprav kreditna pogodba v 20. členu določa, da kreditojemalca s podpisom te pogodbe potrjujeta, da ju je banka predhodno v celoti seznanila z rizikom najetja kredita v tuji valuti (zaradi gibanja tečaja CHF) in izjavljata, da ta riziko izrecno prevzemata. Sodišče prve stopnje je z navedenim zapisom po oceni pritožbenega sodišča želelo povedati, da sama kreditna pogodba ni vsebovala pojasnila, ki ga sodna praksa in predpisi štejejo za ustreznega. Glede na novejšo sodno prakso je povsem jasno, da povzeto opozorilo v kreditni pogodbi ne ustreza pojasnilu, ki ga banka kot profesionalna institucija bila dolžna dati tožnikom. Edino, na kar je mogoče sklepati iz povzete vsebine pogodbe je, da je neka seznanitev z rizikom eventualnega zviševanja obveznosti bila podana, iz te določbe pa ni mogoče v ničemer razbrati konkretne vsebine opozorila in s tem tudi ne takšne, kot ga zahteva sedanja sodna praksa. S to pritožbeno navedbo torej tožena stranka pritožbenega sodišča ne prepriča v to, da je ustrezno opravila svojo pojasnilno dolžnost.

23.22. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožniki na podlagi podanih (ustnih in pisnih) pojasnil niso bili poučeni, da sprejemajo neomejeno tveganost prej navedenih spremenljivk, kar ima za njih tudi potencialno izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja odplačil kredita v domači valuti. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je skrbna in prepričljiva, prav tako je narejena skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tako reklamni letak tožene stranke kot tudi izpovedbe strank in prič. Res letak tožene stranke izhaja iz junija 2004, kreditna pogodba pa je bila sklenjena v letu 2008, a vendar ne drži pritožbena trditev, da ga sodišče prve stopnje sploh ne bi smelo upoštevati (četudi prvi tožnik ni vedel zanj), ob tem, da ni bilo trditev, da bi v času sklepanja kreditne pogodbe obstojala drugačna (kakšna?) navodila o predstavitvi kredita v tuji valuti. Tudi jezikovna razlaga letaka ni bila zmotna (54 - 56. točka obrazložitve). Iz njegove vsebine ne izhaja, da se nanaša zgolj na ugodno obrestno mero, kot trdi pritožba, saj je v njem navedeno, da se višina anuitete ne bo bistveno večala, višina anuitete pa ni odvisna zgolj od višine obrestne mere, temveč tudi od gibanja tečaja. Ker je sodišče upoštevalo tudi izpovedbi bančnih uslužbencev A. A. in B. B. in ju dokazno ocenilo (tudi v povezavi z izpovedbami tožnikov) ter se ni oprlo zgolj na letak tožene stranke, pritožbeno sodišče v pravilnost dokazne ocene ne dvomi. Pritožbeno sodišče torej sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnika nista bila opozorjena na možnost večjih tečajnih nihanj. Na banki so jima dajali vtis, da se skupna vrednost anuitet (preračunana v eur) ne bo bistveno spreminjala. Pritožba pravilnosti teh ugotovitev ne omaje.

23.Odločilno je, da iz nobene od izpovedb prič, ki ju je povzelo tudi sodišče prve stopnje (glej tč. 58 in 59 sodbe), ne izhaja, da bi bile tožnikom pojasnjene bistvene lastnosti kredita na način, da bi se mogli zavedati nepredvidljive višine mesečnih obveznosti in končne cene kredita in da je lahko tudi taka, da bo znatno vplivala na njune zmožnosti odplačila kredita. Iz njiju ni razvidno, da bi bile tožnikom pojasnjene možne znatne razsežnosti prevzetega valutnega tveganja. Pri tem njuna izpoved, da se je tožnikoma kot kreditojemalcema naredil anuitetni načrt in izročil graf gibanja za krajše obdobje (v spisu graf za čas 2005-2007, B5), za presojo o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti ne zadostuje. Že Ustavno sodišče (glej zadeve Up-14/21, kot tudi Up 287/21-22, Up 504/21-29) in tudi VS RS je v več zadevah zapisalo, da kratkoročnega preteklega gibanja tečajnega razmerja CHF in evra pred sklenitvijo sporne kreditne pogodbe, ki zajema bistveno prekratko obdobje, da bi lahko bil vsaj približno relevanten za kredit s 30 letno dobo odplačevanja (kar je izpostavilo tudi sodišče prve stopnje v tč. 37), ni mogoče enačiti z merilom pravnega standarda pojasnilne dolžnosti. Tudi amortizacijski oz. anuitetni načrt odplačevanja (B6) ne zadošča za dosego uporabljenega standarda, saj prikaz anuitetnega načrta temelji na predpostavki nespremenjenega tečaja, kar toliko bolj velja v primeru, če se je tožnik za kredit v CHF odločil tudi zaradi nižje anuitete, v primerjavi s kreditom v EUR.33

Da bi bili tožniki opozorjeni na možnost, da tečaj EUR - CHF zaniha več kot 10 %, toženka s predloženimi grafi v obravnavani zadevi ni izkazala, tudi priči o tem nista izpovedovali, saj sta zgolj izpovedali, da bodoče napovedovanje ni bilo mogoče, da so na tečajno tveganje opozarjali, a ne vesta v kakšnem obsegu. Na pravilnost presoje tudi ne vpliva pavšalna izpoved prič, da so prikazovali strankam hipotetične izračune z vplivom sprememb menjalnega tečaja, saj ta nič ne pove o tem, ali je na podlagi njih bil kreditojemalec zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Takšni izpovedi ne po vsebini ne po obsegu ne dokazujeta izpolnitve pojasnilne dolžnosti. Dvoma v pravilnost zaključkov tudi ne vnaša pritožbenega trditev, da referenti niso zagotavljali, da bodo anuitete nihale le v majhnem obsegu, oz. da tožnikom niso bila dana zagotovila, da je tveganje omejeno. Odsotnost izrecnega zagotovila, da je valutno tveganje omejeno, ne pomeni, da je toženka kredit predstavila tako, kot bi bila dolžna. Da bi bi bila tožnikom dana pojasnila, da prevzemajo neomejeno in nepredvidljivo valutno tveganje, dokazni postopek ni potrdil. S pojasnili tožnikom ni bilo omogočeno, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti in s tem povezano ustanovitvijo hipotek razumejo dejansko tveganje, ki so mu izpostavljeni v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti domače valute. Pritožbene trditve, da je toženka prvima dvema tožnikoma enakovredno predstavljala možnost najema kredita v EUR kot v CHF, da ni dajala prednosti nobenemu kreditu iz svoje ponudbe, in da sta bila tožnika sposobna za najem kredita v evrski valuti, glede na izhodišča sodišča prve stopnje, ki sledi stališčem SEU, US RS in VS RS, ne pomenijo ustreznosti izpolnitve predpogodbene pojasnilne dolžnosti.

Tega zaključka ne spremeni niti pritožbeni ugovor, da je bila kot možnost omejitve valutnega tveganja med strankami (v istem členu) pogodbeno dogovorjena možnost konverzije kredita CHF v novega evrskega. O toženkinih navedbah v zvezi z možnostjo konverzije se je bilo sodišče dolžno izreči, a to procesno pomanjkljivost lahko odpravi pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 62/2023 navedlo razloge, zaradi katerih je na tovrstne navedbe treba odgovoriti, v kasnejši odločbi II Ips 74/2023 pa se je o njih tudi vsebinsko izreklo. Gre sicer za ugovorno tezo, ki je ni mogoče prima facie zavrniti kot nerelevantne. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri v pogodbi zapisani pravici: "da lahko stranka, če rizikov kredita ne more več nositi/sprejeti, poda banki v odobravanje vlogo za refinanciranje obstoječega kredita z novim", sploh ne gre za pravo konverzijo, temveč za refinanciranje kredita. Toženka pa v postopku pred nižjim sodiščem niti ni pojasnila, kako naj bi bilo refinanciranje kredita (torej poplačilo predhodnega kredita pod pogoji na dan refinanciranja in sklenitve nove kreditne pogodbe z vsemi s tem povezanimi stroški) nekaj, kar bi lahko preprečilo nadaljnjo uporabo pogodbenega pogoja. Ne pojasni, kako ta institut oziroma pod kakšnimi pogoji deluje. Tudi ni podala nobenih trditev, da je bil tožnikom pojasnjen pomen in učinek te pravice v povezavi z mehanizmom pogodbenega pogoja kredita. Trditev, da bi referentka karkoli v zvezi z refinanciranjem v povezavi s pogodbenim pogojem pojasnila, ni bilo. Iz navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje - sploh v povezavi z abstraktno vsebino - ne izhaja, da je toženka prvemu tožniku in drugi toženki nameravala predstaviti v predpogodbeni fazi bistvene značilnosti veljavne pogodbe, kakšno možnost poplačila sta imela na razpolago in ali bi takšna možnost (če bi bila odobrena) odpravila neuravnoteženost njunega položaja. Samo pogodbeno določilo ne odpravlja neuravnoteženosti potrošnikovega pogodbenega položaja. Takšnega vsebinsko praznega določila ni mogoče šteti za opozorilo o možnosti znatne spremembe tečaja.

Če pojasnilna dolžnost ni opravljena (oz. je opravljena pomanjkljivo), kot je v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo in ocenilo sodišče prve stopnje, postane glavni predmet obveznosti nejasen in nepregleden, banka pa ravna v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Zaključek o izpolnjenosti predpostavke po 4. točki 1. odst. 24. člena ZVPot je pravilen in ustrezno obrazložen. Pravilen je tudi (sicer neprerekan) zaključek o tem, da ima obstoj nepoštenega pogoja za posledico ničnost celotne kreditne pogodbe. Ob odsotnosti (konkretnih) pritožbenih navedb pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da je pravilen tudi zaključek izpodbijane sodbe, da je posledično nična tudi akcesorna pogodba o zavarovanju kreditnih obveznosti z ustanovitvijo hipotek na nepremičninah (39. člen OZ), vknjižbe izvedene na njeni podlagi pa so neveljavne in se zato izbrišejo (1. odst. 243. člena Zakona o zemljiški knjigi).

Zavrnjen je tudi pritožbeni očitek, da je napačna presoja o pravnem interesu tožnikov. Gre za pavšalno trditev, brez kakršnihkoli utemeljitve, saj točke 5, ki jo omenja v uvodu pritožba, v pritožbi ni. Zato se pritožbeno sodišče o tem očitku, ki ne sodi med kršitve, ki bi jo pritožbeno sodišče presojalo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), ne izreka.

Sklepno

27.Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

28.Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna tožnikom povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. in 155. člena ZPP). Ti znašajo 1.670,79 EUR (1875 točk za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 22/1 Odvetniške tarife), 375 točk za povišanje vrednosti storitve zaradi zastopanja dodatne stranke po 1. odst. 7. člena OT), 32,5 točk za materialne stroške (po 3. odst. 11. člena OT), povišano za 22 % DDV Povrniti jih mora v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje (299. in 378. člen OZ).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. in dopol.

2Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. in dopol.

3Zakon o potrošniških kreditih, Ur. l. RS, št. 77/04 s sprem. in dopol.

4Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS, št. 20/98 s sprem. in dopol.

5Tretji tožnik pri obiskih pri toženki ni sodeloval, pri njej se je udeležil samo podpisa pogodba o ustanovitvi hipoteke.

6Predvsem 5. in 6. člen.

7Kadar gre kot pri Direktivi 93/13/EGS za pristop minimalne harmonizacije, ko predpis prava EU določi samo najnižji skupni okvir, državam članicam pa prepušča proste roke glede preostalega normiranja, je SEU tisto, ki določi, kateri pojmi v tovrstnih direktivah naj imajo enoten avtonomen pomen v vseh državah članicah in katere pojme lahko dodatno, sledeč svoji nacionalni avtonomiji, še razlagajo in pomensko napolnjujejo nacionalna sodišča. Ko pa enkrat SEU pojem avtonomno in enotno razloži, zasede pomenski okvir tega pojma, ki mu morajo v celoti slediti vse države članice EU. Ta pomenski okvir je SEU že določil, ki je istovrsten okoliščinam konkretnega primera (VSL sodba in sklep I Cp 1372/2023 z dne 26. 1. 2024, 33. tč. obrazložitve).

8Prim. VSRS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 (15. in 16. tč. obrazložitve).

9Prim. VSRS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 (31. tč obrazložitve).

10Prim. VSRS sklep II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022 (29. tč. obrazložitve).

11Prim. VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (23.-25. tč obrazložitve), VSRS sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 (12. tč obrazložitve).

12Prim. VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (49.-54. tč. obrazložitve), VSL sodba II Cp 319/2023 z dne 13. 6. 2023, VSL sodba II Cp 674/2024 z dne 10. 7. 2024.

13Prim. VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (39. tč. obrazložitve), VSRS II Ips 42/2024 z dne 2. 10. 2024 (12. tč. obrazložitve), VSL sodba II Cp 319/2023 z dne 13. 6. 2023, VSL sodba II Cp 674/2024 z dne 10. 7. 2024.

14Prim. VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (56. tč. obrazložitve).

15Prim. VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (57. tč obrazložitve).

16Prim. VSRS sodba II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 (37. tč. Obrazložitve), ki je bila sprejeta sicer kasneje, a v podobnih primerih kot v II Ips 56/2023, II Ips 54/2023 id, sprejetih pred izdajo izpodbijane sodbe.

17Prim. VSRS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 (18. tč. obrazložitve).

18Posebej ob upoštevanju 13. tč. 1. člena ZVPot.

19Prim. VSRS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 (30. in 31. tč. obrazložitve).

20Prim. VSRS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 (10. - 31. tč. obrazložitve).

21Prim. VSRS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 (26. tč. obrazložitve), in zadeva SEU C-51/17 z dne 20. 9. 2018 (OTP Bank).

22SEU v zadevi C-779/18 (Mikrokasa).

23Prim. VS RS sodba II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, 21., 22. in 29. točka obrazložitve, II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, 16.-18. točka obrazložitve.

24Pritožbeno sodišče na tem mestu še izpostavlja, da so sodbe SEU o predhodnih vprašanjih glede razlage prava kot del prava EU neposredno zavezujoče praviloma z učinkom za nazaj od začetka veljave razlaganega pravnega pravila, tudi za razmerja, ki so se oblikovala, preden je SEU odločilo o predlogu za sprejem predhodne odločbe. Pojasnilna dolžnost ni samo pojem ZPotK, ampak tudi del presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot, ki predstavlja implementacijo Direktive. Ob sklenitvi sporne pogodbe sta tako Direktiva kot ZVPot v bistvenem in zgoraj predstavljenem delu oziroma s predstavljeno vsebino že veljala. 1. odstavek 6. člena ZPotK in 1. ter 2. odstavek 7. člena ZPotK ne določata izrecno vsebine pojasnilne dolžnosti pri kreditni pogodbi z valutno klavzulo, gre za nedoločen pravni pojem, katerega pomen mora določiti sodišče. Sodna praksa to presojo napravi retrospektivno. Pri tem ne gre za retroaktivnost, ampak za nepravo retroaktivnost, ki ni nedopustna, če ne pomeni posega v drugo ustavno varovano pravico. Tudi USRS je že pojasnilo, da je SEU svoja stališča o obveznosti pojasnila o vplivu velike depreciacije nacionalne valute, sprejelo neposredno v sklopu razlage Direktive 93/13 (Odločba US RS Up 329/19, 14. točka).

25Od odločbe II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in II Ips 18/2022, nato pa še odločbe II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16.11. 2023, II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023, II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, in druge.

26Glej VS RS II Ips 8/2022, točka 70 obrazložitve.

27Prim. VSL sodba II Cp 208/2024 z dne 24. 7. 2024 (17. tč. obrazložitve).

28Tako VSRS v odločbi II Ips 37/2023, točka 41 obrazložitve.

29Prav tam, točka 43.

30Prav tam, točka 18.

31Prim. VSRS sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 (18. točka obrazložitve).

32Tako VSRS v odločbi II Ips 37/2023, točka 40.

33Z anuitetnim načrtom plačil so posredovane informacije, temelječe na domnevi, da bo razmerje med obračunsko valuto in valuto plačila ostalo stabilno ves čas trajanja pogodbe.

34Pri čemer takšen izračun sam po sebi ničesar ne pove o tveganosti kreditiranja s tujo valuto, saj ponazori strošek kredita ob predpostavki, da bosta valutno razmerje kot obrestna mera celotno obdobje ostala stabilna.

35Takšna izhodišča in razlaga izhaja tudi iz kasnejših odločitev VS RS v podobnih primerih, II Ips 37/2023 id.

36Glej 49. točko obrazložitve.

37Strnjeno povzeto je trdila le, da sta imela kreditojemalca že po pogodbi možnost refinanciranja obstoječega kredita z novim, ki je nista izkoristila, če sta menila, da rizikov najetega kredita ne moreta več sprejemati, in da če bi refinancirala kredit, ne bi bila izpostavljena nadaljnjemu valutnemu tveganju (na list. št. 46, 57 in 597, ki jih je podala tudi po nadgradnji pravnih stališč VS RS).

38Pojasnilna dolžnost za pogodbeno dogovorjeno možnost refinanciranja (kot tudi konverzije) mora biti opravljena v sklenitveni fazi, v tej fazi mora banka kreditojemalcu pojasniti pomen in učinek tega instituta kot mehanizma omejitve tveganj, ki jim je izpostavljen zaradi spremembe menjalnega tečaja, in sicer v povezavi z mehanizmom pogodbenega pogoja kredita, vezanega na CHF (prim. odločbe VSL II Cp 2036/2024, I Cp 2015/2023, II Cp 1253/2024, II Cp 2212/2023).

39Prim. VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (56. tč. obrazložitve), VSRS sodba in sklep II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023 (29. tč. obrazložitve), VSRS sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 (21. tč. obrazložitve), VSRS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 (37. tč. obrazložitve).

40Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OT.

Zveza:

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-4 Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9, 21, 21/1, 21/3 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 39, 39/4, 371, 372 Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.