Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da mora biti dogovor o pogodbeni kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule sklenjen v pisni obliki kot dvostranski pravni posel ter da enostransko urejanje konkurenčne klavzule v internem aktu delodajalca ni dopustno.

Skladno z ustaljeno sodno prakso je za konkretizacijo izgubljenega dobička treba opredeliti podatke o preteklem poslovanju, pričakovane prihodke in pričakovane odhodke, trditvena podlaga tožeče stranke glede nastanka škode zaradi toženkine kršitve konkurenčne klavzule pa je pomanjkljiva in presplošna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa mora v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 466,65 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 14.101,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, naj toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 1.377,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožbo tožeča stranka. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka, ker je obrazložitev odločitve skopa in nerazumljiva, zato je ni mogoče preizkusiti. Navaja, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do pravno pomembne okoliščine, da je bila pogodbena kazen dogovorjena med pravdnima strankama v Pravilniku o pravicah, obveznostih in odgovornosti delavcev tožeče stranke (Pravilnik), ki bi ga moralo presojati po določbah OZ, ne le po ZDR, saj gre za civilno sankcijo za kršitev obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje po pogodbi, za katero se dogovorita stranki te pogodbe. Navaja, da je bila v času trajanja delovnega razmerja pogodbena kazen dogovorjena v 59. členu Pravilnika, ki ga je za tožečo stranko podpisal njen direktor, tožena stranka pa ga je podpisala 13. 8. 2009. Pove, da je Pravilnik po vsebini dvostranski pravni akt (pogodba), o čemer je izpovedal direktor tožeče stranke, do tega pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sklicuje se na izpoved toženke, da je bila pred podpisom Pravilnika seznanjena z njegovo vsebino, kar po mnenju tožeče stranke pomeni, da je z njim (tudi z dogovorjeno pogodbeno kaznijo) soglašala, sicer bi podpis lahko odklonila, še posebej glede na to, da ga je podpisala po tem, ko je tožeči stranki sporočila namero odpovedi delovnega razmerja. Ker sodišče prve stopnje ni vodilo postopka v smeri, da je toženka s podpisom Pravilnika sklenila dogovor o pogodbeni kazni za primer kršitve konkurenčne klavzule, šteje izpodbijano sodbo za sodbo presenečenja. Nasprotuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da enostransko urejanje konkurenčne klavzule v Pravilniku glede na 40. člen ZDR-1 ni dopustno. Navaja, da sta stranki konkurenčno klavzulo dogovorili v pogodbi o zaposlitvi, tak dogovor pa je pravno dopusten in skladen s svobodo izbire poklica in svobodno gospodarsko pobudo ter se sklicuje na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 683/2015. Navaja, da je dogovor o pogodbeni kazni akcesoren dogovoru o konkurenčni klavzuli, ki služi utrditvi pogodbene obveznosti. Trdi, da sta pogodbeni stranki v okviru pogodbene svobode po določbi 3. člena OZ, a vseeno v okviru delovnopravnih omejitev konkurenčno klavzulo in pogodbeno kazen dogovorili v okviru dveh med seboj povezanih pogodb (pogodbe o zaposlitvi in Pravilnika). Sklicuje na določbi 248. in 249. člena OZ in na sodno prakso Vrhovnega sodišča opr. št. III Ips 193/2010, III Ips 173/2017 ter pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 461/2017. Meni, da je zaključek, da gre za enostransko urejanje konkurenčne klavzule, nepravilen, saj gre po vsebini za dvostranski pravni akt, ki sta ga podpisali dve pogodbenici. V zvezi s škodo navaja, da je od toženke zahtevala povrnitev škode oziroma izgubljenega dobička v višini 30 % izgubljene letne vrednosti pogodb s sodišči. Navaja, da je točno in določno po višini navedla, kolikšen posel je izgubila pri posameznem naročniku zaradi protipravnega ravnanja toženke. Navaja, da je skupna osnova za tri sodišča znašala 13.670,34 EUR, kar je listinsko dokumentirano, tožnica pa je od toženke v tem postopku zahtevala 30 % tega zneska iz naslova izgubljenega dobička. Sklicuje se na pravno podlago za vtoževanje tovrstne škode v zadnjem odstavku 11. člena pogodbe o zaposlitvi. Kot nerazumljivo graja odločitev sodišča, da je zahtevek nekonkretiziran, saj je sodišče prve stopnje pritrdilo tožeči stranki, da je treba pri višini zahtevka izhajati iz vrednosti izgubljenega posla. Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi nepostavitve izvedenca finančne stroke za ugotovitev utemeljenosti zahtevka po višini, saj ji sodišče prve stopnje ni omogočilo, da dokaže svoj zahtevek po višini. Meni, da je ob predpostavki, da bi dobila posel za omenjena sodišča tudi v bodoče, upravičeno pričakovala dobiček v višini 4.101,10 EUR. Navaja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tem delu sploh ni raziskovalo. Glede na vse navedeno je po njenem mnenju napačna tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku za plačilo 10.000,00 EUR s pripadki, v preostanku pa njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno razveljavitev v celoti ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov odgovora na pritožbo v plačilo tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. To bistveno kršitev tožeča stranka uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje bistveno kršitev določb postopka zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo izvedbo tega dokaza z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu v zvezi z zatrjevano višino škode - izgubljenega dobička, saj je ob zatrjevani višini prihodkov le pavšalno zatrjevala izgubljeni dobiček v višini 30 %, ne da bi konkretno opredelila predvidene odhodke (prim. z odločitvami Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 157/2010 z dne 3. 4. 2012, II Ips 107/2011 z dne 19. 9. 2013 in III Ips 111/2011 z dne 25. 2. 2014 ter Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 220/2015 z dne 18. 2. 2015 in I Cpg 884/2017 z dne 13. 2. 2018). Trditveno in dokazno breme sta namreč povezani, zato mora stranka natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi, saj sodišče ne sme izvajati dokazov, ki jih je stranka predlagala zgolj zato, da bi se razkrila dejstva, ki bi jih šele potem zatrjevala - informativni dokaz (prim. J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga str. 353 in 357).

8. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o plačilu pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule v višini 10.000,00 EUR, dogovorjene na podlagi 40. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. - ZDR‑1), in o povrnitvi škode v obliki izgubljenega dobička, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi kršitve konkurenčne klavzule s strani toženke. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnilo. Pravilno in popolno je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bila v pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 9. 2007, sklenjeni med pravdnima strankama, v 11. členu dogovorjena konkurenčna klavzula, - da je bila ta konkurenčna klavzula veljavna, toženka pa jo je kršila, saj je izkoristila svoja poslovna znanja, ki jih je pridobila pri tožeči stranki, - da je bila pogodbena kazen za kršitev konkurenčne klavzule določena v 59. členu Pravilnika o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev tožnice z dne 1. 8. 2009 (Pravilnik), ki je interni akt tožeče stranke, - da tožeča stranka ni pojasnila in konkretizirala vtoževane škode (izgubljenega dobička), saj je opredelila škodo v pavšalni višini 30 % izgubljene letne vrednosti pogodbe s sodišči), ni pa pojasnila oziroma konkretizirala, kako 70‑odstotno upošteva vse odhodke.

9. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da mora biti dogovor o pogodbeni kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule sklenjen v pisni obliki kot dvostranski pravni posel ter da enostransko urejanje konkurenčne klavzule v internem aktu delodajalca ni dopustno. Drugačno zavzemanje tožeče stranke s sklicevanjem na Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) ne more biti uspešno. Tožeča stranka zmotno predstavlja podpis izjave o seznanitvi z vsebino pravilnika o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev pri toženi stranki (listina A6) kot podpis dogovora o obveznosti plačila pogodbene kazni za primer kršitve konkurenčne klavzule. Določbe 59. člena navedenega Pravilnika ni mogoče šteti za dvostranski pravni akt oziroma sporazum med strankama, da je v primeru kršitve dogovorjene konkurenčne klavzule toženka dolžna tožeči stranki plačati pogodbeno kazen v višini 10.0000 EUR. Za obveznost plačila pogodbene kazni ne zadostuje, da je med strankama pogodbe o zaposlitvi v obliki pogodbenega določila dogovorjena konkurenčna klavzula, pogodbena kazen za njeno kršitev pa v enostranskem pravnem aktu. Glede na to je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi plačila pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule pravilna, drugačne pritožbene navedbe pa neutemeljene.

10. Neutemeljen je očitek, da sodišča prve stopnje ni presojalo Pravilnika v povezavi z določbami OZ ter da je zato izpodbijana sodba sodba presenečenja. Za sodbo presenečenja bi šlo, če bi sodišče odločitev sprejelo na pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka (v pričakovanju drugačne pravne ocene) ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene. Tožeča stranka ne trdi, da bi se izjavljala o drugih vidikih spora, ali pa, da bi sodišče prve stopnje uporabilo drugo pravno podlago, na katero se nobena od strank v postopku ne bi sklicevala. Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni sledilo pravnemu zavzemanju, da je Pravilnik dejansko po vsebini dvostranski pravni akt, ni mogoče govoriti o sodbi presenečenja.

11. Sodne odločbe, na katere se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, za odločitev v zadevi niso pravno pomembne. V zadevi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 683/2015 z dne 12. 8. 2015 je sodišče sicer res zavzelo stališče o tem, da je konkurenčna klavzula dispozitivne narave, kar pa ne vpliva na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da v predmetni zadevi pogodbena kazen za kršitev konkurenčne klavzule sploh ni bila dogovorjena v dvostranskem pravnem aktu. Tudi v zadevi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 461/2017 je bil drugače kot v predmetni zadevi med strankama sklenjen dogovor o pogodbeni kazni za kršitev konkurenčne klavzule, enako pa velja tudi za zadevi Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 173/2017 in VIII Ips 193/2010. Tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo pogodbene kazni v predmetni zadevi ni bil zavrnjen zaradi neuporabe OZ, kar zatrjuje tožeča stranka v pritožbi, ampak zaradi neobstoja pogodbenega dogovora med strankama, navedene sodne odločbe pa se ne nanašajo na podobno dejansko stanje.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo škode v obliki izgubljenega dobička zaradi toženkine kršitve konkurenčne klavzule. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da tožeča stranka sploh ni konkretizirala višine zatrjevanega izgubljenega dobička (zgolj pavšalno ga je ocenila na 30 % prihodkov, pridobljenih iz poslov s tremi sodišči, ki so bili sklenjeni s toženkinim novim delodajalcem, v preteklosti pa so bili sklenjeni s tožečo stranko). Tožeča stranka zmotno meni, da zadostuje, da je zapisala nominalni znesek deleža vrednosti izgubljenih poslov. Skladno z ustaljeno sodno prakso je za konkretizacijo izgubljenega dobička treba opredeliti podatke o preteklem poslovanju, pričakovane prihodke in pričakovane odhodke, trditvena podlaga tožeče stranke glede nastanka škode zaradi toženkine kršitve konkurenčne klavzule pa je pomanjkljiva in presplošna. Glede na to sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo dokazov, s katerimi bi se lahko ugotovili prihodki in odhodki, na podlagi ugotovitve katerih bi se izračunal izgubljeni dobiček.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Toženki je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo v višini 625 točk, materialne stroške v višini 2 % oziroma 12,5 točk, skupaj 637,50 točk oziroma 382,50 EUR (glede na vrednost odvetniške točke v času odločanja pritožbenega sodišča v višini 0,60 EUR), čemur je treba prišteti še 22 % DDV v višini 84,15 EUR. Tožeča stranka je tako toženi stranki dolžna povrniti 466,65 EUR stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v veljavni Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl. – OT).