Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL Sklep II Cp 2737/2017

ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.2737.2017 Civilni oddelek

določitev pripadajočega zemljišča k stavbi dovozna pot družbena lastnina pravica do uporabe funkcionalno zemljišče k stavbi preiskovalno načelo
Višje sodišče v Ljubljani
13. junij 2018

Povzetek

Sodna praksa obravnava postopek ugotavljanja pripadajočega zemljišča k stavbi, pri čemer se osredotoča na vprašanje, ali je nekdanje družbeno zemljišče, ki je bilo vrnjeno v last upravičencu, pripadajoče zemljišče k stavbi zgrajeni pred 1. 1. 2003. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno obravnavalo predloga in ni izvedlo potrebnih dokazov, kar je privedlo do napačne odločitve. Poudarjeno je, da vrnitev zemljišča na podlagi denacionalizacije ne pomeni avtomatične zavrnitve zahtevka za ugotovitev pripadajočega zemljišča, saj so takšne odločbe nične, če je zemljišče predstavljalo funkcionalno zemljišče stavbe. Sodišče je dolžno aktivno raziskovati dejansko stanje in upoštevati vse relevantne dokaze.
  • Ugotavljanje pripadajočega zemljišča k stavbi.Ali je nekdanje družbeno zemljišče pripadajoče zemljišče k stavbi zgrajeni pred 1. 1. 2003?
  • Učinki denacionalizacije na pravico do pripadajočega zemljišča.Ali vrnitev zemljišča v last upravičencu na podlagi denacionalizacijske odločbe avtomatično zavrača zahtevek za ugotovitev pripadajočega zemljišča?
  • Vloga sodišča v nepravdnem postopku.Kako sodišče obravnava predlagalni nepravdni postopek in kakšna so njegova pooblastila?
  • Materialnopravna podlaga za ugotovitev pripadajočega zemljišča.Kateri zakoni in določbe so relevantni za ugotovitev pripadajočega zemljišča?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe. Pravno podlago je v času vložitve predloga in odločanja sodišča prve stopnje predstavljal 30. člen v zvezi s 7. členom ZVEtL, sedaj pa 43. člen ZVEtL-1. Postopek je namenjen čimbolj enostavni odpravi neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem, ki so posledica izvajanja predpisov o lastninjenju, ko so se vpisi opravljali v korist vpisanih imen pravice uporabe brez preverjanja dejanskega stanja ob uveljavitvi predpisa (zlasti ZLNDL).

Odločilno dejstvo za ugotovitev, ali je nekdanje družbeno zemljišče pripadajoče zemljišče k stavbi zgrajeni pred 1. 1. 2003, je namreč dejstvo, ali je to zemljišče v času družbene lastnine predstavljalo njeno funkcionalno zemljišče, odločilna materialnopravna podlaga pa predtranzicijski in tranzicijski zakoni o zakoniti pravici uporabe lastnika stavbe na njenem funkcionalnem zemljišču ter določbe ZLNDL.

Čeprav gre za predlagalni nepravdni postopek, je zakonodajalec določil inkvizitorna pooblastila sodišča in stopnjeval preiskovalno načelo. Sodnik je v tem postopku postavljen v vlogo aktivnega subjekta, katerega končna naloga je urediti konkretno situacijo in ne le presoditi o utemeljenosti predlagateljevega zahtevka z vidika zatrjevanih in ugotovljenih dejstev ter predlaganih dokazov in materialnega prava.

V primeru, ko je bilo pripadajoče zemljišče predmet vrnitve denacionalizacijske odločbe in vrnjeno v last upravičencu, to ni avtomatični razlog za zavrnitev zahtevka za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Odločbe o denacionalizaciji, s katerimi je bilo v naravi vrnjeno zemljišče, ki je predstavljalo funkcionalno zemljišče stavbe, so namreč nične.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se v izpodbijanem delu (točki I in II izreka) razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagateljice za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi z ID znakom X-101 in 1274-102, na naslovu B., stoječi na parc. št. z ID znakom X-592/12, tako da se ugotovi, da je asfaltirani del nepremičnine parcele z ID znakom X-592/10, pripadajoče zemljišče navedene stavbe in v lasti predlagateljice (točka I sklepa); odločilo, da se izbriše zaznamba postopka določitve pripadajočega zemljišča (točka II sklepa); predlog nasprotne udeleženke Občine X., da se na zgoraj navedenem delu zemljišča določi pripadajoče zemljišče (tudi) v korist stavb z ID znakom X-106 in 1274-107, zavrnilo (točka III sklepa).

2. Zoper sklep se je predlagateljica pravočasno pritožila, zaradi bistvene kršitve določb postopka, napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Izpostavlja, da je sodišče ni pozvalo, da odgovori na navedbe nasprotnih udeležencev v pripravljalni vlogi, po vročitvi odgovora ni opravilo več nobenih procesnih dejanj, temveč neposredno izdalo izpodbijani sklep. Udeležencem, predvsem predlagateljici, tako ni omogočilo podati izjave, dejansko stanje ni bilo popolno raziskano, v posledici pa je odločitev tudi materialnopravno napačna. Sklicevanje na denacionalizacijo spornega zemljišča je neutemeljeno. V primeru, ko je zemljišče po pravnomočni denacionalizacijski odločbi vrnjeno v last upravičencu, to ni avtomatični razlog za zavrnitev zahtevka za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Odločbe o denacionalizaciji, s katerimi je bilo v naravi vrnjeno zemljišče, ki je predstavljalo funkcionalno zemljišče stavbe, so namreč nične. Sodišče bi moralo predlagateljico napotiti, da v upravnem postopku izposluje ničnost denacionalizacijske odločbe, tako kot to sedaj izrecno določa 52. člen Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1). Neutemeljen je smiselni očitek nesklepčnosti predloga. Odločilno dejstvo za ugotovitev, ali je nekdanje družbeno zemljišče pripadajoče zemljišče k stavbi zgrajeni pred 1. 1. 2003, je dejstvo, ali je to zemljišče v času družbene lastnine predstavljalo njeno funkcionalno zemljišče, odločilna materialnopravna podlaga pa predtranzicijski in tranzicijski zakoni o zakoniti pravici uporabe lastnika stavbe na njenem funkcionalnem zemljišču ter določbe Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Pri določbah Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL) in pri določbah ZVEtL-1 gre za procesna pravila in ne za materialno pravo, te urejajo zgolj metode dokazovanja odločilnega dejstva, ali je bilo nekdanje družbeno zemljišče funkcionalno zemljišče stavbe ali ne. Predlagateljica je pravilno in zadostno postavila trditev, da gre pri spornem nekdanjem družbenem zemljišču od izgradnje stavb dalje za njihovo edino dovozno dostopno pot ter s tem za del njihovega funkcionalnega zemljišča, ponudila je tudi ustrezne dokaze – listine, s katerimi je razpolagala ter predlagala pridobitev arhivske gradbene dokumentacije ter postavitev izvedenca urbanistične stroke. Tudi če bi bila njena trditvena podlaga pomanjkljiva, je bilo sodišče dolžno izvesti materialno procesno vodstvo. Preuranjen je zaključek sodišča prve stopnje, da sporno zemljišče po upravnih aktih v relevantnem času ni bilo potrebno oziroma namenjeno za redno rabo stavb. Sodišče kljub izrecnim dokaznim predlogom ni pridobilo arhivske gradbene dokumentacije o gradnji stavb, postavilo pa tudi ni izvedenca urbanistične stroke (česar tudi ni pojasnilo). S tem je predlagateljici odreklo dokazovanje po 43. členu ZVEtL-1 oziroma 7. in 30. členu ZVEtL, s tem pa zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter kršilo pravico predlagateljice do izjave in s tem do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Svojo dokazno oceno je oprlo le na predloženo gradbeno dovoljenje o izgradnji delavnice v letu 1978, ni pa pregledalo gradbenega dovoljenja za predhodno izgradnjo stanovanjske hiše in kasnejšega prizidka za trgovino, ravno tako ne lokacijske odločbe, ne projektov, na podlagi katerih je prišlo do izdaje gradbenih dovoljenj, tudi ne prostorskih aktov v relevantnem času in druge spremljajoče relevantne dokumentacije. Zgolj gradbeno dovoljenje z dne 14. 6. 1978 ne opredeljuje obsega funkcionalnega zemljišča, ampak se sklicuje na projektno dokumentacijo, zato brez spremljajoče arhivske gradbene dokumentacije ne more predstavljati zanesljive podlage za kakršnokoli dokazno oceno po primarnih kriterijih za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Splošno znano je, da upravnega dovoljenja za gradnjo kateregakoli objekta ni bilo mogoče pridobiti, če objekt ni imel in nima predvidene dostopne in dovozne poti do javne ceste kot sestavine njenega funkcionalnega zemljišča (danes gradbene parcele). Tudi dokazna ocena po rezervnih kriterijih je nepopolna in nepravilna. Ugotovitev, da naj bi se stavbi lahko povsem normalno uporabljali tudi brez spornega zemljišča, češ da imata svoj dostop, je v nasprotju z dejanskim stanjem v naravi in tudi s stanjem prikazanim v prikazu priloga C3. Razvidno je, da stavbi nimata drugega dostopa kot spornega zemljišča, zato je dokazna ocena sodišča očitno napačna. Pretekla raba spornega zemljišča v namen dovozne in dostopne poti ni sporna. Ali bi ta dovozna pot spadala v okvir funkcionalnega zemljišča po merilih in pogojih prostorskih aktov iz časa gradnje in do prenehanja družbene lastnine, kot okoliščine iz 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 (prej 3. točka četrtega odstavka 7. člena ZVEtL), pa sodišče sploh ni ugotavljalo. Svojega zahtevka ne utemeljuje z golo rabo družbenega zemljišča, ampak z zatrjevanjem, da gre za edino dovozno in dostopno pot kot del nekdanjega funkcionalnega zemljišča obravnavanih stavb, v dokaz je preteklo redno rabo zatrjevala in za to tudi ponudila dokaze. Sodišče izhaja iz nepravilne predpostavke, da je bilo funkcionalno zemljišče lahko omejeno zgolj na zemljiško parcelo, na kateri je stavba stala. Funcionalno zemljišče na katerem je obstajala zakonita pravica uporabe lastnika stavbe, je obsegalo zemljišče, ki je bilo potrebno ali namenjeno za njeno redno rabo, ne glede na vsakokratno spreminjajoče se meje zemljiških parcel ter morebitne parcelacije. To je jasno izhajalo iz še veljavne določbe četrtega odstavka 30. člena ZVEtL. Materialno zmotno je tudi stališče, da zasebni lastnik stavbe, ki je imel v lasti tudi njeno stavbišče, ni pridobil pravice uporabe na tistem delu njenega funkcionalnega zemljišča, ki je bilo družbena lastnina. Takšna razlaga in uporaba določbe 12. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), je nesistemska, v neskladju z načelom enakosti in v nasprotju z namenom (takratnega) zakonodajalca. Za obstoj zakonite pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču ni bilo pomembno, ali je imel zasebni lastnik stavbe v lasti tudi stavbišče pod stavbo ali ne, pri snovanju besedila 12. člena ZTLR pa je zakonodajalec izhajal iz izhodišča tipičnih situacij, da so vsa stavbna zemljišča družbena lastnina. Povsem neutemeljeno je tudi sklicevanje sodišča, da je predlagateljica v pravdi P 30/2016 zatrjevala priposestvovano stvarno služnost. Takšen ugovor je res postavila, vendar kot podredni ugovor, saj primarno meni, da gre pri spornem zemljišču za del pripadajočega zemljišča k stavbam.

3. Nasprotni udeleženci so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Do pritožbenih navedb v zvezi z nepozivom sodišča na odgovor na pripravljalno vlogo nasprotnih udeležencev, z nerazpisom naroka, kršitvijo določb postopka zaradi neizvedbe materialno procesnega vodstva, pritožbenemu sodišču ni potrebno odgovarjati, saj je pritožbi ugodilo že iz drugih razlogov.

6. Glede preostalega dela pritožbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so njeni razlogi v celoti pravilni in utemeljeni in k njim ni dosti dodati. Predlagateljica predlaga, da sodišče na podlagi 7. in 30. člena ZVEtL določi pripadajoče zemljišče k stavbi z naslovom B., ki stoji na zemljiški parceli št. 000/12 k.o. ... v lasti predlagateljice. Trdi, da pripadajoče zemljišče k stavbi, poleg zemljiške parcele št.000/12 k.o. ..., obsega vsaj del zemljiške parcele št. 000/10 k.o. ..., sedaj v solasti nasprotnih udeležencev, prej družbena lastnina v uporabi in kasneje (do leta 2007) v lasti Občine X. 7. Ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe. Pravno podlago je v času vložitve predloga in odločanja sodišča prve stopnje predstavljal 30. člen v zvezi s 7. členom ZVEtL, sedaj pa 43. člen ZVEtL-1. Postopek je namenjen čimbolj enostavni odpravi neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem, ki so posledica izvajanja predpisov o lastninjenju, ko so se vpisi opravljali v korist vpisanih imen pravice uporabe brez preverjanja dejanskega stanja ob uveljavitvi predpisa (zlasti ZLNDL). Sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upošteva zlasti, katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe, načrtovano v prostorskih aktih in določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, skupaj s spremljajočo dokumentacijo. Če pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti, ga določi sodišče, upoštevajoč vse okoliščine primera (zlasti tisto zemljišče, ki predstavlja dostopne poti, dovoze, parkirne prostore … in preteklo rabo zemljišča) ter merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. Kot pravilno izpostavlja pritožnica, pripadajoče zemljišče (prej funkcionalno zemljišče) ni omejeno zgolj na zemljiško parcelo, na kateri je stavba stala. To jasno izhaja iz določbe četrtega odstavka 30. člena ZVEtL, potrjujejo pa to tudi določbe ZVEtL-1, ki je namenjen zgolj še postopkom za ugotovitev pripadajočih zemljišč stavb zgrajenih pred 1. 1. 2003, in ki pogoja parcelnega prednika ne vsebuje, kot vse pravilno ugotavlja pritožnica. Zmotno je tudi stališče izpodbijanega sklepa, da zasebni lastnik stavbe, ki je imel v lasti tudi njeno stavbišče, ni pridobil pravice uporabe na tistem delu njenega funkcionalnega zemljišča, ki je družbena lastnina. Za obstoj zakonite pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču ni bilo pomembno, ali je imel zasebni lastnik stavbe v lasti tudi stavbišče pod stavbo ali ne. Predlagateljica predloga tudi ne utemeljuje z golo rabo, ampak z zatrjevanjem, da gre za edino dovozno in dostopno pot kot del nekdanjega funkcionalnega zemljišča spornih stavb, v dokaz pa je preteklo redno rabo zatrjevala in za to tudi ponudila dokaze.

8. Kot spet pravilno izpostavlja pritožba, je neutemeljen smiselni očitek sodišča o nesklepčnosti predloga. Predlagateljica je izrecno trdila, da sporno zemljišče od leta 1978 predstavlja dovozno in dostopno pot ter intervencijsko površino poslovne stavbe ter funkcionalno zemljišče stavb, s čimer je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Odločilno dejstvo za ugotovitev, ali je nekdanje družbeno zemljišče pripadajoče zemljišče k stavbi zgrajeni pred 1. 1. 2003, je namreč dejstvo, ali je to zemljišče v času družbene lastnine predstavljalo njeno funkcionalno zemljišče, odločilna materialnopravna podlaga pa predtranzicijski in tranzicijski zakoni o zakoniti pravici uporabe lastnika stavbe na njenem funkcionalnem zemljišču ter določbe ZLNDL. Drži tudi njeno pojasnilo, da gre tako pri določbah ZVEtL kot pri določbah ZVEtL-1 za procesna pravila in ne za materialno pravo. Predlagateljičine trditve so bile torej zadostne, kot dokaz pa je ponudila razpoložljive listine ter arhivsko gradbeno dokumentacijo in izvedenca urbanistične stroke, ki so primerni za dokazovanje po 7. in 30. členu ZVEtL oziroma sedaj po 43. členu ZVEtL-1. Zaključek sodišča prve stopnje, da sporno zemljišče po pravnih aktih v relevantnem času ni bilo potrebno ali namenjeno za redno rabo stavb, je brez izvedbe predlaganih dokazov, preuranjen. Pri tem pritožbeno sodišče še izpostavlja, da čeprav gre za predlagalni nepravdni postopek, je zakonodajalec določil inkvizitorna pooblastila sodišča in stopnjeval preiskovalno načelo. Sodnik je v tem postopku postavljen v vlogo aktivnega subjekta, katerega končna naloga je urediti konkretno situacijo in ne le presoditi o utemeljenosti predlagateljevega zahtevka z vidika zatrjevanih in ugotovljenih dejstev ter predlaganih dokazov in materialnega prava.1 Tudi dokazna ocena po tako imenovanih rezervnih kriterijih, je nepopolna in pride v poštev šele v primeru spoznavne krize, ko sodišče ne razpolaga z gradbeno dokumentacijo in prostorskimi akti, in zato v konkretnem primeru tudi preuranjena. Preuranjen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi se stavbi lahko normalno uporabljali tudi brez spornega zemljišča, češ da imata svoj dostop, je pa tudi v nasprotju s stanjem prikazanim v prilogi C3. Če bo v tem obsegu kaj spornega, bo moralo sodišče opraviti ogled na kraju samem (tako kot je bil tudi predlagan).

9. V letu 2007 je bilo sporno zemljišče v denacionalizacijskem postopku vrnjeno v last nasprotnim udeležencem (fizičnim osebam). V primeru, ko je bilo pripadajoče zemljišče predmet vrnitve denacionalizacijske odločbe in vrnjeno v last upravičencu, to ni avtomatični razlog za zavrnitev zahtevka za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Odločbe o denacionalizaciji, s katerimi je bilo v naravi vrnjeno zemljišče, ki je predstavljalo funkcionalno zemljišče stavbe, so namreč nične.2 Ker sodišče upravne odločbe ne more samo izreči za nično, mora to izreči upravni organ. Tako sedaj ZVEtL-1 v 52. členu izrecno določa, da sodišče v takih primerih z delno odločbo ugotovi zgolj obseg pripadajočega zemljišča, saj to predstavlja predhodno vprašanje za morebitno ničnost upravne denacionalizacijske odločbe, udeležence postopka pa napoti, da začnejo postopek za izrek ničnosti pravnomočne upravne odločbe, postopek glede ugotovitve pravic na takem zemljišču pa prekine.

10. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in 3. členom ZVEtL-1), saj sodišče prve stopnje v konkretnem primeru še ni niti pričelo z vsebinskim obravnavanjem predloga in z izvajanjem dokazov, zato pritožbeno sodišče v zadevi ni moglo prvič odločiti, saj bi s tem udeležencu odvzelo možnost do pritožbe. Sodišče prve stopnje naj postopek nadaljuje in dokonča po določbah ZVEtL-1, če ni v tem zakonu določeno drugače (prvi odstavek 57. člena ZVEtL-1).

1 Glej Tamara Fajs: ZVEtL in ovire za njegovo izvajanje v praksi, PP št. 28-29/2011. 2 Primerjaj odločbe VS RS I Up-372/2005, I Up-63/2006, X Ips 748/2006, I Up 825/2006, X Ips 375/2007, X Ips 102/2010, X Ips 260/2011 ...

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia