Jedro

Ker je o toženčevem predlogu za obnovo postopka prvostopenjsko sodišče že odločilo, toženec nima pravnega interesa, da se za že končano fazo postopka določi drugo prvostopenjsko sodišče. Toženčevo subjektivno prepričanje, da je nepravilnosti v glavnem postopku pripisati pristranskosti prvostopenjske sodnice, ki da je nato z napredovanjem na mesto višje sodnice vplivala na odločitev o toženčevi pritožbi proti sodbi o glavni stvari in bo vplivala tudi na odločitev o toženčevi pritožbi v obnovitvenem postopku, ne pomeni drugega tehtnega razloga v smislu 67. člena ZPP.

Izrek

Predlog za določitev drugega prvostopenjskega sodišča se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi je o sporu že pravnomočno odločeno, revizijski postopek s toženčevo revizijo pa je prekinjen do pravnomočne odločitve o toženčevem predlogu za obnovo postopka. Sodišče prve stopnje je obnovitveni predlog s sklepom z dne 21.1.2007 zavrglo, toženčev pooblaščenec pa je proti temu sklepu 28.1.2008 vložil pritožbo. Toženec sam je z vlogo z dne 30.1.2008, ki jo je obširneje obrazložil z vlogo z dne 15.2.2008, predlagal izločitev vseh sodnikov Okrožnega sodišča v Novi Gorici in Višjega sodišča v Kopru, smiselno torej prenos pristojnosti v obnovitvenem postopku za odločanje na prvi in drugi stopnji. Prepričan je, da sta bili izdani dve krivični odločbi, kar pripisuje pristranskosti odločanja razpravljajoče sodnice v glavnem postopku. Po njegovem mnenju je odločala v nasprotju z načeli materialne resnice, enakosti strank v postopku in vestnosti ter poštenja, ker je verjela le tožnici in toženčevih dokaznih predlogov ni upoštevala. S pritožbo ni uspel zato, ker je sodnica vmes postala višja sodnica na pristojnem pritožbenem sodišču. Tudi sodnici, ki je zavrgla predlog za obnovo postopka, toženec očita nepravilnosti in izraža prepričanje, da bo na odločitev pritožbenega sodišča vplivala sodnica, ki je odločila v glavnem postopku.

Predlog je delno nedovoljen, delno pa neutemeljen.

Ker je o toženčevem predlogu za obnovo postopka prvostopenjsko sodišče že odločilo, toženec nima pravnega interesa, da se za že končano fazo postopka določi drugo prvostopenjsko sodišče. Zato v tem delu njegov predlog ni dovoljen. Pravno varovan interes je namreč osnovna procesna predpostavka za dovoljenost vsake zahteve stranke za sodno varstvo (iz prvega odstavka 274. člena in tretjega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007- UPB3).

Po 67. členu ZPP lahko vrhovno sodišče na predlog stranke določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Navedeni institut je izjema od pravil o krajevni pristojnosti in se kot vse izjeme obravnava ozko. Ta institut tudi ni sredstvo za odpravo morebitnih nepravilnosti pri delu sodišča, saj ima stranka za uveljavljanje teh razlogov možnost vložiti redna in izredna pravna sredstva. Tako je tudi v tej zadevi toženec proti odločitvi v glavnem postopku vložil revizijo, zatrjevane nepravilnosti v obnovitvenem postopku pa uveljavlja v pritožbi. Njegovo subjektivno prepričanje, da je nepravilnosti v glavnem postopku pripisati pristranskosti prvostopenjske sodnice, ki da je nato z napredovanjem na mesto višje sodnice vplivala na odločitev o toženčevi pritožbi proti sodbi o glavni stvari in bo vplivala tudi na odločitev o toženčevi pritožbi v obnovitvenem postopku, ne pomeni drugega tehtnega razloga v smislu 67. člena ZPP. Navedena okoliščina je lahko izločitveni razlog glede te sodnice za njeno odločanje o sedanji pritožbi, ne utemeljuje pa razumnega dvoma v nepristranskost vseh ostalih višjih sodnikov pristojnega pritožbenega sodišča. To nenazadnje izhaja iz obeh toženčevih vlog, v katerih se kljub izraženemu nezaupanju hkrati korektno opravičujejo vsem ostalim sodnikom omenjenih sodišč. Zato je vrhovno sodišče v tem delu zavrnilo toženčev neutemeljen predlog za prenos pristojnosti za odločanje na pritožbeni stopnji.