Jedro

Ugrabljena po 63. členu KZ RS oseba je lahko tudi storilčev otrok, saj ni pomembno, da ima storilec pravice in dolžnosti do otroka, kajti z ugrabitvijo otroka z namenom izsiljevanja, uresniči vse znake tega kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima sodbama je bil obs. spoznan za krivega kaznivega dejanja ugrabitve po 1. in 2. odstavku 63. člena KZ RS v zvezi z 22. členom KZ SFRJ. Izrečena mu je bila zaporna kazen.

Obsojenčeva zagovornica je vložila zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, JT RS je nanjo odgovoril. V zahtevi je zagovornica uveljavila kršitve iz 1., 2. in 3. točke 427. člena ZKP ter predlagala, da vrhovno sodišče obsojenca oprosti od obtožbe oziroma izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Obsojenčeva zagovornica zmotno uveljavlja kršitev kazenskega zakona v obsojenčevo škodo v smislu 1. točke 365. člena ZKP, kar sklepa iz okoliščine, da je bil obsojenec v času storitve dejanja poročen s S.D in da je tega dne odpeljal svojega otroka, ki ni bil dodeljen nobenemu izmed zakoncev, zato obsojenec ni mogel storiti kaznivega dejanja ugrabitve na škodo otroka, ki ni bil nikomur dodeljen, saj imata oba zakonca kot starša enake pravice do otroka. Takšen razlog bi namreč res preprečeval pravno opredelitev kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po 94. členu Kazenskega zakona Republike Slovenije, medtem ko omenjena okoliščina ni ovira za pravno opredelitev kaznivega dejanja ugrabitve oseb po 1. in 2. odstavku 63. člena KZ RS. Kaznivo dejanje po 63. členu KZ RS namreč sodi v VII. poglavje Kazenskega zakona Republike Slovenije, v katerem so zbrana kazniva dejanja zoper svoboščine in pravice človeka in občana. Pasivni subjekt tega kaznivega dejanja je torej lahko vsaka oseba, katere ugrabitev omogoča storilcu prisiljenje druge osebe, da nekaj stori, opusti ali trpi. Ugrabljena oseba je torej lahko tudi storilčev otrok, njegov zakonec ali sorodnik. Ugrabitev druge osebe namreč predstavlja kršitev njegove temeljne ustavne pravice, predvidene že v prejšnji ustavi Socialistične republike Slovenije, kot tudi v novi ustavi Republike Slovenije. Pri tem ni pomembno, da ima storilec kot zakonec pravice in dolžnosti do lastnega otroka, kajti z ugrabitvijo otroka z namenom izsiljevanja, predvidenega v 63. členu KZ RS, takšen zakonec uresniči vse znake tega kaznivega dejanja. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku prvostopne sodbe so torej razvidni vsi znaki kaznivega dejanja po 1.in 2. odstavku 63. člena KZ RS, saj je opisana nasilna ugrabitev dveh otrok s strani obsojenca in dveh sostorilcev, opisan pa je obsojenčev namen, da bi z ugrabitvijo sina od D. izsilil preklic zahtevka za plačevanje preživnine.

V zahtevi obsojenčeva zagovornica uveljavlja, da je zatrjevani motiv izmišljen, da je obsojenec preživnino celo preplačal ter da je obsojencu šlo samo za dobro otroka. Vse omenjene okoliščine, uveljavljene v zahtevi, predstavljajo izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa v postopku za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni možno.

Poleg tega obsojenčeva zagovornica uveljavlja, da iz predloženih dokazov v spisu izhaja, da so trditve sodišča prve in druge stopnje glede plačane preživnine protispisne, glede otrokove volje pa nepopolne. Takšno izpodbijanje pravnomočne sodbe predstavlja uveljavljanje bistvene kršitve določb ZKP po 11.točki 1. odstavka 364. člena, kar pa v razlogih iz 327. člena ZKP ni predvideno kot razlog za izpodbijanje pravnomočne sodbe z navedenim izrednim pravnim sredstvom.

Obsojenčeva zagovornica v zahtevi omenja tudi kršitve iz 3. točke 427. člena ZKP, vendar jih v zahtevi ni obrazložila, vrhovno sodišče pa tudi ni našlo takšnih kršitev.