Jedro

Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnika, da se je tožena stranka že pred podajo pisnega obvestila o nameravani odpovedi seznanila z razlogom za odpoved. Datum ugotovitve razloga za odpoved predstavlja odločilno dejstvo za presojo pravočasnosti in zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi sklep tožene stranke št. ... z dne 10. 7. 2009 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku in sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, št. … z dne 26. 8. 2009; da se razveljavi sklep tožene stranke št. ... z dne 19. 6. 2009, da se tožniku prepove opravljati delo in sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, št. ... z dne 12. 8. 2009; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja; da je tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo, mu od 23. 6. 2009 do vključno 30. 9. 2010 in od vključno 1. 1. 2011 dalje do dne ponovnega nastopa dela pri toženi stranki izplačati vse plače, kot bi jih tožnik prejemal, če bi bil na delu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zapadlosti posameznega zneska plače dalje (5. dne v mesecu za pretekli mesec) do plačila in od navedenih posameznih zneskov plače odvede vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo; tožnika prijavi v matično evidenco zavarovancev ZPIZ tako, da mu bo priznana delovna doba od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je vključno od 3. 9. 2009 do vključno 30. 9. 2010 in od vključno 1. 1. 2011 do dne ponovnega nastopa na delo pri toženi stranki, vse v 8. dneh in pod izvršbo; da mu je dolžna za čas od vključno 3. 9. 3009 dalje do vključno 30. 9. 2010 in od vključno 1. 1. 2011 dalje vpisati v delovno knjižico delovno dobo, v roku 15 dni iz pod izvršbo, in mu povrniti pravdne stroške (I. tč. izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem G.Š. in S.V.. Tožnik je podal konkretno trditveno podlago in dokazni predlog tudi ustrezno substanciral. Ti dve priči sta bili predlagani predvsem zato, da bi povedali o tem, kako delo pri toženi stranki poteka v praksi in koliko časa potrebuješ, da se naučiš tega dela. Ker ju sodišče ni zaslišalo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sistem dela na vstopu in izstopu gotovo ni enak (kar so potrdile priče Š., M., P., M.) ter tudi ni običajno, da se delavci premeščajo (priča J.), tožnik pa po mejnem prehodu tudi ni krožil in je zadnjih nekaj let delal na potniškem delu prehoda (priče M., P., M.). V delu, ki se nanaša na ugotovitev (ne)obstoja razloga za izpodbijano izredno odpoved, ni razlogov o odločilnih dejstvih. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožena stranka že dne 3. 4. 2009 (torej še pred storjeno kršitvijo) seznanjena, da je s predmetno pošiljko nekaj narobe. Nadalje sodišče navaja, da so dne 7. 5. 2009 iz G. Centralni tranzitni pisarni sporočili, da tranzitni dokument ni bil pravilno zaključen, vendar so s preverjanjem postopka tranzita nadaljevali, nato pa zaključi, da se je tožena stranka o vseh relevantnih okoliščinah seznanila 17. 6. 2009, ko je tožniku izdala obvestilo o nameravani izredni odpovedi. Takšno stališče pa je materialnopravno zmotno. Tožnik vztraja, da je bila odpoved prepozna. Tožena stranka, na kateri je dokazno breme, v izredni odpovedi z ničemer ni obrazložila in še manj dokazovala pravočasnosti izredne odpovedi, s tem pa je bila tožba tudi nesklepčna. Tožena stranka se je sklicevala le na zagovor delavca, ne da bi obrazložila, kateri so bili tisti konkretni podatki iz zagovora, ki bi ji šele omogočili razjasniti vse okoliščine izredne odpovedi. Tožnik vztraja, da je delodajalec najkasneje 7. 5. 2009 ugotovil, da je bil 4. 4. 2009 zaključen tranzitni promet z dne 4. 3. 2009. Iz dopisa delodajalca z dne 7. 5. 2009 Centralni tranzitni pisarni Š. namreč izhaja, da je delodajalec naknadno preveril zaključek tranzitnega postopka, da je preveril evidence in opravil poizvedbe ter ugotovil, da tranzitni dokument ni bil pravilno zaključen. Ker se v tem dokumentu delodajalec sklicuje na aplikacijo MCC, je torej najkasneje tega dne ugotovil tudi, da je bil dokument zaključen računalniško po šifro tožnika kot uporabnika. Tako ne vzdrži ugotovitev sodišča, da je se je tožena stranka z vsemi relevantnimi okoliščinami seznanila šele 17. 6. 2009. Prekluzivni 30. dnevni rok je torej iztekel 9. 6. 2009. Najkasneje 7. 5. 2009 je delodajalec izvedel za vse pomembne okoliščine in je imel nato na voljo še 30 dni, da pridobi dodatne izjave, pa tudi da izvede zagovor. Če mu to niti v 30. dneh ni uspelo, pa je izkazal nezadostno skrbnost, kar pa tožniku ne more iti v škodo. D.Š. je potrdil, da je tožena stranka že od konca aprila pridobivala podatke, da je za šifro, s katero je bil opravljen sporni tranzit vedela pred 7. 5. 2009. Povedal je še, da je delodajalec šele po tožnikovem zagovoru ugotovil, da naj bi šlo za namerno dejanje (dne 30. 6. 2009), nato pa je pojasnil, da so bili prepričani, da je šlo za namerno dejanje, ko so prejeli vse izjave sodelavcev, to je do 10. 7. 2009. Iz njegove izpovedbe (ko je rekel, da po pomoti težko narediš več dela kot je potrebno, in da do napak v sistemu skoraj ne more priti, ker kamion mora priti na mejni prehod, carinik ga mora videti, voznik mora cariniku predati dokumente in svoje podatke) jasno izhaja, da po pomoti očitanega dejanja ni mogoče storiti, in da je torej delodajalec že najkasneje 7. 5. 2009 izvedel tako za naklepno kršitev, kot tudi storilca. Š. je pojasnil tudi, da so konec maja, ko so vse preučili, že vedeli, da predmetnega tovornjaka ni bilo na mejnem prehodu. Š. je spreminjal svojo izpovedbo glede tega, kdaj se je tožena stranka dejansko seznanila s tem, da je šlo za namerno dejanje (str. 4 in 5 zapisnika z dne 2. 7. 2010), zato je to izpovedbo označiti za neverodostojno in ji sodišče ne bi smelo slediti. Tožena stranka ni dokazala, sodišče pa v tem delu ne obrazloži svoje odločitve, ali je torej tožnik storil očitano kršitev namenoma ali pa iz malomarnosti in s čim to utemeljuje, s tem pa sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnik je tudi ves čas izpostavljal, da v pisarni ni bil ves čas prisoten. Kaj se je dogajalo v tem času na računalniku, ki je bil vključen z njegovo šifro, mu ni znano. V prostor je bilo mogoče vstopiti tudi zaradi odprtih vrat, zato je vstop katerekoli osebe omogočen tudi brez uporabe kartice. Sodišče tako ni z zadostno stopnjo gotovosti ugotovilo, da je bil ravno tožnik tisti, ki je spornega dne potrdil sporni kamion. Tožnik predhodno tudi ni bil ustrezno usposobljen za delo, saj je na tranzitnem terminalu delal zgolj eno uro, tja je bil napoten isti dan, da bo napoten na ta terminal prav 4. 4. 2009, ni mogel vedeti nikoli pred tem in tudi ni vedel, šlo je za manj vredno komercialno pošiljko, tvegal je 17 let zgledno opravljene službe pri delodajalcu, šlo je za operacijo, ki jo nikakor ni mogoče prikriti. Tudi iz tega izhaja, da tožnik nikakor naklepoma ali iz hude malomarnosti ni zaključil spornega dokumenta, ob takšni ad hoc razporeditvi pa tožnik tudi ni mogel obvladati del, zato tožnik tudi ne more odgovarjati za delo, ki je morebiti bilo storjeno z napako. Š. je sicer izpovedal, da so delavci vedeli, da bodo krožili po vseh delovnih mestih, priča J. pa je to trditev ovrgel. Povedal je tudi, da je sistem na izstopu in vstopu enak oz. je ista aplikacija, kar so ovrgle druge priče (npr. P.). Nadalje pa je na vprašanje, zakaj potreba po kroženju, če je aplikacija ista, vendarle potrdil, da gre za malo drugačen način dela, ker se pri izstopu uporablja še dodatna aplikacija MOIZ, ki je na vstopu ni. Tožnik je opozoril, da Š. nikoli ni delal kot operativec in zato ne ve, kako delo poteka v praksi. Glede na izpovedbe prič ni podlage za odločitev sodišča, da ne sledi navedbam tožnika, da bi sporno vknjižbo v tem času pod tožnikovim geslom lahko opravil tudi kdo drug. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz dokaznega postopka sodišča prve stopnje izhaja sledeče dejansko stanje: - dne 30. 3. 2009 je Oddelek za tranzit Carinskega urada N. Izpostavi G., Carinski Urad M. poslal obrazec „Poizvedba za tranzitni postopek – TC20SI“ v zvezi z tranzitnim dokumentom MRN št. ..., izdan 8. 3. 2009 pri nizozemski carinski službi za 2181 zabojev česna iz Kitajske, v vrednosti 10.905,00 EUR na tovornem vozilu s priklopnikom registrska številka .... Na fotokopiji tega obrazca je zapisan zaznamek CI M. (vstopna izpostava v Republiko Hrvaško), da pošiljka ni evidentirana pri njih, z žigom in podpisom carinske delavke; - dne 3. 4. 2009 je Izpostava G. Oddelku za tranzit odgovorila, da pošiljka ni zapustila Republike Slovenije oz. območja Skupnosti; - dne 4. 4. 2009, je vodja izmene M.M. tožnika za eno uro (od cca 11.00 do 12.00) razporedil na delovno mesto na zaključevanju tranzitnih izvoznih postopkov na izstopu tovornih vozil iz carinskega območja Skupnosti; - istega dne ob 11. 14 uri je bil v računalniško aplikacijo NCTS, ki vsebuje uradno evidenco zaključka tranzitnih postopkov, vneseno blago in vozilo, ki je bilo predmet poizvedbe o tranzitnem postopku in sicer z osebno šifro tožnika; - iz izpisa aplikacije MOIZ je razvidno, da je bilo pod šifro tožnika, v času njegovega dela na tovornem izstopu, evidentiranih dokumentov o izstopu za skupno šest drugih pošiljk. Vseh sedem je bilo torej evidentiranih pod šifro tožnika. V aplikacijo MOIZ (kamor se vnašajo podatki o izstopu pošiljk in tovornih vozil za potrebe izmenjave podatkov s carinsko službo R Hrvaške) so bile vnesene vse ostale pošiljke, razen sporne pošiljke ....

- iz preverjanja sistema za branje in fotografiranje registrskih tablic je bilo ugotovljeno, da se navedeno vozilo v času tožnikovega dela na izstopu ni pojavilo, isto pa izhaja iz vpogleda v posnetke videonadzornega sistema policije, ki jih je tožena stranka prejela dne 15. 5. 2009. Kot voznik vozila je bil v aplikacijo vnesena oseba L.M., za katero je Interpol ugotovil, da v evidenci prebivalcev BiH ne obstaja; - tožniku je bila pogodba o zaposlitvi dne 10. 7. 2009 izredno odpovedana po 2. alineji 1. odst. 111. čl. ZDR z očitkom, da je v evidenco zaključka tranzitnih postopkov namenoma evidentiral tranzitni dokument, izdan 8. 3. 2009 pri nizozemski carinski službi, ne da bi to vozilo z navedenim blagom dejansko izstopilo. Te operacije pa, za razliko od vseh ostalih, ni vnesel v evidenco MOIZ, preko katere se izvaja izmenjava podatkov, kar pomeni, da o tej operaciji ni obvestil hrvaških carinskih organov. S tem je omogočil sprostitev blaga v prost promet na carinskem območju Evropske Skupnosti, v nasprotju s carinskimi in davčnimi predpisi. Za navedeno blago bi namreč morale biti plačane uvozne dajatve v višini 30.459,41 EUR. Ker niso bile plačane je bila s tem neznani osebi pridobljena protipravna premoženjska korist v navedenem znesku.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka odpoved podala pravočasno in tudi vsebinsko utemeljeno. Soglašalo je z navedbami tožene stranke, da je bil tožnik za delo ustrezno usposobljen in je očitano kršitev tudi storil namenoma.

Delodajalec mora po določbi 2. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprememb.) izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30. dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Datum ugotovitve delodajalca o kršitvi pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja je dejansko vprašanje. Prvostopno sodišče je zaključilo, da je bila odpoved podana pravočasno, saj je štelo, da se je tožena stranka o vseh relevantnih okoliščinah seznanila dne 17. 6. 2009, ko je tožniku podala obvestilo o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V njem so namreč navedeni vsi pomembni podatki za ugotovitev očitane kršitve. Utemeljena je pritožbena navedba, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje preveč pavšalen in ga tudi ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je v postopku ves čas zatrjeval, da je tožena stranka za vse bistvene okoliščine očitane kršitve izvedela najkasneje dne 7. 5. 2009. Tožena stranka je namreč dne 7. 5. 2009 Centralni tranzitni pisarni Š. sporočila, da je bil dne 4. 4. 2009 zaključen tranzitni promet z dne 4. 3. 2009. Iz dopisa nadalje izhaja, da je delodajalec naknadno preveril zaključek tranzitnega postopka, da je preveril evidence in opravil poizvedbe ter ugotovil, da tranzitni dokument ni bil pravilno zaključen (A7). Tožnik je trdil, da je tožena stranka kasneje tega dne ugotovila tudi, da je bil dokument zaključen računalniško pod šifro tožnika kot uporabnika, saj se je v tem dokumentu delodajalec skliceval tudi na aplikacijo MCC. Takšno trditev je potrdil D.Š., ki je pojasnil, da je tožena stranka za šifro, s katero je bil opravljen sporni tranzit in torej za ime in priimek delavca, ki je opravil sporni tranzit, vedela pred 7. 5. 2009 (list. 68). Iz njegove izpovedbe izhaja tudi, da po pomoti težko narediš več dela kot je potrebno, in da do napak v sistemu skoraj ne more priti. Sodišče prve stopnje v zvezi s temi tožnikovimi trditvami, ni zavzelo nobenega stališča, čeprav predstavljajo odločilno okoliščino v zvezi z datumom ugotovitve razloga za izredno odpoved in tudi porajajo utemeljen dvom v pravočasnost odpovedi. Sodišče prve stopnje nadalje ne pojasni, kateri so tisti pomembni podatki za ugotovitev očitane kršitve, s katerimi se je tožena stranka seznanila po 7. 5. 2009 (torej od 7. 5. 2009 do 17. 6. 2009, kar je datum, za katerega sodišče prve stopnje šteje, da se je tožena stranka seznanila z vsemi odločilnimi okoliščinami za podajo izredne odpovedi). Tožena stranka je resda 15. 5. 2009 pridobila še podatke iz varnostnih kamer na mejnem prehodu, iz katerih je razvidno, da spornega kamiona na prehodu ni bilo, vendar pa je kljub temu odpoved podala šele dne 10. 7. 2009. Sodišče prve stopnje se bo do navedenih vprašanj natančno opredelilo v ponovljenem postopku.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, ki izpodbija ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje tudi po oceni sodišča druge stopnje ni prepričljivo in skladno z 8. čl. ZPP dokazno ocenilo izvedenih dokazov. Sporne so predvsem ugotovitve o tem, ali je bil tožnik dejansko ustrezno usposobljen za navedeno delo, ali je imel pri delu pomoč, ali je bil dejansko tožnik tisti, ki je sporni tranzit vnesel v aplikacijo ter, v kolikor je bil tožnik tisti, ali je to storil namenoma.

Tožnik je ves čas zatrjeval, da za navedeno delo ni bil ustrezno usposobljen, da predhodno ni vedel, da bo na to delo razporejen, da je bil na to delo dne 4. 4. 2009 razporejen prvič, ter da sta mu pri delu pomagala sodelavca B.J. in M.M. (vodja izmene). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil tožnik za navedeno delo ustrezno usposobljen, pri tem pa je o tem odločilnem dejstvu nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino izvedenih dokazov, kar je bistvena kršitev določb postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Tako ne drži, kot to zapiše sodišče, da je tožnik izpovedal, da je predhodno delal na tovornem izstopu, ko je bil na O. in sicer 16 mesecev, nato pa je enako delo opravljal na začetku v G.. Iz vsebine zapisnika namreč nasprotno izhaja, da je tožnik delal na tovornem vstopu (list. št. 86). Tudi iz dopisa M.K. (B10) izhaja, da je tožnik delal na tovornem vstopu, na tovornem izstopu pa verjetno ni nikoli delal. Š. je izpovedal, da je tožnik na G. delal na tovornem vstopu, ni pa izrecno povedal, da bi tožnik, kot njegov sodelavec, kdaj delal na tovornem izstopu. Sodišče prve stopnje nadalje na podlagi izpovedbe D.Š. zaključi, da je sistem na vstopu in izstopu enak, medtem ko je Š. na posebno vprašanje, zakaj potreba po kroženju, če je aplikacija ista odgovoril, da gre za malo drugačen način dela, saj se npr. pri izstopu uporablja še dodatno aplikacijo MOIZ, ki je na vstopu ni, ker pridejo podatki na drug način (list. št. 71). Nadalje je priča J. izpovedal, da se je tožnik navedenega dne prišel učit v pisarno in sicer postopek na izstopu. Ali je tožniku sam nudil pomoč se Javornik ni spomnil, vedel pa je povedati, da mu je bil določen mentor M.M. (list. 89). Do navedene izpovedbe sodišče prve stopnje ne zavzame nobenega stališča, čeprav nasprotuje izpovedbi M.M., ki je pojasnil, da je bil tožnik delu kos. Nadalje se sodišče prve stopnje glede ugotovitve, da je bil tožnik usposobljen za samostojno opravljanje tega dela, sklicuje tudi na pričo A.M., ki je izpovedal, da je tožnika ob vstopu v pisarno vprašal, če potrebuje pomoč, tožnik pa mu je odgovoril, da to ni potrebno. Vendar pa je iz izpovedbe te priče razvidno tudi, da je tožnik pomoč sigurno že imel, preden je sam (M.) vstopil v pisarno, in sicer glede na to, da tožnik dolgo ni delal na izstopu in so mu bile stvari nove (list. št. 91). Tudi M.M. je izpovedal, da je kasneje slišal, da so tožniku ostali sodelavci, ki so bili bolj izkušeni, nudili pomoč (list. št. 113). Vse navedeno vsekakor poraja upravičen dvom v dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik za to delo ustrezno usposobljen in je napako storil namenoma. Sodišče prve stopnje se namreč ne sooči z natančno analizo posameznih nasprotujočih se izpovedb v zvezi s tem dejstvom.

Pritožbeno sodišče ima glede na pritožbene navedbe pomisleke tudi v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil prav tožnik tisti, ki je sporni tranzit vnesel v računalniško aplikacijo. Izjemno nenavadno je namreč sosledje dogodkov, ki so se odvili pri toženi stranki v spornem obdobju. Dne 30. 3. 2009 je Oddelek za tranzit Carinskega urada N. Izpostavi G., Carinskemu Uradu M. poslal obrazec „Poizvedba za tranzitni postopek. Dne 3. 4. 2009 je Izpostava G. Oddelku za tranzit odgovorila, da sporna pošiljka ni zapustila Republike Slovenije oz. območja Skupnosti. Naslednji dan (4. 4. 2009), je vodja izmene M.M. tožnika (po tožnikovem zatrjevanju prvič – sodišče prve stopnje bo to trditev preverilo) zgolj za eno uro (od cca 11.00 do 12.00) razporedil na delovno mesto na zaključevanju tranzitnih izvoznih postopkov na izstopu tovornih vozil iz carinskega območja Skupnosti in prav v tem času (ob 11.14 uri) je bil v računalniško aplikacijo NCTS vneseno sporno blago in vozilo. Tožnik je zatrjeval, da pred tem dnem ni vedel, da bo razporejen na izstop. Bistveno vprašanje, ki ni bilo v postopku raziskano pa je, kdo vse je vedel za poizvedbo (in podatke v njej), ki jo je Oddelek za tranzit Carinskega urada N. poslal Izpostavi G.. Ali je za poizvedbo vedel tudi tožnik? D.Š. je na vprašanje o tem, ali so delavci na mejnem prehodu seznanjeni s poizvedbami, ki jih opravljajo, izpovedal, da ne. Pojasnil je, da imajo pri toženi stranki posebnega carinika, ki se ukvarja s poizvedbami, z njegovimi ugotovitvami pa je seznanjeno vodstvo izpostave, delavcev pa o poizvedbah ne obveščajo (list. št. 69). Pojasnil je nadalje, da so imeli vodje izpostave nalogo, da se izvaja kroženje (list. št. 71). Iz dokaznega postopka izhaja, da je bil vodja izpostave M.M., ki je tožnika dne 4 .4. 2009 za eno uro razporedil na tovorni izstop. Na podlagi navedenega je torej moč sklepati, da je bil M.M. s poizvedbo seznanjen (navedeno bo sodišče ugotovilo oz. preverilo v dokaznem postopku) in bi prav lahko razpolagal s podatki, ki so bili potrebni za sporni vnos. Nadalje so prav vse priče izpovedale, da obstaja možnost, da kdo drug vnese sporni dokument pod uporabniško šifro tožnika. Da je bil sum, da se je to pred leti že zgodilo, je povedal tudi sam M. (list. št. 116). Iz izpisa zabeleženih dogodkov (B6), kjer so zabeleženi le vhodi v pisarno, ne pa tudi izhodi (list. št. 89), izhaja, da je M. vstopil v pisarno ob 10.25, 10.33, 10.52, 11.16, 11.41, kdaj je v tem času iz pisarne izstopil pa na podlagi tega dokumenta ni mogoče ugotoviti, zato tudi le na podlagi tega dokumenta ni mogoče zaključiti, da M. v času spornega vnosa ob 11.14 ni bilo v pisarni. Nadalje iz tega dokumenta izhaja, da je v pisarno ob 11.08 in nato zopet ob 11.54 vstopil B.J.. Iz izredne odpovedi (B2) izhaja, da je tožnik med 10.56 in 11.43 v aplikacijo vnesel sedem primerov, prav tako J. med 10.53 in 11.43. Glede na zgoraj navedeno je možno sklepati, da sta bila v pisarni v spornem času najmanj tožnik in J., glede na izpovedbe pa ni mogoče izključiti, da je bil prisoten tudi M.. Ali je slednji vedel za poizvedbe, opravljene s strani carinskega urada N., v dokaznem postopku še ni bilo ugotovljeno. Prav tako ni bilo ugotovljeno, ali sta za poizvedbe vedela tožnik in priča J.. Sodišče prve stopnje bo dejansko stanje glede tega vprašanja raziskalo, nato pa bo ugotovilo, ali je imel kdo izmed navedenih interes, da sporno pošiljko vpiše v računalniško aplikacijo oz. ali je mogoče, da je sporno pošiljko pod tožnikovo šifro vpisal tudi kdo drug oz. ali je mogoče, da jo je ob pomoči sodelavcev (v fazi učenja in brez škodljivega namena) vpisal tožnik. Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da ni naključje, da je bila pošiljka vpisana v aplikacijo le en dan po tem, ko so bile pri toženi stranki o tej pošiljki opravljene poizvedbe.

Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovnem odločanju odpraviti ugotovljene kršitve in se opredeliti do vseh pravno odločilnih dejstev, pri čemer bo moralo v skladu z 8. čl. ZPP podati dokazno oceno vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka, najprej pa se bo moralo najprej opredeliti do pravočasnosti podane odpovedi, zlasti glede začetka teka subjektivnega 30- dnevnega roka. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP).

Zaradi razveljavitve prvostopenjske sodbe je odločanje o stroških postopka pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).