Jedro

Za odločitev o tem, kdo mora komu povrniti pravdne stroške v zvezi z umikom tožbe, so odločilni razlogi, zakaj je prišlo do umika tožbe, v zvezi s tem pa katera od strank je odgovorna za nastanek spora.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep o pravdnih stroških (2. odst. izreka) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo: "Ugotovi se, da je tožeča stranka umaknila tožbeni zahtevek pod tč. 1. in 2, zato je v tem delu pravdni postopek končan.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 1.370.700,00 SIT, v roku 8-ih dni, pod izvršbo." Zoper sklep o pravdnih stroških (2. odst. izreka) se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo protizakonito, saj ni ugotovilo vrednosti spornega predmeta. To pa je v tej zadevi odločilno, ker so stroški po Odvetniški tarifi, prav tako pa stroški za sodne takse, odvisni od vrednosti spora. Zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Prav tako so po oceni pritožbe razlogi izpodbijanega sklepa sami seboj v nasprotju. Sodišče ni raziskalo okoliščin, zaradi katerih je prišlo do umika tožbe. Po mnenju tožene stranke jo je tožeča stranka umaknila na podlagi lastne presoje, ne pa na podlagi kakršnega koli ravnanja tožene stranke. Od teh dejstev pa je odvisna odločitev o stroških. Ugotovitev sodišča prve stopnje glede potrebnosti spora, zaradi napotitve izvršilnega sodišča, je preveč pavšalna.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. ZPP v 1. odst. 158. člena določa, da mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknil takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. S to določbo je izrecno določeno, da mora tožeča stranka povrniti nasprotni stranki njene pravdne stroške, če umakne tožbo. Če pa tožena stranka med postopkom izpolni zahtevek, pa ta obveznost ne nastopi, saj je tožena stranka s tem smiselno pripoznala tožbeni zahtevek. Za odločitev o tem, kdo mora komu povrniti pravdne stroške v zvezi z umikom tožbe, so torej odločilni razlogi, zakaj je prišlo do umika tožbe, v zvezi s tem pa katera od strank je odgovorna za nastanek spora. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje teh dejstev ni popolno ugotovilo.

Oprlo se je le na dejstvo, da je bila tožena stranka napotena v izvršilnem postopku na pravdo. Ta okoliščina pa ne zadostuje za ugotovitev, da je bila tožba res potrebna, saj je tožena stranka temu izrecno oporekala. Zato je odločitev o pravdnih stroških zaenkrat preuranjena.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 380. člena ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, zakaj je tožeča stranka izgubila interes za tožbo ter o pravdnih stroških ponovno odločiti. Hkrati bo moralo tudi opredeliti sporno vrednost in določno navesti prisojene stroške.