Jedro

Tožba za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža ni ugotovitvene, ampak je oblikovalne in dajatvene narave. Zato je nedopustna ugotovitvena tožba, če z njo tožeča stranka zahteva od sodišča ugotovitev spornih dejstev in tožba za vrnitev darila v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža, če ne vsebuje oblikovalnega zahtevka ali če se z dajatvenim zahtevkom zahteva vrnitev darila v zapuščino potem, ko je zapuščinski postopek že pravnomočno končan.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku 1. točke I. izreka sodbe spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: „V zapuščinsko premoženje po pokojnem J. Z., roj. 01. 03. 1914, umrlem dne 13. 03. 1999, nazadnje stan. D. spada darilo, ki je bilo dano toženi stranki S. L., z izročilno pogodbo z dne 1. 4. 1998 in sicer premoženje, vpisano v zemljiškoknjižnem vložku št. 130, k.o. X, to so sedanje parcele št. ..., vse k.o. X, skupaj z vsemi pritiklinami, premičninami, orodjem in obdelovalnimi stroji, in sicer 16,66 % do celote, kar se vrne zaradi dopolnitve nujnih dednih deležev tožeče stranke, to je C. K., B. Z., A. C., in J. Z., oziroma upoštevanju obračunske vrednosti zapuščine, pri čemer dedni delež vsakega od tožnikov znaša do 1/12.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem nespremenjenem delu (glede prvega odstavka 2. točke I. izreka in glede 3. točke izreka) potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da v zapuščinsko premoženje po pokojnem J. Z. spada darilo, ki je bilo dano toženi stranki z izročilno pogodbo z dne 1. 4. 1998 in sicer premoženje, vpisano v zemljiškoknjižnem vložku 130 k.o. X. s parcelami, naštetimi v izreku sodbe, skupaj z vsemi pritiklinami, premičninami, orodjem in obdelovalnimi stroji in sicer glede 16,66 % do celote, kar se vrne zaradi dopolnitve nujnih dednih deležev tožnikov oziroma ob upoštevanju obračunske vrednosti zapuščine, pri čemer dedni delež vsakega od tožnikov znaša do 1/12. Kolikor je zahtevala tožeča stranka večji delež darila, je zavrnilo (I/1 izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati vsakemu od tožnikov vrednost nujnega deleža v višini 27.485,50 EUR (oziroma vsem tožnikom skupaj 109.942,00 EUR) v petih letih oziroma vsakemu plačati navedeni znesek v petih letnih obrokih tako, da prvi obrok v znesku 5.497,10 EUR zapade v plačilo 1. 12. 2010, drugi obrok v znesku 5.497,10 EUR zapade v plačilo 1. 12. 2011, tretji obrok v znesku 5.497,10 EUR zapade v plačilo 1. 12. 2012, četrti obrok v znesku 5.497,10 EUR zapade v plačilo 1. 12. 2013, peti obrok v znesku 5.497,10 EUR zapade v plačilo 1. 12. 2014, s tem, da se določeni zneski vsako leto revalorizirajo v skladu s členom 15/2 ZDKG z datumom od 23. 10. 2009 dalje do plačila, toženec pa je v primeru zamude dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti od zamude plačila vsakega posameznega revaloriziranega obroka dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo (I/2 izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (I/3 izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo vse ostale tožbene zahtevke tožeče stranke (II. izreka) in sicer na ugotovitev, da je izročilna pogodba, sklenjena dne 1. 4. 1998 med tožnikom in pokojnim J. Z. ter M. Z. nična ter v zapuščinsko premoženje po pokojnem J. Z. spada darilo, ki je bilo dano toženi stranki s to izročilno pogodbo zaradi dopolnitve zakonitih dednih deležev tožnikov in na plačilo prispevka tožnikov k ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja ter izstavitev zemljiškoknjižnih listin tožnikov za vpis lastninske pravice pri z.k. vložku 130 k.o. X. za vsakega do 3/12. 2. Zoper to sodbo se pritožuje toženec in sicer jo izpodbija v obsodilnem delu (prvi odstavek 1. točke I. in 2. točka I. izreka) ter glede stroškovne odločitve ter predlaga ustrezno spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da sodišče ni pravilno uporabilo določb Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev glede na dejstvo, da je kmetija zaščitena. Toženec je na podlagi pogodbe prevzemnik in lastnik kmetije in torej ni pogojev, da bi tožniki lahko v zapuščinskem postopku vsi dedovali del zaščitene kmetije. Po izreku sodbe se namreč del kmetije do 16,66 % vrne v zapuščinsko premoženje po pokojnem J. Z. in glede na tak izrek sodbe ni druge možnosti, kot da sodišče na predlog dedičev uvede po J. Z. zapuščinski postopek, v katerem lahko realizira sodbo. V zapuščinskem postopku se bo pojavil enak problem, namreč zaščitene kmetije, ki je predmet te pravde, ni mogoče dedovati tako, da bi kmetijo fizično dedovali vsi tožniki kot dediči, ker za to ni pogojev iz člena 13 ZDKG. Nadalje je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo dejstva, da darila ni več mogoče vrniti v zapuščino. Toženec je po smrti izročevalca v kmetijo vložil ogromna sredstva in torej obogatil vrednost zapuščinskega premoženja za najmanj 320.000,00 EUR, to je skoraj polovico vrednosti zapuščinskega premoženja pred vlaganjem. Če se darilo vrne v zapuščinsko premoženje tako, da bi tožniki vsak do 1/12 prevzeli solastninski delež kmetije vl. št. 130 k.o. X. do 16,66 %, potem bodo neupravičeni obogateni, saj je darilo spremenjeno in ga ni mogoče vračunati v zapuščino, še zlasti ga ni mogoče vrniti v zapuščinsko premoženje. Pri tistem delu sodbe, kjer je sodišče naložilo tožencu izplačilo nujnih dednih deležev v denarju je sodišče odločitev oprlo na izvedensko mnenje izvedenca, ki je ugotovil gospodarsko zmožnost kmetije po stanju iz leta 2010. Takšna osnova je neprimerna za ugotovitev gospodarske zmožnosti kmetije, saj je toženec v kmetijo vložil ogromna sredstva, ki predstavljajo skoraj polovico vrednosti celotne kmetije, da jo je usposobil za pridelavo in prodajo špargljev. Vložek toženca v kmetijo ne izvira iz dohodka kmetije, ampak iz njegove poslovne dejavnosti in zato tako izboljšanje zmožnosti kmetije sodišče ne more vzeti kot osnovo za izračun zmanjšanja nujnega dednega deleža. Sodišče bi pravo uporabilo pravilno tako, da bi ugotovilo gospodarsko zmožnost kmetije po stanju na dan zapustnikove smrti in na tej osnovi ugotovilo, kakšne nujne dedne deleže kmetija prenese. Izrek sodbe in razlogi sodbe so v medsebojnem nasprotju, saj sodišče razlaga, zakaj iz zapuščine ni mogoče izločiti posameznih nepremičnin oziroma zemljišč, v nasprotju s takšno obrazložitvijo pa je tožnikom prisodilo solastninski delež do 16,66 % celotne kmetije. Tožniki bodo kot solastniki zagotovo ravnali izključno v svoj prid, kar pomeni, da toženec na kmetiji ne bo mogel gospodarno delovati. O plačilu stroškov postopka je sodišče odločilo v nasprotju s členom 154 ZPP. Tožeča stranka je uspela le z delom svojega zahtevka iz naslova izplačila nujnih dednih deležev, ta del zahtevka je tožena stranka ves čas postopka po temelju priznavala in se mu je upirala le po višini. Če razdelimo celotni tožbeni zahtevek tožeče stranke na tri vsebinske sklope (zahtevek iz naslova nujnih dednih deležev, zahtevek na ugotovitev ničnosti izročilne pogodbe in izločitveni zahtevek), potem je tožeča stranka uspela le z zahtevkom glede višine nujnega dednega deleža, to pomeni le s približno 15 % celotnega tožbenega zahtevka.

3. Tožniki so vložili odgovor na pritožbo, v katerem zavračajo vse pritožbene trditve kot neutemeljene in pritrjujejo pravilni pravni utemeljitvi sodbe v izpodbijanem delu.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba utemeljeno izpodbija kot materialnopravno napačno odločitev sodišča v tistem delu, v katerem ugotavlja, da v zapuščinsko premoženje po pokojnem J. Z. spada darilo, dano tožencu z izročilno pogodbo, v obsegu 16,66 % do celote, kar naj se vrne zaradi dopolnitve nujnih dednih deležev tožnikov, ob upoštevanju obračunske vrednosti zapuščine ter višine dednih deležev vsakega od tožnikov. Sodišče prve stopnje odločitev v tem delu opre na določbi prvega odstavka 110. člena ZD ter 48. člena ZD, slednja pa se nanaša na način vračunanja darila v dedni delež zakonitim dednim dedičem, ne pa na vračanje daril v zapuščino zaradi kritja nujnega dednega deleža. Hkrati iz obrazložitve sodbe (zadnji odstavek na strani 24) izhaja, da se odločitev sodišča v tem delu očitno nanaša zgolj na način izplačila nujnih dednih deležev tožnikom v denarju iz dela nepremičnin, ki jih je zapustnik izročil tožencu kot darilo in ne na pokritje nujnih dednih deležev v naravi, s čimer bi se zaščitena kmetija razdrobila, kar seveda ni dopustno glede na določbe Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG, Ur. l. RS št. 70/1995). Tožbeni zahtevek v tem delu je torej nejasen in tudi sicer nepravilno oblikovan. V primeru, ko je zapustnik že za časa življenja razpolagal z vsem svojim premoženjem, tako da ob smrti sploh ni zapuščine, nujni dediči lahko zahtevajo vračanje daril (določbe 34. do 41. člena Zakona o dedovanju – ZD). Nujni dedič v tem primeru uveljavlja zahtevek zoper druge dediče neposredno v pravdi. Tožba za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža ni ugotovitvene, ampak je oblikovalne in dajatvene narave (1). Oblikovalni del tožbenega zahtevka zato pravilno glasi, da je npr. pogodba (v obsegu darila), ki sta jo sklenila tožena stranka in zapustnik, brez pravnega učinka proti tožeči stranki glede določenega dela zapustnikovega premoženja. Zato je nedopustna ugotovitvena tožba, če z njo tožeča stranka zahteva od sodišča ugotovitev spornih dejstev in tožba za vrnitev darila v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža, če ne vsebuje oblikovalnega zahtevka ali če se z dajatvenim zahtevkom zahteva vrnitev darila v zapuščino potem, ko je zapuščinski postopek že pravnomočno končan. V primeru, ko nujni dedič uveljavlja zahtevek neposredno v pravdi, to je tudi v primeru, ko je zapustnik že za časa življenja razpolagal z vsem svojim premoženjem, tako da ob smrti ni zapuščine, mora nujni dedič uveljavljati zahtevek na neposredno izročitev in ne na vrnitev v zapuščino (2). Sodišče kot nesporno ugotavlja, da je pokojni J. Z. s tožencem dne 1. 4. 1998 sklenil pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja in mu s to pogodbo izročil celotno svoje premoženje. Niti v trditveni podlagi strank, niti v ugotovitvah sodbe ni zaslediti podatka, da bi bil zapuščinski postopek po pokojnem J. Z. še v teku. V takem primeru torej nujni dedič lahko zahteva le neposredno izročitev ali izplačilo denarne protivrednosti zapuščine. Iz navedenih razlogov torej ni sklepčen zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da spada darilo v zapuščinsko premoženje ter na vrnitev v zapuščino zaradi dopolnitve nujnih deležev, zato je treba v tem delu ugoditi pritožbi in spremeniti odločitev sodišča v prvem odstavku 1. točke I. izreka tako, da se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

6. Nujni dediči lahko zahtevajo vrnitev daril v zapuščino ali izročitev zapuščine oziroma plačilo denarne protivrednosti v pravdi šele potem, ko z ustreznim oblikovalnim zahtevkom dosežejo, da pogodba proti njim (v obsegu darila) nima pravnega učinka. Tožniki v konkretni zadevi niso postavili oblikovalnega zahtevka, vendar po prepričanju pritožbenega sodišča tožba zato ni nesklepčna v delu, ko uveljavljajo v skladu z določili ZDKG (14. člen) denarno vrednost nujnega deleža. Toženec jim namreč že v odgovoru na tožbo in ves čas postopka, pa tudi v pritožbi, priznava pravico do vrnitve darila do višine nujnih dednih deležev ter zavrača zahtevek po višini le v okviru ugovora, da je gospodarska sposobnost kmetije premajhna za izplačilo zahtevanih nujnih deležev.

7. Pritožba v ostalem nima prav glede zahteve, da se pri oceni višine zmanjšanih nujnih dednih deležev, ki jih je toženec dolžan izplačati tožnikom, upošteva gospodarsko zmožnost kmetije po stanju na dan zapustnikove smrti (leta 1999) in ne po stanju ob zaključku sojenja (leta 2010). Sodišče prve stopnje je namreč ob pomoči izvedenca kmetijske stroke ugotovilo, da znaša vrednost celotne kmetije, ki je bila predmet izročilne pogodbe, po stanju na dan darila (izročitve) in po vrednosti na dan izdelave izvedenskega mnenja 740.865,77 EUR, nujni delež vsakega od dedičev (1/12) pa znaša 61.738,81 EUR. Na podlagi zahteve toženca za zmanjšanje denarne vrednosti nujnega deleža po določbi drugega odstavka 14. člena ZDKG je nato ugotavljalo gospodarsko zmožnost kmetije toženca v letu 2010 in ugotovilo, da je lahko kmetija letno obremenjena z izplačilom nujnih deležev le do zneska 21.988,40 EUR, kar pomeni, da je tožnikom mogoče izplačati v petih letih vsakemu le 27.485,50 EUR, torej le približno 44 % obračunanega nujnega deleža. Pri oceni višine izplačila je tudi upoštevalo, da je toženec v kmetijo vlagal v zadnjem obdobju sredstva za začetno ponovno usposobitev kmetije za poljedelstvo (nasadi špargljev) ter s tem upoštevalo, da vlaganja za kmetijo brez dvoma pomenijo v začetnem obdobju določeno obremenitev kmetije in s tem zmanjšanje plačilne zmožnosti toženca. Res je namen določb ZDKG, ki omogočajo sodišču, da na zahtevo dedičev poveča ali zmanjša denarne vrednosti nujnih dednih deležev glede na premoženjske razmere in pridobitno sposobnost dedičev ter gospodarsko zmožnost kmetije (14. in 15. člen), da dedič prevzame kmetijo pod pogoji, ki ga preveč ne obremenjujejo. Vendar te določbe tudi zagotavljajo dedičem, ki ne dedujejo zaščitene kmetije, da prejmejo denarno vrednost nujnega deleža, upoštevaje vse okoliščine posameznega primera, ko se ocenjujejo ne le socialne razmere dedičev, pač pa tudi njihovo pridobitno sposobnost ter gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije v času sojenja. V nasprotnem primeru bi dedič, ki je dedoval zaščiteno kmetijo, njeno gospodarsko zmožnost izničil in s tem nedopustno prikrajšal nujne dediče pri izplačilu nujnih deležev. Sodišče prve stopnje je zato določbo 14. člena ZDKG v celoti pravilno uporabilo pri določanju višine nujnih deležev.

8. Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških pravdnega postopka prav tako pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 154. člena ZPP. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je sestavljen iz več posameznih zahtevkov denarne in nedenarne narave. Te je mogoče razdeliti v dva bistvena dela oziroma vsebinska sklopa (in ne tri, kot zmotno šteje pritožba) in sicer na izplačilo nujnih dednih deležev in na izločitvene zahtevke dedičev. Dokazni postopek z zaslišanjem pravdnih strank in prič ter izvedbo dokazov z izvedenci je namreč potekal glede teh zahtevkov, medtem ko zaradi odločitve o ostalih ugotovitvenih zahtevkih (da spada v zapuščinsko premoženje darilo ter na ugotovitev ničnosti izročilne pogodbe) niso nastali posebni stroški. Ker je tožeča stranka uspela le z zahtevkom glede izplačila nujnih dednih deležev, ostali zahtevki pa so bili zavrnjeni, je prav, da glede na takšen uspeh vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Takšna odločitev po sodni praksi namreč ni vedno posledica natančnega matematičnega izračuna o polovičnem uspehu vsake pravdne stranke, ampak se upoštevajo in ovrednotijo tudi drugi dejavniki upoštevaje vse okoliščine primera.

9. Sodišče druge stopnje je zato delno ugodilo pritožbi in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP. O stroških pritožbenega postopka pa je odločalo na podlagi 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožena stranka deloma uspela s pritožbo, tožeča stranka pa je vložila pravočasen odgovor na pritožbo je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) O tem uveljavljena sodna praksa in pravna teorija, npr. dr. Mateja Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Podjetje in delo 6-7/2008 in odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 23/2000, II Ips 806/2005, II Ips 45/2007

(2) Odločba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 23/2000