Jedro

Tožniku, ki se pred podpisom sporne odpovedi in sporazuma o skrajšanju odpovednega roka ni prepričal, kakšna je vsebina ponujene nove zaposlitve oziroma čas njenega trajanja pri drugem delodajalcu, je mogoče očitati malomarno ravnanje. Od povprečno skrbnega delavca se namreč pričakuje, da v primeru prezaposlitve preveri vsebino ponujene pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu. Ker tožnik ni bil v opravičljivi zmoti, sta veljavna tako odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika kot sporazum o skrajšanju odpovednega roka, posledično pa ni podlage za ugoditev reintegracijskemu zahtevku ter reparacijskemu zahtevku za čas od prenehanja delovnega razmerja do pravnomočnosti sodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Razveljavi se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke z dne 10. 5. 2013 in sporazum med strankama z dne 17. 5. 2013. 2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo ter ji od prenehanja delovnega razmerja dalje do pravnomočnosti sodbe od bruto plač in bruto regresa za letni dopust obračunati in zanjo vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto plače in regres pa izplačati tožeči stranki.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti do plačila.“ Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 10. 5. 2013 in sporazum med strankama z dne 17. 5. 2013 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pozvati tožnika nazaj na delo ter mu od prenehanja delovnega razmerja dalje do pravnomočnosti sodbe od bruto zneskov plač in regresa za letni dopust obračunati in zanj vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske plač in regres pa izplačati tožniku (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 911,34 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti do plačila (III. točka izreka).

Tožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ne drži ugotovitev sodišča, da je A.A. tožniku ponudil delo nadzornika v igralnem salonu B. Za nadaljnje razgovore z novim delodajalcem se je tožnik odločil sam in brez vsakršnega pritiska. Pri teh razgovorih A.A. ni sodeloval in kakorkoli vplival na vsebino nove pogodbe o zaposlitvi. Za delo pri novem delodajalcu se je tožnik odločil že pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ko je podal vlogo za odvzem licence pri toženi stranki. Sodišče je nekritično ocenilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi sestavila tajnica C.C. To pa ni pomembno, bistvena je le volja tožnika, izražena s podpisom listin, da mu preneha delovno razmerje pri toženi stranki. Toženi stranki ni znano, zakaj tožnik že pred vlogo za izdajo licence ter pred podpisom sporazuma in odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podpisal pogodbe o zaposlitvi z družbo B. Vsebina pogajanja tožnika z novim delodajalcem ne more vplivati na veljavnost sporazuma in odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik ravnal skrbno. Tožnik bi moral od družbe B. zahtevati, da predloži predlog pogodbe o zaposlitvi. V primeru nestrinjanja z njeno vsebino bi lahko odklonil podpis odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sporazuma o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Tožnik trdi, da naj bi mu bila obljubljena enaka pogodba o zaposlitvi, priči A.A. in D.D. pa sta izpovedali, da se o trajanju pogodbe o zaposlitvi sploh niso pogovarjali. Izjavi prič E.E. in F.F. v ničemer ne vplivata na dejstvo, da je pogajanje o novi zaposlitvi potekalo med tožnikom in družbo B. Meni, da bi moralo sodišče zavreči tožbo s tožbenim zahtevkom, iz katerega ni razvidno, za katero leto tožnik zahteva plačilo regresa. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožnik prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Pritožba bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja le pavšalno, zato se je v tem delu ni dalo preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožniku nadrejeni A.A. ponudil delo nadzornika v družbi B. Tožnik je ponudbo sprva zavrnil, nato pa si je premislil in A.A. povedal, da ponudbo sprejme, vendar pod enakimi pogoji kot pri toženi stranki. A.A. je tožniku odgovoril, da se v družbi B. s tem strinjajo, in mu dal telefonsko številko D.D., vodje igralnega salona pri navedeni družbi, h kateremu je tožnik nato odšel na razgovor. D.D. se je s tožnikom pogovarjal le o plači, ne pa o trajanju pogodbe o zaposlitvi. O trajanju pogodbe o zaposlitvi ga tožnik ni nič vprašal, če pa bi ga, bi mu povedal, da jo bo sklenil za določen čas. D.D. se tudi z A.A. ni pogovarjal o trajanju pogodbe pri drugem delodajalcu v primeru prezaposlitve. Če bi tožnik vedel, da mu ne bo ponujena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, ne bi podpisal odpovedi in sporazuma o skrajšanju odpovednega roka.

V skladu s petim odstavkom 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) je neveljavna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, podana v zmoti. Posebnih določil o zmoti delavca ZDR-1 nima, zato se na podlagi prvega odstavka 13. člena tega zakona smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava. Po drugem odstavku 46. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) lahko stranka, ki je v zmoti, zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Za učinkovito uveljavljanje bistvene zmote mora biti ta tudi opravičljiva oziroma nezakrivljena. Odmik od zahtevane skrbnosti pomeni malomarnost, tudi zgolj lahko malomarnost. Ta zadostuje, da se stranka ne more upravičeno sklicevati na svojo zmoto (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 117/2007 z dne 18. 6. 2009).

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo pravni standard zahtevane skrbnosti, ko je presodilo, da je tožnik v opravičljivi zmoti odpovedal pogodbo o zaposlitvi in sklenil sporazum o njenem prenehanju oziroma skrajšanju odpovednega roka. Od povprečno skrbnega delavca se pričakuje, da v primeru prezaposlitve preveri vsebino ponujene pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu. Pritožba utemeljeno opozarja, da bi lahko tožnik zahteval oziroma vztrajal, da mu družba B. predloži novo pogodbo o zaposlitvi. V kolikor se z vsebino ponujene pogodbe o zaposlitvi ne bi strinjal, bi lahko podal pripombe in v primeru njihovega neupoštevanja odklonil njen podpis še pred podpisom odpovedi, s čimer bi se izognil prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Tožniku, ki se pred podpisom sporne odpovedi in sporazuma ni prepričal, kakšna je vsebina ponujene nove zaposlitve oziroma čas njenega trajanja pri drugem delodajalcu, je mogoče očitati malomarno ravnanje. Te materialnopravne presoje ne more omajati dejstvo, da je tožnik nadrejenemu A.A., ki ni vedel za to, da bo tožniku ponujena pogodba o zaposlitvi le za določen čas, verjel, da bo novo pogodbo sklenil pod enakimi pogoji. Sodišče prve stopnje je namreč obenem tudi ugotovilo, da se priči A.A. in D.D. s tožnikom nista pogovarjali o trajanju nove zaposlitve, in da tožnik o tem niti ni spraševal D.D. kot predstavnika drugega delodajalca. Navedeno pomeni, da sta veljavna tako odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika kot sporazum o skrajšanju odpovednega roka, posledično pa ni podlage za ugoditev reintegracijskemu zahtevku ter reparacijskemu zahtevku za čas od prenehanja delovnega razmerja do pravnomočnosti sodbe.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo ter po prvem odstavku 351. člena in 5. alinei 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik v tem sporu ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka in odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka in pritožbene stroške, saj gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko delodajalec na podlagi določil petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) sam krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi.