20. 3. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude družbe Elsa, d.o.o., Gornja Radgona, ki jo zastopa direktor Sašo Fekonja, na seji dne 20. marca 2003

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 2. člena Zakona o obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 14/92 in 13/93) ter 4. in 5. člena Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95) se zavrže.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega in tretjega odstavka 2. člena Zakona o obrestni meri zamudnih obresti ter 2. in 3. člena Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pobudnica zaradi neskladja z 2. členom ter s 14., 33., 67. in 74. členom Ustave izpodbija 2. člen Zakona o obrestni meri zamudnih obresti (v nadaljevanju ZOMZO) ter 2., 3., 4. in 5. člen Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (v nadaljevanju ZPOMZO). V izkaz pravnega interesa prilaga odločbe, iz katerih izhaja, da je poleg davka dolžna plačati še zamudne obresti, obračunane na podlagi ZOMZO in ZPOMZO. V utemeljitev zatrjevanih neskladij pa izpostavlja značilnosti davčnih bremen oziroma davkom podobnih bremen ter nemško ustavosodno prakso. Glede na to poudarja, da mora biti dajatev v sorazmerju z gospodarsko sposobnostjo podjetja; ker je slednja v grobem nesorazmerju z obrestno mero (zaradi česar naj bi ne šlo zgolj za vprašanje primernosti), naj bi bila obrestna mera v neskladju z 2. členom Ustave (zlasti načelom vestnosti in poštenja ter načelom prepovedi zlorabe pravic). Zatrjevano neskladje naj bi potrjevala tudi primerjava med obrestno mero zamudnih obresti in donosnostjo kapitala. Pobudnica nadalje meni, da bi morale biti zamudne obresti, če jih štejemo za sankcijo neizpolnjene obveznosti, v sorazmerju s težo sankcioniranega dejanja; to pomeni, da bi bilo treba pri določitvi njihove višine upoštevati posamezne dejavnike kot npr. dolžino zamude, višino dolga, stanje na denarnem trgu oziroma donosnost kapitala. V nasprotnem primeru naj bi namreč zamudne obresti posegale tudi v samo premoženjsko substanco oziroma eksistenčne temelje in s tem tako v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave) kot v socialno funkcijo lastnine (67. člen Ustave), čeprav po davčnem substančnem kriteriju dajatev ne sme biti višja kot donos.

Previsoka obremenitev z zamudnimi obrestmi pa naj bi vplivala tudi na konkurenčno sposobnost podjetja in na njegovo podjetniško svobodo (74. člen Ustave), saj je treba davčne obremenitve obravnavati kot omejitev svobode ravnanja davčnih zavezancev.

Poleg navedenega zatrjuje pobudnica še nedopustno pravno praznino oziroma neskladje s 14. členom Ustave, ker naj bi ji država preveč plačane davke ne vrnila z zamudnimi obrestmi. V izkaz zatrjevanega prilaga davčno odločbo, ki se v obrazložitvi sklicuje na četrti odstavek 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in nasl. - v nadaljevanju ZDavP), po katerem pripadajo davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka zamudne obresti, ter pritožbo zoper to odločbo, iz katere izhaja, da naj bi bili zneski zamudnih obresti, ki so bili vrnjeni, nepravilni.

2.Sekretariat Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve je v odgovoru pojasnil zakonodajalčev namen, da z višino zamudnih obresti, ki se prilagaja stopnji inflacije in gibanju tržnih obrestnih mer, prepreči, da bi se dolžniki z neplačilom obveznosti okoriščali na račun upnikov. Navedbo, da se preveč plačani davki vračajo brez obresti, pa je glede na 95. člen ZDavP označil za neresnično.

3.Pobudnica je na navedbe nasprotnega udeleženca odgovorila z zatrjevanjem, da je izpodbijana ureditev v neskladju še s 87. členom Ustave (ker je za določanje obrestne mere pooblaščena Banka Slovenije, čeprav gre za tako obveznost, ki bi bila lahko določena le z zakonom) in z 49. členom Ustave (ki "daje pravico do kombiniranja različnih dejavnikov za ustanovitev podjetja, kar se povezuje s pravico dela").

B.

Ker 2. člen ZOMZO že ob času vložitve pobude ni več veljav (ZOMZO je prenehal veljati z uveljavitvijo ZPOMZO dne 5. 8. 1995), med postopkom pred Ustavnim sodiščem pa so bile spremenjene tudi izpodbijane določbe ZPOMZO (z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, Uradni list RS, št. 109/01 - v nadaljevanju ZPOMZO-A), gre v predmetni zadevi za presojo ustavnosti neveljavnih zakonskih določb. Te lahko Ustavno sodišče na podlagi 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) presoja le, če bi morebitna odločitev o njihovi neustavnosti za pobudnico predstavljala podlago za odpravo škodljivih posledic, se pravi le, če odločbe, izdane na podlagi izpodbijanih zakonskih določb, še niso postale pravnomočne. Ustavno sodišče lahko namreč na podlagi 43. člena ZUstS neustavne zakonske določbe zgolj razveljavi. Zato ima ta ugotovitev neustavnosti zakona po 47. členu ZUstS le učinek razveljavitve. Razveljavljene zakonske določbe pa se skladno s 44. členom ZUstS ne uporabljajo za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno.

Navedeno pomeni, da izkazuje pobudnica pravni interes le za oceno ustavnosti tistih izpodbijanih določb, na katerih temeljijo še nepravnomočne odločbe.

4.Pobudnica zato ne izkazuje pravnega interesa za oceno ustavnosti prvega odstavka 2. člena ZOMZO, ki je opredeljeval obrestno mero zamudnih obresti za obligacijska razmerja. Njene navedbe in odločbe, priložene v izkaz pravnega interesa, se namreč nanašajo zgolj na davke. Iz navedenega razloga pobudnica tudi nima pravnega interesa za oceno ustavnosti tretjega odstavka 4. člena ZPOMZO (revalorizacija denarne obveznosti v odvisnosti od roka dospelosti), saj se ta nanaša na pogodbena razmerja in ne na razmerja, nastala zaradi obveznosti plačila davka. Prav tako pobudnica ne izkazuje pravnega interesa za oceno ustavnosti prvega odstavka 4. člena ZPOMZO (črtanega s prvim odstavkom 4. člena ZPOMZO-A), v katerem je bila opredeljena stopnja revalorizacije denarnih obveznosti v domačem denarju, ki dospejo v plačilo več kot 30 dni po nastanku, in drugega odstavka 4. člena ZPOMZO (spremenjenega z drugim odstavkom 4. člena ZPOMZO- A), ki je določal, da se denarne obveznosti z rokom dospelosti do 30 dni ne revalorizirajo. Ker iz pobudničinih navedb nadalje ni razvidno, da bi bila v postopkih, ki so v teku, sporna stopnja revalorizacije denarnih obveznosti in terjatev uporabljena pri sestavljanju računovodskih izkazov, tudi ni izkazan njen pravni interes za oceno ustavnosti 5. člena ZPOMZO (črtanega s 6. členom ZPOMZO-A). Zaradi tega je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti v tem delu zavrglo (1. točka izreka).

5.V preostalem delu, v katerem pobudnica zatrjuje neustavnost drugega in tretjega odstavka 2. člena ZOMZO ter 2. in 3. člena ZPOMZO, pa je pobudo preizkusilo (prvi odstavek 26. člena ZUstS). Pri tem je upoštevalo, da so zamudne obresti posledica zamude pri izpolnitvi denarne obveznosti. Kljub temu, da za dolžnika predstavljajo dodatno obveznost, zamudnih obresti ni mogoče obravnavati kot povečanje prvotne obveznosti. Njihova pravna narava se namreč zaradi pravne podlage za njihov nastanek (tj. zamuda), ki je različna od pravne podlage za nastanek prvotne obveznosti, razlikuje od prvotne obveznosti. Glede na to pri obravnavi zamudnih obresti ni mogoče izhajati iz pravne narave prvotne obveznosti oziroma zamudnih obresti ni mogoče presojati z vidika pravne narave prvotne obveznosti. Zaradi tega "davčne zakonitosti", ki jih izpostavlja pobudnica, za zamudne obresti, ki so posledica zamude pri izpolnitvi obveznosti za plačilo davka, ne veljajo. Pobudničina zatrjevanja neustavnosti izpodbijanih določb so zato v tistem delu, v katerem jih utemeljuje s pravno naravo davkov, neutemeljena.

6.Prav tako neutemeljeno je pobudničino zatrjevanje, da bi morale biti zamudne obresti v sorazmerju z donosnostjo kapitala. Ker gre v primeru zamude pri izpolnitvi denarne obveznosti, neodvisno od vzroka za zamudo, za neupravičeno rabo (tujega) denarja, funkcija zamudnih obresti ni zgolj v plačilu uporabe tega denarja, temveč predvsem v preprečevanju te neupravičene rabe. Zaradi tega obrestna mera zamudnih obresti ne more biti sorazmerna s siceršnjo donosnostjo kapitala, saj bi bila v takem primeru obveznost iz naslova zamudnih obresti enakovredna koristi, ki je bila prejeta z odlaganjem plačila. Ker za dolžnika tako ne bi bila neugodna, ga ne bi silila k izpolnitvi njegove obveznosti, tako da z njo ne bi bilo mogoče zagotavljati plačilne discipline, saj za dolžnika ne bi predstavljala kazen.

8.Glede na omenjeno kaznovalno funkcijo zamudnih obresti pa je treba ob tem še poudariti, da je prvenstveni namen zamudnih obresti vplivati na dolžnika, da zaradi zagroženih posledic izpolnjuje svoje davčne obveznosti; samo kaznovanje je zato šele drugotnega pomena. Pri tem bi sicer zakonodajalec lahko uzakonil drugačen sistem, tudi takšen, v katerem bi bila obrestna mera zamudnih obresti odvisna od posameznih dejavnikov. Ker pa bi bila takšna rešitev le ena izmed možnih, je pobudničino zatrjevanje neustavnosti izpodbijane ureditve zgolj zato, ker ni uzakonjena rešitev, ki jo sama zagovarja, neutemeljeno.

9.Poleg zatrjevanja neustavnosti zaradi nesorazmernosti z donosnostjo kapitala pa zatrjuje pobudnica še neustavnost izpodbijanih določb zaradi višine obrestne mere zamudnih obresti. Ker naj bi ta ne bila stvar primernosti, naj bi bilo po pobudničinem mnenju Ustavno sodišče za presojo ustavnosti s tega vidika pristojno.

10.Vprašanje, ali je višina zamudnih obresti stvar primernosti ali ne, bi bilo upoštevno, če bi bile izpodbijane veljavne obrestne mere zamudnih obresti. Ker pa so izpodbijane obrestne mere, ki so veljale v času od 28. 3. 1992 (od uveljavitve ZOMZO) do 1. 1. 2002 (do uveljavitve ZPOMZO-A), na to vprašanje ni treba odgovoriti. Višina zamudnih obresti je po eni strani odraz zgoraj navedenih funkcij zamudnih obresti. Po drugi strani pa je tudi odraz ekonomskega položaja v državi, ki je bil še posebej v začetnem obdobju veljavnosti izpodbijanih določb specifičen, saj je šlo za tranzicijsko obdobje, v katerem je nastajal nov pravnoekonomski sistem. To še zlasti velja za obdobje, ki je sledilo monetarni osamosvojitvi države v oktobru 1991 (gl. obrazložitev Predloga Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, Poročevalec DZ, št. 31/95), saj je bila potreba po zaščiti vrednosti terjatev pred inflacijo v tem obdobju še zlasti izrazita (kar se v ZOMZO tudi poudarjeno odraža). Z znižanjem stopnje inflacije se navedeni poudarek sicer izgublja (kar je iz gibanja višine obrestne mere zamudnih obresti razvidno), vendar se povsem ne izgubi, saj znižanje stopnje inflacije samo po sebi ne pripelje do izoblikovanja vzorcev obnašanja, značilnih za gospodarstva s stabilnimi cenami (kar sam obseg plačilne discipline oziroma stopnja davčne morale, ki se odraža skozi izpolnjevanje davčnih obveznosti, potrjujeta). Ker je torej višina zamudnih obresti tudi odraz zatečenega dejanskega stanja, se vprašanje njene višine, veljavne v nekem preteklem obdobju, ob časovno odmaknjeni presoji, ko se značilnosti tistega obdobja ne odražajo več, kaže kot vprašanje primernosti. Za presojo tega pa Ustavno sodišče ni pristojno.

11.Zaradi neutemeljenosti tega dela pobudničinih zatrjevanj so neutemeljena tudi njena zatrjevanja o neskladnosti drugega odstavka 2. člena ZOMZO in 2. člena ZPOMZO s 33., 67. in 74. členom Ustave; na podlagi pobudničinih navedb je namreč zaključiti, da naj bi bilo to neskladje posledica neskladja z 2. členom Ustave.

12.Prav tako je Ustavno sodišče zavrnilo pobudo za oceno ustavnosti tretjega odstavka 2. člena ZOMZO, ki je določal, da se zamudne obresti obračunavajo po konformni metodi, in prvega odstavka 3. člena ZPOMZO, ki je opredeljeval temeljno obrestno mero. Medtem ko je izbira metode obračuna obresti stvar primernosti, gre pri temeljni obrestni meri zgolj za njeno vsebinsko opredelitev.

13.Neutemeljen je tudi pobudničin očitek o neustavnosti drugega odstavka 3. člena ZPOMZO, ki za določanje temeljne obrestne mere pooblašča Banko Slovenije. Ta njena pristojnost temelji na položaju centralne banke, ki ga na podlagi 152. člena Ustave določa zakon (prim. odločbo št. U-I-283/00 z dne 13. 9. 2001, Uradni list RS, št. 79/01 in OdlUS X, 151).

14.Glede na določbo četrtega odstavka 95. člena ZDavP, po kateri pripadajo davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti, od dneva plačila davka, pa je v tem delu neutemeljeno tudi pobudničino zatrjevanje pravne praznine oziroma neskladja s 14. členom Ustave. Neutemeljenost navedb potrjujejo tudi same listine, ki jih je pobudnica priložila v utemeljitev svojih navedb, saj iz njih ne izhaja, da je sporna upravičenost do zamudnih obresti od plačanih dajatev, temveč da je sporna višina prisojenih obresti. Razrešitev navedenega spora pa je odvisna od presoje v konkretnem postopku, ne pa od presoje ustavnosti izpodbijanih določb.

15.Kot neutemeljeno pa je Ustavno sodišče zavrnilo tudi pobudničino zgolj pavšalno zatrjevanje neskladnosti z 49. členom Ustave, ki zagotavlja svobodo dela.

C.

16.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Prvo točko izreka je sprejelo soglasno. Drugo točko izreka je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovale sodnice Krisper Kramberger, Škrk in Wedam Lukić ter sodnik Ribičič.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić

zanjo

Namestnik predsednice dr. Janez Čebulj