Jedro

Preiskovalno načelo ni bilo kršeno. To določa, da lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (1. odst. 34. čl. ZDSS-1). Takšna situacija v konkretnem primeru ni bila podana, saj je sodišče prve stopnje v celoti ugotovilo vsa relevantna dejstva že na podlagi dokazov, ki so jih predlagale stranke.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožničin zahtevek za priznanje vseh pravic iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi, iz razloga, ker ni bil zadostno konkretiziran in je bil kot takšen neizvršljiv. Neizvršljivi zahtevki niso utemeljeni. Napačna formulacija tožbenega zahtevka ne sodi med formalne pomanjkljivosti iz 105. čl. ZPP v povezavi s 180. čl. ZPP, ki določa, da mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari, temveč predstavlja kvečjemu vsebinsko pomanjkljivost, ki je stvar materialnega prava. Sodišče prve stopnje bi sicer lahko v okviru določbe 285. čl. ZPP, ki ureja materialno procesno vodstvo, tožnico opozorilo, naj določneje oblikuje tožbeni zahtevek, vendar pa tožnica s tem v zvezi konkretno ne uveljavlja kršitve pravdnega postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z 285. čl. ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne iz se v izpodbijanem delu (2. odst. II. tč.) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 1. 9. 2001 in aneksa z dne 1. 8. 2008, ki jo je tožena stranka vročila tožnici, nezakonita, zato tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi (I. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za obdobje od 1. 9. 2013 do 31. 10. 2013 obračuna bruto plače, zmanjšane za del že izplačane plače za to obdobje; od 1. 11. 2013 dalje do vrnitve na delo pa obračuna bruto plače, zanjo plača davke in prispevke, ji po obračunu izplača neto plače skupaj z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega zneska neto plače dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (II. tč. izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožnici plača znesek 966,00 EUR, v roku 8 dni in pod izvršbo (III. tč. izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.064,45 EUR v 8-ih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (IV. tč.).

Zoper sodbo v zavrnilnem delu se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo del tožbenega zahtevka iz razloga, ker naj bi bil zahtevek nezadostno konkretiziran in kot takšen neizvršljiv. Sodišče prve stopnje je s tem kršilo preiskovalno načelo. Tožnico bi moralo pozvati, naj vlogo dopolni. Tožnice tudi ni opozorilo, da meni, da je del tožbenega zahtevka premalo konkretiziran, čeprav bi to moralo storiti. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevo tožnice, da jo je tožena stranka dolžna prijaviti v evidenco ZPIZ od 10. 4. 2013 dalje. Tožnici ni znano ali tožena stranka zanjo res plačuje prispevke, zato je tožničin zahtevek utemeljen. Tožnica zahteva tudi, da se ji plača regres za obdobje nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnice in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvi preiskovalnega načela. To določa, da lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (1. odst. 34. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). Takšna situacija v konkretnem primeru ni bila podana, saj je sodišče prve stopnje v celoti ugotovilo vsa relevantna dejstva že na podlagi dokazov, ki so jih predlagale stranke. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnice pravilno delno zavrnilo, saj sta obe pravdni stranki enotno izpovedali, da se tožnici prispevki še vedno plačujejo in je še vedno prijavljena v evidenco ZPIZ, zaradi česar je tožena stranka ni dolžna prijaviti v matično evidenco ZPIZ za čas od 10. 4. 2013 dalje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo tožničin zahtevek za priznanje vseh pravic iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi, iz razloga, ker ni bil zadostno konkretiziran in je bil kot takšen neizvršljiv. Neizvršljivi zahtevki niso utemeljeni, kar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo.(1) Napačna formulacija tožbenega zahtevka ne sodi med formalne pomanjkljivosti iz 105. čl. ZPP v povezavi s 180. čl. ZPP, ki določa, da mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari, temveč predstavlja kvečjemu vsebinsko pomanjkljivost, ki je stvar materialnega prava. Sodišče prve stopnje bi sicer lahko v okviru določbe 285. čl. ZPP, ki ureja materialno procesno vodstvo, tožnico opozorilo, naj določneje oblikuje tožbeni zahtevek, vendar pa tožnica s tem v zvezi konkretno ne uveljavlja kršitve pravdnega postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z 285. čl. ZPP. Tožnica navaja zgolj, da je sodišče s tem, ko je ni pozvalo, naj vlogo popravi, kršilo preiskovalno načelo, kar pa ne drži. V zvezi z uveljavljano kršitvijo preiskovalnega načela tožnica niti ne pojasni, katere dokaze bi po njenem mnenju sodišče prve stopnje moralo še izvesti za razjasnitev dejanskega stanja. Tožnica zgolj ugotavlja, da je sodišče ni opozorilo, da meni, da je del tožbenega zahtevka premalo konkretiziran, kaj iz takšne ugotovitve sledi, pa tožnica ne konkretizira, zato se pritožbeno sodišče z očitki, ki so brez razlogov ni ukvarjalo. Na stranki namreč leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP). Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje od denarnih zahtevkov konkretno zahtevala zgolj obračun in plačilo plač. Obračuna in izplačila regresa s tožbenim zahtevkom ni zahtevala, zato ji ga sodišče prve stopnje tudi ni moglo priznati. Tožničina zahteva v pritožbi, da mora biti izrek sodbe sodišča prve stopnje dopolnjen z odločitvijo o priznanju regresa za obdobje po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je zato neutemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker v sporih v zvezi z obstojem ali prenehanjem delovnega razmerja po določbi 5. odstavka 41. ZDSS-1 delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Op. št. (1): Primerjaj II Cp 4186/2010 z dne 20. 11. 2010