Jedro

Pravna opredelitev prekrška z (le) navedbo člena in odstavka prekršene določbe ZVCP-1 je zadostna in pravilna, čeprav šele določba Pravilnika o napravah in opremi vozil v cestnem prometu natančno določa, kakšne so brezhibne pnevmatike.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. B.F. je bil z uvodoma navedenim plačilnim nalogom Postaje prometne policije Ljubljana (prekrškovni organ) spoznan za odgovornega storitve dveh prekrškov. Za prekršek po četrtem odstavku 59. člena ZVCP-1 mu je bila določena globa 100.000 SIT, za prekršek po 3. alineji prvega odstavka v zvezi s šestim odstavkom 138. člena ZVCP-1 (vožnja brez vozniškega dovoljenja ustrezne kategorije) pa globa 120.000 SIT in nato izrečena enotna globa 220.000 SIT. Zoper navedeni plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovna državna tožilka N.F. Iz opisa prekrška po četrtem odstavku 59. člena ZVCP-1 povzema, da vozilo O., ki ga je 14.7.2006 vozil B.F. ni imelo brezhibnih predpisanih pnevmatik, ker so imele „zelo malo profila“. Prvi odstavek 59. člena ZVCP-1 določa, da mora vozilo v cestnem prometu imeti brezhibne predpisane naprave in opremo ter izpolnjevati predpisane pogoje glede varstva okolja. Brezhibnost opreme ni določena v ZVCP-1, temveč zakon napotuje na ustrezen pravilnik, to je Pravilnik o napravah in opremi vozil v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 17/2000 – Pravilnik). Vrhovna državna tožilka navaja, da se za obstoj prekrška zahteva določnost oziroma da mora biti natančno naveden predpis, ki se krši. Opis kršitve s prepisom teksta iz prvega odstavka 59. člena ZVCP-1 ne ustreza zahtevi po določnosti, ker šele Pravilnik materializira pojem „brezhibna predpisana oprema“. Prvi odstavek 6. člena Pravilnika določa, da mora biti globina kanalov v dezenu po obsegu in širini na pnevmatikah vozil kategorij M1 in N1 ter njihovih priklopnih vozil najmanj 1,6 mm. Navedba v opisu prekrška prekrškovnega organa, da sta nameščeni pnevmatiki na prednjih kolesih vozila storilca imeli „zelo malo profila“, zato potrditvi vrhovne državne tožilke ni ustrezna. Prekršek je podan le, če je ugotovljena globina kanalov v dezenu pnevmatike drugačna od predpisane. Glede na to, da je predpisana globina dezena v desetinkah milimetra, pa potrditvi zahteve za obstoj prekrška ne zadošča osebna zaznava pooblaščene uradne osebe, temveč je profil pnevmatike potrebno ugotoviti z uporabo ustreznih tehničnih sredstev, to pa v konkretnem primeru ni bilo storjeno. Povzema obrazložitev izpodbijane sodbe, da je pooblaščena uradna oseba dejansko stanje ugotovila pravilno in popolno, kar je potrditvi zahteve v nasprotju s podatki v spisu, saj v rubriki „navedba dokazov“ ni nobenega zapisa, torej tudi ne podatka o ugotovljeni globini kanalov v dezenu. Glede na to, da ta podatek sploh ni bil ugotovljen, ni mogoč zaključek, da ugotovljena globina kanalov odstopa od zahtev, določenih v 6. členu Pravilnika. Izpodbijane sodbe v odločilnem dejstvu, to je v vprašanju obstoja prekrška, zato potrditvi zahteve sploh ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z določbo 171. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo glede prekrška po četrtem odstavku 59. člena ZVCP-1 razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena ZKP vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. B.F. je bil z izpodbijanim plačilnim nalogom spoznan za odgovornega storitve dveh prekrškov, vendar je zahteva za varstvo zakonitosti po vsebini vložena le glede prekrška po četrtem odstavku 59. člena ZVCP-1 (točka 1 plačilnega naloga). Prekršek po navedeni določbi ZVCP-1 stori voznik, ki vozi v cestnem prometu vozilo, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev glede varstva okolja ali nima brezhibnih predpisanih naprav za upravljanje, naprav za ustavljanje, naprav za povezavo vlečnega in priklopnega vozila, pnevmatik ali tahografa, ali če te ne delujejo brezhibno.

5. Vsebina plačilnega naloga, ki velja kot pisna odločba o prekršku in je namenjen zlasti hitremu odločanju v zadevah z enostavnimi dejanskimi stanovi, je predpisana v drugem odstavku 57. člena ZP-1. Poleg osebnih podatkov o kršitelju idr. mora plačilni nalog po tej določbi med drugim vsebovati kraj in čas storitve ter pravno opredelitev prekrška. ZP-1 torej ne zahteva, da mora plačilni nalog že ob izdaji vsebovati tudi opis prekrška, temveč mora prekrškovni organ v skladu s šestim odstavkom 57. člena ZP-1 opis dejanskega stanja poleg ostalega predložiti sodišču v primeru, ko je zoper plačilni nalog vložena pravočasna in dovoljena zahteva za sodno varstvo (izpodbijani plačilni nalog je bil izdan pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Ur. l. RS, št. 17/2008; ZP-1E).

6. V obravnavani zadevi je bil plačilni nalog storilcu izdan in vročen na kraju prekrška ter vsebuje tako kraj in čas kot tudi pravno opredelitev prekrška z navedbo odstavka in člena prekršene določbe ZVCP-1. Poleg tega je v skladu z zgoraj navedenimi določbami ZP-1 Postaja prometne policije Ljubljana v obravnavani zadevi Okrajnemu sodišču v Ljubljani skupaj z zahtevo storilca za sodno varstvo predložila tudi opis dejanskega stanja. Iz tega je mogoče (med drugim) povzeti, da je B.F. v cestnem prometu vozil vozilo, ki ni imelo brezhibnih pnevmatik, in sicer da sta bili na prednjih kolesih nameščeni pnevmatiki, ki sta imeli zelo malo profila. Takšne ugotovitve prekrškovnega organa je sodišče prve stopnje ob presoji utemeljenosti zahteve storilca za sodno varstvo v dejanskem pogledu sprejelo kot pravilne.

7. Razumevanje besedila „brezhibne predpisane pnevmatike“ kot znaka prekrška po četrtem odstavku 59. člena ZVCP-1 ni mogoče le na podlagi te določbe ZVCP-1. Kot po vsebini pravilno navaja zahteva, zakon v tem delu generično napotuje na uporabo predpisa, v katerem so predpisane velikost, nosilnost, hitrostna kategorija, globina kanalov v dezenu in druge lastnosti pnevmatik, to je na uporabo Pravilnika o napravah in opremi vozil v cestnem prometu. Čeprav je šele v prvem odstavku 6. člena Pravilnika določeno, da mora biti globina kanalov v dezenu (merjena v glavnih kanalih) po obsegu in širini na pnevmatikah vozil kategorij M1 in N1 ter njihovih priklopnih vozilih najmanj 1,6 milimetra, to ne spreminja dejstva, da kaznovalno določbo predstavlja četrti odstavek 59. člena ZVCP-1. Pravna opredelitev prekrška, ki vsebuje (le) navedbo člena in odstavka prekršene določbe ZVCP-1 zato v skladu z drugim odstavkom 57. člena ZP-1 zadostuje in je pravilna. Podobno nenazadnje izhaja iz tretjega odstavka 56. člena ZP-1, ki določa vsebino izreka odločbe o prekršku. Tudi ta namreč zahteva pravno opredelitev prekrška “z navedbo predpisa, ki določa prekršek s številčno označbo njegovega člena“. Dovolj določen je tudi zgoraj povzeti opis dejanskega stanja prekrška, sestavljen na podlagi šestega odstavka 57. člena ZP-1. Okvir očitka je v povezavi s pravno opredelitvijo prekrška v izpodbijanem plačilnem nalogu konkretiziran dovolj jasno in kot tak omogoča učinkovito obrambo. Zahteva v zvezi s tem sicer trdi, da mora biti natančno naveden predpis, ki se krši oziroma da opis kršitve v tej zadevi ne ustreza zahtevi po določnosti, ker šele Pravilnik materializira pojem „brezhibna predpisana oprema“. Vendar pa ta očitek, ki ga je mogoče razumeti kot očitek kršitve materialnih določb zakona iz 1. točke 156. člena ZP-1, glede na zgoraj navedeno ni utemeljen. Možnosti učinkovite obrambe storilca z vidika seznanjenosti storilca s (celotnim) procesnim gradivom, pa obravnavana zahteva posebej ne problematizira.

8. Zahteva trdi, da zapis prekrškovnega organa, da sta pnevmatiki na prednjih kolesih vozila storilca imeli zelo malo profila, „ni ustrezen“, ker za ugotavljanje globine kanala dezena ne zadošča osebna zaznava pooblaščene uradne osebe. Globino profila pnevmatike je po stališču vložnice potrebno ugotoviti z uporabo ustreznih tehničnih sredstev.

9. Za osebno zaznavo gre, ko pooblaščena uradna oseba prekršek neposredno zazna s svojimi čutili, ko je navzoča ob storitvi prekrška in ko na podlagi lastnega opažanja ugotovi njegove znake (primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. IV Ips 31/2008 z dne 21.8.2008, opr. št. IV Ips 59/2008 z dne 17.6.2008 idr.). Pojem osebne zaznave predstavlja (I) način ugotavljanja dejanskega stanja, obenem pa tudi (II) podlago za razmejitev med podvrstami hitrega postopka o prekršku. Le kadar zaključki uradne osebe glede zaznanega prekrška niso odvisni od naknadne presoje drugih dokazov, ki jih za dokazovanje preteklega dogodka zbere sama oziroma jih predložijo ostali udeleženci (osebna zaznava), prekrškovni organ odloči s plačilnim nalogom. V drugačnih primerih pa mora izdati t.i. posebni plačilni nalog (57.a člen ZP-1) ali odločbo o prekršku (56. člen ZP-1). Zgoraj povzeti očitki obravnavane zahteve se nanašajo na prvega od navedenih pomenov pojma osebna zaznava. Ne glede na to, ali pooblaščena uradna oseba prekršek osebno zazna ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev in naprav (kar bi bilo po stališču zahteve potrebno v tej zadevi), namreč po določbi prvega odstavka 57. člena ZP-1 odloči s plačilnim nalogom.

10. V zvezi s tem ima zahteva prav, da je obravnavani prekršek podan le, če je ugotovljena globina kanalov v dezenu pnevmatike drugačna (t.j. manjša) od predpisane. Vendar pa zlasti ob upoštevanju, da je dokazni postopek v hitrem postopku pred prekrškovnim organom hiter in enostaven (prvi odstavek 55. člena ZP-1), ne obstaja (dokazno) pravilo, po katerem zakon v posameznem tipu zadev ne bi dovoljeval takšnega načina ugotavljanja dejanskega stanja. Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, kolikor splošno trdi, da globine kanalov dezena pnevmatike v nobenem primeru (po naravi stvari) ni mogoče ugotoviti z osebno zaznavo. To velja zlasti takrat, ko je „profila“ na pnevmatiki tako malo, da bo kršitev očitna na prvi pogled, ko si pooblaščena uradna oseba pomaga s proizvajalčevimi oznakami obrabe na pnevmatiki ipd. Smisel določitve obravnavanega prekrška ni v ugotavljanju globine kanalov v dezenu na desetinko milimetra, zato ta okoliščina sama po sebi tudi ni pogoj, da bi bilo „mogoče plačilni nalog preizkusiti“. Pri povzetem očitku zahteve, ki je v sklepnem delu pravno opredeljen kot kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (pravilno bistvena kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1), gre zato za vprašanje, ali je bilo dejansko stanje na podlagi osebne zaznave ugotovljeno pravilno in popolno. Tega razloga pa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati. Enako velja glede očitka, da prekrškovni organ sploh ni ugotovil globine kanalov v dezenu pnevmatik in da je zato v nasprotju s podatki v spisu obrazložitev izpodbijane sodbe, da je pooblaščena uradna oseba dejansko stanje ugotovila pravilno in popolno.

11. Po ugotovitvi, da uveljavljane kršitve niso podane (prvi odstavek 424. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1) je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).