Jedro

Določbe KPPN določajo ugodnejšo odmero letnega dopusta za tožnico kot določbe KPČIZKD in PKP. Glede na navedeno je v konkretnem primeru ob upoštevanju pogodbe o zaposlitvi, 49. člena ZDR in načela hierarhije kolektivnih pogodb (ki je določen s 5. členom ZKolP,) utemeljena uporaba KPPN.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi: „I. Obvestilo o višini letnega dopusta za leto 2012 z dne 22. 3. 2012, ki ga je tožeči stranki izdala tožena stranka, je nezakonito in se odpravi.

II. Tožeči stranki za leto 2012 pripada letni dopust v trajanju 40 dni.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 470,40 EUR v roku 8 dni skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka paricijskega roka dalje do plačila.“ V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba v nespremenjenem delu.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 329,28 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka paricijskega roka dalje do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka tožena stranka krije sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je obvestilo o višini letnega dopusta za leto 2012 z dne 22. 3. 2012, ki ga je tožnici izdala tožena stranka, nezakonito, in se odpravi; da tožnici za leto 2012 v skladu s 159. in 160. členom Zakona o delovnih razmerjih ter 20. členom Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje pripada letni dopust v trajanju 40 dni in da je tožena stranka dolžna tožnici izdati novo obvestilo o višini letnega dopusta za leto 2012 v skupnem trajanju 40 dni, v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 589,80 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Toženo stranko še vedno zavezuje Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke z dne 6. 5. 1992 in 9. 10. 2000 (PKP), saj ni bila veljavno odpovedana s strani tožene stranke. PKP bi morala biti v delu, kjer se uporablja Kolektivna pogodba za poklicne novinarje (KPPN), odpovedana v skladu z določili KPPN. Združenje za tisk pri GZS pa odstopa od KPPN ni podalo pravilno. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja, temveč je le na podlagi listin tožene stranke odločilo, da naj bi sindikat C. kršil pogodbene obveznosti iz KPPN, ko naj ne bi bil pripravljen začeti s pogajanji ali dogovori o spremembah in dopolnitvah KPPN. Izstop Združenja za tisk ne pomeni, da je KPPN prenehala veljati za novinarje, zaposlene v posameznih članicah združenja. KPPN je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije, kjer bi moral biti objavljen tudi morebiten odstop od te pogodbe. Da je KPPN veljavna za vse delavce v organizacijah in pri delodajalcih v RS in se lahko neposredno uporablja, je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 13/2012. Iz navedb tožene stranke pa ne izhaja, da slednja ne bi bila članica enega izmed podpisnikov kolektivne pogodbe na strani delodajalcev. Da je KPPN veljavna kolektivna pogodba, je potrdilo Višje delovno in socialno sodišče v zadevi X Pdp 1436/2008, v kateri je navedlo, da izstop Združenja ne pomeni, da je KPPN prenehala veljati za novinarje, zaposlene v posameznih članicah združenja.

V PKP je izrecno navedeno, da se Pravilnik o delovnih razmerjih in Pravilnik o vrednotenju in sistemizaciji ter ocenjevanju prispevka delavca k delu uporabljata kot Podjetniška kolektivna pogodba ČZP Večer. Tudi PKP z dne 9. 10. 2000 med drugim izrecno določa, da se KPPN prilagodi Kolektivni pogodbi časopisnoinformativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (KPČIZKD) oziroma obratno, tako da se uporabljajo za delavca ugodnejše določbe. PKP predstavljata KPPN in KPČIZKD, zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zavezana k uresničevanju določb iz KPPN. KPČIZKD ne more urejati pravic in obveznosti za nekoga, ki ni stranka te pogodbe – ne more veljati za novinarje, saj niti sindikat C. niti sindikat D. nista podpisnika te kolektivne pogodbe. Sindikat A. pa ni reprezentativni sindikat za poklic novinarja. Tožena stranka bi zato morala tožnici odmeriti letni dopust v skladu s pogodbo o zaposlitvi, ki je bila sklenjena skladno z določilom Zakona o delovnih razmerjih in KPPN.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem poudarja, da tožnica ni predložila dokaza, da podjetniška kolektivna pogodba z dne 30. 7. 2009 ne velja za pravdni stranki, v zvezi s tem pa tudi ni bil sprožen kolektivni delovni spor. Tožnica ne pojasni, katero določilo kolektivne pogodbe naj bi bilo kršeno glede odpovedi. S podpisom pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podpisala po sprejemu kolektivne podjetniške pogodbe z dne 30.7.2009, je pristala na urejanje medsebojnih razmerij po aktih, ki so v pogodbi določeni, torej tudi ta podjetniška kolektivna pogodba. Slednjo je podpisal reprezentativen sindikat. Sodišče je tudi podrobno obrazložilo, zakaj KPPN ne velja za toženo stranko.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, medtem ko pritožba bistvene kršitve določb postopka uveljavlja le pavšalno in je v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti.

V tem individualnem delovnem sporu je bistveno pravno vprašanje, po kateri kolektivni pogodbi je tožnici potrebno odmeriti število dni letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka pravilno uporabila Kolektivno pogodbo za časopisnoinformativno, založniško in knjigotrško dejavnost (Ur. l. RS, št. 43/2000 in spremembe; v nadaljevanju: KPČIZKD), in v skladu z njo tožnici določila število dni letnega dopusta za leto 2012. Tožničin zahtevek je v celoti zavrnilo. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, a na tako ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo, zato je odločitev nepravilna.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da toženo stranko še vedno zavezuje Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke z dne 6. 5. 1992 in 9. 10. 2000. V tožničini pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 1. 2010 je namreč navedeno, da se za razreševanje morebitnih vprašanj, ki jih ta pogodba ne ureja, med drugim uporablja Podjetniška kolektivna pogodba družbe B. d.d., sklenjena dne 30. 7. 2009 (med toženo stranko in sindikatom A. – B. d.d., ki se uporablja od 1. 9. 2009 dalje). Prej veljavno Podjetniško kolektivno pogodbo B. d.d. (ki sta jo glede na spremembe in dopolnitve kolektivne pogodbe z dne 6. 5. 1992 in 9. 10. 2000 predstavljala Pravilnik o delovnih razmerjih z dne 11. 7. 1991 s spremembami in dopolnitvami, in Pravilnik o vrednotenju in sistemizaciji delovnih mest ter ocenjevanju prispevka delavca k delu, s sistemizacijo delovnih mest, z dne 2. 7. 1990 s spremembami in dopolnitvami) je tožena stranka odpovedala. Dopis o odpovedi podjetniške kolektivne pogodbe s šestmesečnim odpovednim rokom z dne 7. 3. 2008 je vročila sindikatu C. in sindikatu A.. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tak odstop od podjetniške kolektivne pogodbe skladen z določbami Zakona o kolektivnih pogodbah (Ur. l. RS, št. 43/2006, skupaj s spremembami; v nadaljevanju: ZKolP), ki urejajo prenehanje kolektivnih pogodb.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženo stranko zavezuje KPČIZKD. Ta KP v 2. členu določa, da velja za vse delodajalce, ki opravljajo časopisnoinformativno, založniško in knjigotrško dejavnost, z naslednjimi šiframi podrazreda dejavnosti po Standardni klasifikaciji dejavnosti: DE/22.1 Založništvo: 22.11 Izdajanje knjig, 22.12 Izdajanje časopisov, 22.13 Izdajanje revij in periodike, 22.14 Izdajanje posnetih nosilcev zvočnega zapisa, 22.15 Drugo založništvo, G/ 52.47 Trgovina na drobno s knjigami, periodiko, ipd. (stvarna veljavnost). V skladu s 1. odstavkom 3. člena pa ta KP velja za vse delavce, zaposlene pri delodajalcih iz 2. člena te pogodbe, ki imajo sedež na območju Republike Slovenije, in za delavce pri delodajalcih, ki trajneje opravljajo delo na območju Republike Slovenije (osebna veljavnost). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ta KP velja tudi za tožnico, saj je podpisnik na strani delojemalcev sindikat A., ki je reprezentativen v časopisno informativni in založniški dejavnosti.

Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da Združenje za tisk pri GZS (Združenje) odstopa od Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje ni podalo pravilno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil odstop Združenja od KPPN zakonit, ker je za to obstajal utemeljen razlog (ker naj bi sindikat C. kršil pogodbene obveznosti iz KPPN). Odločilo je, da je odpoved KPPN začela učinkovati po poteku 3 mesecev od dne, ko se je sindikat C. seznanil z napovedjo odstopa Združenja od KPPN (ne glede na navedbe, da Združenje odstopa od te KP že s 1. 5. 1998). Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bil odstop Združenja za tisk od KPPN zakonit, vendar pa to ne pomeni, da se v konkretnem primeru KPPN ne uporablja več.

V 1. členu KPPN sta navedeni njeni stranki - v imenu delodajalcev: E., kot zastopnica delodajalcev časopisnoinformativne in založniške dejavnosti, F. in G.; v imenu delavcev pa sindikat C.. V 2. členu te KP je določeno, da velja za novinarke in novinarje ter urednice in urednike (v nadaljevanju: novinarji), zaposlene pri delodajalcu časopisnoinformativne dejavnosti, radia in televizije, ne glede na to, ali so sklenili delovno razmerje za določen ali nedoločen čas, s polnim ali skrajšanim delovnim časom. Združenje je v letu 1998 izstopilo iz podpisništva KPPN zaradi nepripravljenosti sindikata C., da se KPPN uskladi z veljavno pozitivno zakonodajo (navedlo je, da sindikat ni sprejel dveh pobud/predlogov, ki jih je podalo Združenje v imenu delodajalcev). Združenje je izstopilo v svojem imenu, kot eden izmed podpisnikov v okviru stranke delodajalcev. Svoj odstop s 1. 5. 1998 je sporočilo sindikatu C., F. in G. ter Ministrstvu za ....

Višje delovno in socialno sodišče je v zadevi, opr. št. X Pdp 619/2009 zavzelo stališče, da stranko KP na strani delavcev tvorijo trije sindikati, samo eden izmed njih pa ni stranka KP. Stranki KP sta torej dve – na strani delodajalcev in na strani delojemalcev. Če je od podpisništva izstopil en subjekt na strani stranke, to ne pomeni, da je odstopila cela stranka. To pomeni, da se določbe KP, ki se nanašajo na stranko, nanašajo na vse podpisnike v okviru ene stranke in ne le posameznega podpisnika. Glede na navedeno Združenje ni bilo dolžno izpeljati postopka za izstop in upoštevati določb o komisiji za pomirjanje in arbitraži, in je od podpisništva lahko izstopilo. Vendar to ne pomeni, da je KPPN prenehala veljati, saj je ni odpovedala nobena izmed njenih strank. Podobno izhaja tudi iz odločbe VDSS, opr. št. X Pdp 1436/2008, na katero se utemeljeno sklicuje tudi pritožba. V tej zadevi je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da izstop Združenja od KPPN ne pomeni, da je KPPN prenehala veljati za novinarje, zaposlene pri posameznih članicah Združenja. V obvestilu o izstopu iz podpisništva je bilo tudi izrecno navedeno, da ta izstop nima narave odstopa ene od strank in zato kolektivna pogodba za ostale podpisnike velja še naprej.

Pritožba se na tem mestu utemeljeno sklicuje tudi na zadevo, opr. št. VIII Ips 13/2012, v kateri je Vrhovno sodišče RS odločalo glede veljavnosti kolektivnih pogodb za toženo stranko in odločilo, da se uporabi KPPN. Svojo odločitev je utemeljevalo predvsem z načelom osebne veljavnosti kolektivnih pogodb. Ta kolektivna pogodba namreč velja za novinarke in novinarje ter urednice in urednike (v nadaljevanju: novinarji), zaposlene pri delodajalcu časopisnoinformativne dejavnosti, radia in televizije, ne glede na to, ali so sklenili delovno razmerje za določen ali nedoločen čas, s polnim ali skrajšanim delovnim časom. Veljavnost KPPN je torej vezana na osebe (novinarke in urednice) in delodajalce (le na delodajalce v določenih dejavnostih). Glede na navedeno v predmetnem primeru za tožnico in toženo stranko velja tudi KPPN.

Skladno z določbami KPPN tožnici poleg izhodiščnih 20 dni dopusta glede na starost, delovno dobo, strokovno zahtevnost delovnega mesta in delovne razmere (kar vse je razvidno iz spornega obvestila in sodbe sodišča prve stopnje) pripada 5 dni iz naslova zahtevnosti delovnega mesta (delovno mesto komentator 2 je v VIII. skupini), 6 dni iz naslova delovne dobe, za delovne razmere 4 dni in za dopolnjenih 50 let 5 dni, kar skupaj znaša 40 dni. Določbe KPPN določajo ugodnejšo odmero letnega dopusta za tožnico kot določbe KPČIZKD in PKP, skladno s katerimi je bilo tožnici priznanih 37 dni letnega dopusta za leto 2012. Glede na navedeno je v konkretnem primeru ob upoštevanju pogodbe o zaposlitvi, 49. člena ZDR in načela hierarhije kolektivnih pogodb (ki je določen s 5. členom ZKolP,) utemeljena uporaba KPPN. Na drugačno presojo ne more vplivati dejstvo, da v pogodbi o zaposlitvi tožeče stranke kot pravna podlaga ni navedena KPPN, saj upoštevajoč pravila o osebni veljavnosti kolektivnih pogodb (10. in 11. člen ZKolP), za tožnika, ki je novinar in opravlja takšno delo, velja KPPN. Uporabo določb KPPN pri odmeri letnega dopusta tožnici v konkretnem primeru utemeljuje tudi priznavanje koriščenja petih dni rekreativnega oddiha, ki je izrecna pravica iz KPPN. Pravico do koriščenja rekreativnega oddiha je tožena stranka priznala v spornem obvestilu o določitvi letnega dopusta. Pravico do rekreativnega dopusta je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, določil direktor s posebnim sklepom z dne 4. 1. 2010. Vendar pa pritožbeno sodišče poudarja, da je pravica rekreativnega oddiha izrecna pravica iz KPPN (določena je v 3. odstavku 20. člena KPPN), zaradi česar se v predmetnem primeru uporabijo določbe KPPN.

Ker so v tem obsegu podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je obvestilo o višini letnega dopusta za leto 2012 z dne 22. 3. 2012, ki ga je tožeči stranki izdala tožena stranka, nezakonito in se odpravi, in da tožnici za leto 2012 pripada letni dopust v trajanju 40 dni.

Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožnici izdati novo obvestilo o višini letnega dopusta za leto 2012 v skupnem trajanju 40 dni, v roku 8 dni, pod izvršbo. Delavec namreč lahko zahteva le ugotovitev nezakonitosti obvestila, ki je bilo izdano, in priznanje določenega števila dni letnega dopusta, ne more pa zahtevati izdaje novega obvestila od delodajalca. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožnice ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v tem individualnem delovnem sporu. Odločitev o stroških postopka na prvi stopnji temelji na določbi tretjega odstavka 154. člena in določbi prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožnica je s svojim zahtevkom uspela v pretežnem delu, v zvezi z zavrnitvenim delom pa niso nastali posebni stroški, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti celotne stroške postopka. Tožnici pripada nagrada za postopek v priglašeni višini 195,00 EUR, nagrada za narok v priglašeni višini 177,00 EUR in pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih stroškov, kar skupaj z DDV znaša 470,40 EUR. Tožena stranka je tožnici stroške postopka dolžna povrniti v roku 8 dni skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. člena in 154. člena ZPP. Tožnica je s pritožbo uspela v pretežnem delu, v zvezi z zavrnitvenim delom pa niso nastali posebni stroški, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo nagrado za pritožbo v višini 254,40 EUR (tar. št. 3210), materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) in 20 % DDV, kar skupaj znaša 329,28 EUR, ki ji jih mora povrniti tožena stranka. Tožena stranka svoje stroške pritožbenega postopka krije sama, ker njen odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).