Jedro

Po prvem odstavku 281. člena ZUP pa se v primeru, da se odločba odpravi, odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, kar pomeni, da odprava učinkuje ex tunc, za nazaj, do dneva izdaje izpodbijanega upravnega akta in da torej v času izdaje izpodbijane ugotovitvene odločbe zahteva tožnice za nadaljevanje postopka po zamudi ni bila rešena negativno. Tako dejansko stanje pa ne more biti podlaga za izdajo ugotovitvene odločbe o prenehanju veljavnosti patenta po tretjem odstavku 92. člena ZIL-1, saj ne obsega ugotovitve dejstva, da slovenski prevod podeljenega evropskega patenta organu ni predložen v roku treh mesecev od podelitve, kajti o nesporno vloženi zahtevi za nadaljevanje postopka po zamudi (67. člen ZIL-1), s katero tožnica lahko doseže, da bi se za pravočasnega štel zamujeni rok za predložitev slovenskega prevoda tega evropskega patenta ter da pravne posledice zamude tega roka ne bi nastopile, ni odločeno negativno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Urada RS za intelektualno lastnino št. 31202-27/1999 z dne 18. 6. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo ugotovil, da je patent št. 20478 z nazivom "SESTAVLJENE ZMESI SOSTRUKTURIRANIH ALI SOADSORBIRANIH MINERALNIH ALI ORGANSKIH POLNIL ALI PIGMENTOV IN NJIHOVE UPORABE" prenehal veljati dne 7. 4. 2009. Upravni organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je bila 6. 4. 1999 vložena patentna prijava št. P-9920027, na podlagi katere je bil podeljen patent št. 20478. Imetnik patenta ali imetnik izključne pravice iz patenta je dolžan po prvem odstavku 91. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) najkasneje do izteka devetega leta trajanja patenta uradu predložiti pisno dokazilo, da patentirani izum ustreza vsem zahtevam po 10., 12., 14., in 15. členu tega zakona. Deveto leto trajanja patenta št. 20478 je glede na prvi odstavek 22. člena ZIL-1 izteklo 6. 4. 2008. Tožnica kot imetnica patenta je 18. 3. 2008 organu sporočila, da postopek podelitve patenta na osnovi patentne prijave št. EP 1084203 za isti izum pri Evropskem patentnem uradu (v nadaljevanju EPO) še ni zaključen ter organ zaprosila, da prekine postopek za izdajo ugotovitvene odločbe v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZIL-1. Organ je 20. 3. 2008 izdal sklep o prekinitvi postopka, v izreku in obrazložitvi sklepa pa navedel, da mora tožnica v treh mesecih od dneva podelitve patenta pri EPO predložiti dokazilo po 92. členu ZIL-1, sicer se šteje, da je patent prenehal veljati z dnem, ko preteče deseto leto njegove veljavnosti. Po podatkih organa je bil patent št. EP 1084203 B1 podeljen 29. 6. 2011, vendar ga tožnica ni predložila organu kot dokazilo po 92. členu ZIL-1. Dne 29. 3. 2012 pa je upravni organ o tem obvestil tožnico in jo pozval, naj v roku dveh mesecev sporoči uradu, če pri EPO poteka še kakšen drug postopek podelitve evropskega patenta, zaradi katerega bi se lahko štelo, da postopek podelitve patenta na osnovi prijave št. 99919483.0 še ni zaključen. Na omenjeni dopis je tožnica vložila zahtevo za nadaljevanje postopka po zamudi v smislu 67. člena ZIL-1 in plačala pristojbino 100,00 EUR ter predložila prevod evropskega patenta št. EP 1084203 B1. Upravni organ je nato 14. 6. 2012 izdal tožnici sklep o zavrženju zahteve za nadaljevanju postopka po zamudi. Ker tožnica kot imetnica patenta ni ravnala v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZIL-1 in pri patentu št. 20478 ni pravočasno vložila dokazila, je zato patent prenehal veljati 7. 4. 2009, ko je poteklo deset let veljavnosti patenta.

Tožnica vlaga tožbo iz razlogov nepravilno uporabljenega materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da je pravočasno predložila dokazilo o tem, da patentirani izum izpolnjuje pogoje novosti, industrijske uporabljivosti in inventivne ravni, kot to zahteva 91. člen ZIL-1. V skladu s prvim odstavkom 92. člena ZIL-1 lahko imetnik patenta kot dokazilo predloži slovenski prevod evropskega patenta, podeljenega za isti izum. V predmetnem primeru pa je tožnica skladno z določbo tretjega odstavka 92. člena ZIL-1 18. 3. 2009 obvestila upravni organ, da postopek podelitve evropskega patenta, ki bo služil kot dokazilo, še ni končan, ter zaprosila organ, da prekine postopek za izdajo ugotovitvene odločbe. Na podlagi navedenega obvestila je upravni organ 25. 3. 2008 izdal sklep o prekinitvi postopka za izdajo ugotovitvene odločbe pri patentu št. 20478. Dne 29. 3. 2012 pa je upravni organ tožnici poslal obvestilo, v katerem jo je obvestil, da je bil evropski patent podeljen 29. 6. 2011. Ker se je tožnica takrat seznanila z zamudo, je skladno s 67. členom ZIL-1 dne 31. 5. 2012 (torej v roku dveh mesecev, odkar je izvedela za zamudo) vložila zahtevo za nadaljevanje postopka po zamudi, opravila zamujeno dejanje ter plačala pristojbino za nadaljevanje postopka. Čeprav je tožnica v postopku izdaje ugotovitvene odločbe ter pridobitve popolne pravice do patenta ravnala skladno z določbami ZIL-1, je upravni organ njeno zahtevo za nadaljevanje postopka po zamudi neutemeljeno zavrgel. Tožnica je zato pred naslovnim sodiščem vložila tožbo. Ker je upravni organ izpodbijano odločbo izdal v posledici nezakonitega sklepa o zavrženju zahteve za nadaljevanje postopka po zamudi, je napačno uporabil materialno pravo, saj je svojo odločitev oprl na nezakonito pravno podlago. Izpodbijana odločba je izdana tudi v nasprotju s tretjim odstavkom v povezavi s prvim odstavkom 91. člena ZIL-1. Tožnica je namreč pravočasno predložila dokazilo, a ga upravni organ zaradi opisanega nezakonitega ravnanja ni upošteval. Patent št. 20478 posledično ne bi smel prenehati veljati, niti upravni organ ne bi smel izdati izpodbijane odločbe. Ker je tožnica zoper sklep o zavrženju zahteve za nadaljevanje postopka po zamudi pravočasno vložila tožbo, sklep še ni pravnomočen. Zato se je organ nanj oprl preuranjeno ter je tako ravnanje upravnega organa v škodo tožnice in tako v nasprotju z načelom varstva strank iz 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnica sodišču predlaga, naj tožbi ugodi ter odloči o odpravi izpodbijane odločbe, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter navaja, da je upravni organ odločil v skladu z zakonom, pri tem pa se opira na razloge, na katerih temelji izpodbijana odločba. Toženka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijano ugotovitveno odločbo o prenehanju patenta št. 20478 z dne 7. 4. 2009 je organ kot na dejansko podlago oprl na (nesporno) dejstvo, da mu tožnica v roku treh mesecev od 29. 6. 2011, ko ji je bil podeljen evropski patent, ni predložila slovenskega prevoda tega evropskega patenta, ki ga je za isti izum podelil EPO, (nesporno) okoliščino, da tožnica tudi ni bila uspešna z zahtevo za nadaljevanje postopka po zamudi, ki jo je organ zavrgel s sklepom z dne 14. 6. 2012, ter dejstvo, da je deset let veljavnosti tega patenta poteklo 7. 4. 2009, saj je bila patentna prijava vložena 6. 4. 1999. Kot na pravno podlago pa je organ odločbo oprl na določbo tretjega odstavka 92. člena ZIL-1, po kateri se postopek za izdajo ugotovitvene odločbe iz 93. člena tega zakona v primeru, da je bil prekinjen, ker postopek podelitve patenta, ki naj bi služil kot dokaz iz prvega oziroma drugega odstavka 92. člena tega zakona, še ni bil končan, nadaljuje, če imetnik patenta v treh mesecih od podelitve patenta uradu predloži to dokazilo; če dokazilo ni predloženo v tem roku, pa se šteje, da je patent prenehal veljati z dnem, ko poteče deseto leto njegove veljavnosti.

Glede na navedeno bi dejanska podlaga za izdajo ugotovitvene odločbe o prenehanju veljavnosti patenta št. 20478 po tretjem odstavku 92. člena ZIL-1 ne bila podana, če bi tožnica z zahtevo za nadaljevanje postopka po zamudi (67. člen ZIL-1) uspela doseči, da bi se za pravočasnega štel zamujeni rok za predložitev slovenskega prevoda tega evropskega patenta, ki ga je za isti izum tožnici podelil EPO dne 29. 6. 2011 ter da pravne posledice zamude roka ne bi nastopile oziroma če o navedeni zahtevi za nadaljevanje postopka po zamudi, ki jo je tožnica (po podatkih spisa) vložila 31. 5. 2012, (v času izdaje izpodbijane odločbe) ne bi bilo odločeno negativno (formalno ali meritorno). V zvezi s tem pa se po presoji sodišča tožnica v predmetni tožbi utemeljeno sklicuje na tožbo, s katero je v upravnem sporu izpodbijala (tudi) sklep o zavrženju zahteve z dne 14. 6. 2012. Kot ugotavlja sodišče, pa je prav z navedeno tožbo tožnica uspela doseči odpravo sklepa z dne 14. 6. 2012 o zavrženju zahteve ter vrnitev zadeve organu v ponovni postopek (sodba I U 1069/2012-7 z dne 20. 3. 2013, z dne 20. 3. 2013 tudi pravnomočna). Po prvem odstavku 281. člena ZUP pa se v primeru, da se odločba odpravi, odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (po analogiji velja to tudi za sklep, izdan v upravnem postopku), kar pomeni, da odprava učinkuje ex tunc, za nazaj, do dneva izdaje izpodbijanega upravnega akta in da torej v času izdaje izpodbijane ugotovitvene odločbe (18. 6. 2012) zahteva tožnice za nadaljevanje postopka po zamudi ni bila rešena negativno. Tako dejansko stanje pa ne more biti podlaga za izdajo ugotovitvene odločbe o prenehanju veljavnosti patenta po tretjem odstavku 92. člena ZIL-1, saj ne obsega ugotovitve dejstva, da slovenski prevod podeljenega evropskega patenta organu ni predložen v roku treh mesecev od podelitve, kajti o nesporno vloženi zahtevi za nadaljevanje postopka po zamudi (67. člen ZIL-1), s katero tožnica lahko doseže, da bi se za pravočasnega štel zamujeni rok za predložitev slovenskega prevoda tega evropskega patenta ter da pravne posledice zamude tega roka ne bi nastopile, ni odločeno negativno.

Ker je odpadla dejanska podlaga, ki bi za izdajo ugotovitvene odločbe o prenehanju veljavnosti patenta po tretjem odstavku 92. člena ZIL-1 morala biti podana, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano ugotovitveno odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožnici priznalo stroške na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v znesku 350,00 EUR, skupaj z uveljavljanim 20 % DDV, ker je pooblaščenec tožnice zavezanec za DDV.