Up-388/02 - 6

11. 2. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 27. januarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 128/2001 z dne 9. 4. 2002 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 147/2000 z dne 22. 3. 2001 in sodbo in sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Brežicah, št. Pd 553/94 z dne 10. 11. 1999, kolikor se nanašata na odločitev o prenehanju delovnega razmerja in plačilo plače po 30. 6. 1994, se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 147/2000 z dne 22. 3. 2001 v zvezi s sodbo in sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Brežicah, št. Pd 553/94 z dne 10. 11. 1999, kolikor se nanašata na odločitev o zahtevku za plačilo razlike v plači do 30. 6. 1994, se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrglo pritožnikovo tožbo za razveljavitev odločbe o prenehanju delovnega razmerja z dnem 30. 6. 1994 in na ugotovitev, da mu je delovno razmerje prenehalo šele z dnem 16. 7. 1995, s pravico do upokojitve po drugem odstavku 108. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94 in nasl. - v nadaljevanju ZObr). Posledično je zavrnilo tudi njegov zahtevek za plačilo plače po 30. 6. 1994. Zahtevku pritožnika za plačilo razlik v plači do 30. 6. 1994 je delno ugodilo. Višje sodišče je potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe in v pretežnem delu tudi odločitev o denarnih zahtevkih. Delno spremenilo in delno razveljavilo je le odločitev sodišča prve stopnje o zahtevku za plačilo razlik v plači do 30. 6. 1994. Vrhovno sodišče je pritožnikovo revizijo zoper takšno odločitev Višjega sodišča v delu, ki se nanaša na razveljavitev odločbe o prenehanju delovnega razmerja z dne 4. 7. 1994 in na plačilo plače po 30. 6. 1994, zavrnilo. Strinjalo se je s stališčem Višjega sodišča, da za obravnavo tožbe glede prenehanja delovnega razmerja niso izpolnjene procesne predpostavke, ker pritožnik ni izkoristil možnosti ugovora pri delodajalcu v smislu drugega odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR). V delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za plačilo razlik v plači do 30. 6. 1994, je pritožnikovo revizijo zaradi nedoseganja revizijskega cenzusa zavrglo.

2.Zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča v zvezi z odločbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev pravic iz 14., 22. in 50. člena Ustave. V ustavni pritožbi nasprotuje odločitvi sodišč o zavrženju tožbe za razveljavitev odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Meni, da glede na okoliščine konkretnega primera zavrženje zgolj zaradi opustitve vložitve ugovora ne more predstavljati pravilne odločitve in je povsem z nasprotju z ustavnima pravicama enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Ob tem pojasnjuje, da je zahtevo za upokojitev, posledica katere je bil sprejeti sporni sklep o prenehanju delovnega razmerja, podal, ne da bi vedel, da se bo s tem bistveno poslabšal njegov položaj. Opozarja tudi na to, da je bil sam v bistveno slabšem položaju od sodelavcev, ki so se upokojili na podlagi drugega odstavka 108. člena ZObr. V nadaljevanju ustavne pritožbe utemeljuje, zakaj bi morala sodišča v celoti ugoditi njegovemu zahtevku za plačilo razlik v plači do 30. 6. 1994.

B.

3.Pritožnik meni, da je odločitev sodišč o zavrženju tožbe za razveljavitev odločbe o prenehanju delovnega razmerja nepravilna. S takšnimi očitki pred Ustavnim sodiščem praviloma ne more uspeti. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v delovnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Zgolj s pavšalnimi navedbami o kršitvah pravice do načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), katerima naj bi nasprotovalo omenjeno zavrženje, pa pritožnik takšnih kršitev ni izkazal. Ustavne pritožbe prav tako ne more utemeljiti njegovo zgolj pavšalno sklicevanje na kršitev 50. člena Ustave.

4.Pritožnik nasprotuje odločbam sodišč tudi v delu, kolikor z njimi ni bilo ugodeno njegovemu zahtevku za plačilo razlik v plači, nastalih do prenehanja delovnega razmerja. Ob tem navaja zgolj razloge, s katerimi utemeljuje nepravilnost odločitve sodišč po vsebini. S temi očitki zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije ne more uspeti. Vrhovno sodišče je namreč pritožnikovo revizijo zoper odločitev Višjega sodišča o zahtevkih za plačilo razlik v plači v omenjenem obdobju zavrglo, ker je ugotovilo, da navedena vrednost spornega predmeta po predpisih, ki jih je bilo v tem primeru treba uporabiti, ne zadošča za dovoljenost revizije. Predmet sklepa Vrhovnega sodišča je torej le procesna odločitev o dopustnosti revizije. Da bi bila odločitev Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije v nasprotju s katero izmed človekovih pravic, pa pritožnik ni izkazal.

5.Razlogi, s katerimi nasprotuje vsebini odločitve o zahtevku za plačilo razlik v plači do 30. 6. 1994, se lahko torej nanašajo samo na sodbo in sklep Višjega sodišča v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, saj sta le ti dve sodišči meritorno odločali o omenjenem zahtevku. Vendar pa je treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči. V skladu z določbo prvega odstavka 52. člena ZUstS je treba namreč ustavno pritožbo vložiti v roku 60 dni od vročitve posamičnega akta, zoper katerega se vlaga. Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da si pritožnik z vložitvijo nedovoljenega pravnega sredstva ne zavaruje roka za vložitev ustavne pritožbe. V obravnavani zadevi je bila pritožnikova revizija zoper izpodbijano sodbo Višjega sodišča zavržena kot nedovoljena. To pomeni, da je rok za vložitev Ustavne pritožbe začel teči z vročitvijo sodbe Višjega sodišča pritožniku. Iz opravilne številke odločbe revizijskega sodišča, iz katere izhaja, da je bila vložena v letu 2001, je mogoče razbrati, da je pritožnik izpodbijano sodbo Višjega sodišča prejel pred iztekom tega leta. To pa pomeni, da je ustavna pritožba, vložena dne 24. 6. 2002, prepozna (2. točka izreka).

6.Kolikor očita pritožnik nepravilnosti tudi sklepu Višjega sodišča, s katerim je bila delno razveljavljena sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o zahtevku za plačilo razlik v plači do 30. 6. 1994, pa mu velja pojasniti, da ustavna pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek, ni dovoljena. Skladno z 51. členom ZUstS je namreč ustavno pritožbo dopustno vložiti šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo tudi v tem delu zavrglo.

7.Ker torej v obravnavani zadevi očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan