Jedro

Toženka je predlagala sodišču, da zaključi predmetni postopek in izda sodbo, kar smiselno pomeni predlog za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa in odpoved predmetnemu dokaznemu predlogu. Ker se je tudi tožnik strinjal z zaključkom zadeve brez razpisa naroka, sodišče preostalih dokazov ni izvajalo in je zadevo zaključilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 191857/2012 z dne 11. 12. 2012 vzdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 4.752,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 4.698,09 EUR od 9. 8. 2011 dalje do plačila, in od zneska 54,06 EUR za čas od 27. 11. 2012 dalje do plačila, ter v tretjem odstavku izreka za znesek v višini 176,20 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Prej citirani sklep o izvršbi je v presežku razveljavilo in v tem delu postopek ustavilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo povračilo 517,67 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi poudarja, da listin – pogodbe o operativnem leasingu, poroštvene izjave, informacije o stranki/društvih/s.p. – ni podpisala in se ni osebno zavezala kot porokinja in plačnica družbe Ž., d. o. o., katere zastopnica je bila. Edina listina, ki jo je podpisala, je potrdilo o prevzemu vozila. Izpostavlja različnost izvedenskih mnenj in poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje tehtati izvedenska mnenja in njegove dopolnitve ter jim dati ustrezno dokazno vrednost. Ob tem pripominja, da mora sodišče ugotavljati pravno pomembna dejstva s stopnjo prepričanosti, ne pa verjetnosti. Iz izdelanih mnenj je mogoč zaključek, da toženka spornih listin, predvsem poroštvene izjave, ni podpisala oz., da ni verjetno, da bi jih podpisala. V zvezi s tem opozarja na dokazno breme, ki je na strani tožnika. Le-ta bi bil dolžan s stopnjo prepričanosti dokazati, da je podpis na spornih listinah toženkin. V zvezi z lastno izpovedbo opozarja, da je bila pogodba o operativnem leasingu sklenjena v letu 2007, zato po sedmih letih ni mogoče pričakovati eksaktnih odgovorov o okoliščinah sklepanja pogodbe. Toženka je za potrditev svojih navedb med drugim predlagala zaslišanje M. M., zavrnitev tega dokaznega predloga pa je protispisna in nepreverljiva. Pritožnica opozarja na določbo 1019. člena Obligacijskega zakonika in v zvezi s tem poudarja, da iz razlogov izpodbijane odločbe ne izhaja vrsta poroštva. Opozarja na odsotnost opredelitve glede vročenosti obvestila o odpovedi pogodbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vključno s stroškovnimi posledicami. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo podal odgovor. V odgovoru pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča ter predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejstveni substrat izpodbijane sodbe tvorijo ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je toženka s poroštveno izjavo zavezala kot porokinja in plačnica v zvezi s pogodbo o operativnem leasingu št. 75693, ki jo je njena družba Ž., d. o. o. kot leasingojemalka sklenila s tožnikom – leasingodajalcem. Leasingojemalka je bila 17. 12. 2010 izbrisana iz sodnega registra, toženka pa vseh obveznosti do leasingodajalca ni poravnala in je vozilo 8. 8. 2011 vrnila tožniku. Le-ta je pogodbo prekinil in toženki posredoval končni obračun.

6. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje zaključku prvega sodišča, da se je toženka zavezala kot solidarna porokinja. Takšen zaključek temelji na prepričljivi dokazni oceni, napravljeni v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP. Pritožbeno zatrjevanje, da je edina listina, ki jo je podpisala toženka, potrdilo o prevzemu vozila, je v nasprotju z navedbami na naroku 7. 5. 2014, na katerem je pooblaščenec podal trditev, da je toženka poleg listine – potrdila o prevzemu vozila – podpisala tudi listino identifikacija pooblaščene osebe za pravne osebe/zasebnika. To je potrdila tudi toženka v svoji izpovedbi.

7. Toženkin dvom v izvedeniško mnenje izvedenca grafologa je neutemeljen. Njegova ugotovitev o nedokazljivosti je v okviru lestvice ugotovitev, ki temelji na tehtanju predpostavke, da je nekdo pisec nekega rokopisa oz., da ni pisec nekega rokopisa ali podpisa. Ugotovitev nedokazljivo kaže na to, da je med spornim in primerjalnim materialom najti tako podobnosti (identične rokopisne značilnosti) kot razlike, to pa onemogoča, da bi lahko bodisi potrdili bodisi ovrgli predpostavko, da je sporni in primerjalni rokopis pisala ista oseba oz., da spornega in primerjalnega rokopisa ni pisala ista oseba. Gre za takšne omejitve, da preiskava ni mogoča. 8. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvega sodišča, da izvedeniškemu mnenju grafologa ni mogoče očitati pomanjkljivosti. Vendar pa takšno mnenje ne more biti odločilno, marveč ga je moralo prvo sodišče ovrednotiti v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Pritožbeno sodišče še posebej izpostavlja zadnjo dopolnitev, ki jo je izvedenec izdelal po dodatnem vpogledu v prilogo B6. Le-ta je, kot pravilno povzema tudi sodišče prve stopnje, spremenila pogled na preiskavo – kaže namreč nove podobnosti med spornim in primerjalnim rokopisom. Prav tako ni nepomembna njegova ocena o možnosti, da je sporni (ali primerjalni) rokopis do neke mere prenarejen, zaradi česar ni mogoče podati mnenja drugače kot nedokazljivo, kar je v skladu z enim od temeljnih pravil preiskave rokopisov.

9. Čeprav gre za t. i. negativno dejstvo, pa je dokazno breme, da spornih listin ni podpisala, na toženki. Prvo sodišče je podalo prepričljivo dokazno oceno toženkine izpovedbe, ki je pavšalna pritožbena zatrjevanja ne morejo izpodbiti. Skopost izpovedbe in zanikanje podpisa listin, še posebej pogodbe o operativnem leasingu, potrjuje pravilnost ocene sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da bi bilo skrajno neverjetno, da bi tožnik – družba, ki se profesionalno ukvarja z dejavnostjo leasinga – izročil vozilo brez listin, navedenih v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, še posebej pa brez podpisane pogodbe o operativnem leasingu. Glede na toženkino zanikanje podpisa pogodbe bi bilo na moč nenavadno, da bi družba, kljub nepodpisani pogodbi, daljše obdobje plačevala leasing obroke. Pa tudi listina, informacija o stranki (priloga A6), ki vsebuje osebne tožničine podatke, pritožnica pa zatrjuje, da je ni podpisala – govori v prid zaključku prvega sodišča, da je podatke dala toženka in se hkrati tudi podpisala na sporno listino. Prvo sodišče svoje odločitve ni gradilo izključno na dokazu z izvedencem grafološke stroke, marveč na drugih dokazih, ki vsi skupaj s prepričljivostjo izkazujejo toženkino zavezo.

10. Dokazni predlog z zaslišanjem priče M. M. je bil pravilno zavrnjen, ker toženka z njim ni dokazovala pristnosti podpisa na spornih listinah. Ob upoštevanju dejstva, da je toženka zanikala seznanjenost s pogodbo o operativnem leasingu, pa tudi podpis na tej pogodbi, je njen dokazni predlog za zaslišanje M. M. – ta naj bi potrdil, da se je leasing sklepal le med tožnikom in podjetjem Ž., d. o. o. – premalo substanciran. Poleg tega je toženka v vlogi z dne 11. 6. 2015 predlagala sodišču, da zaključi predmetni postopek in izda sodbo, kar smiselno pomeni, da predlaga izdajo sodbe na podlagi stanja spisa in da se predmetnemu dokaznemu predlogu odpoveduje. Ker se je tudi tožnik strinjal z zaključkom zadeve brez razpisa naroka, sodišče preostalih dokazov ni izvajalo in je zadevo zaključilo.

11. Pritožba zmotno očita, da iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja vrsta poroštva. O tem je podalo prvo sodišče ustrezno obrazložitev v 9. točki obrazložitve, ki ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

12. Pritožba sicer pravilno opozarja, da izpodbijana odločba ne vsebuje opredelitve glede vročitve obvestila o odpovedi pogodbe toženki. Navedeno pa na pravilnost in zakonitost nima vpliva, saj toženka te kršitve niti ni ustrezno substancirala. Da je bila toženka seznanjena s prekinitvijo pogodbe, izhaja iz predloženih dokazov, ki jih je sodišče v obravnavani zadevi upoštevalo. V spisu se nahajata dva dopisa v zvezi s prekinitvijo pogodbe, pri čemer je eden naslovljen na toženkino družbo Ž., d. o. o. (priloga A14), drugi pa osebno na toženko (priloga A13). Ker je ob prekinitvi pogodbe logična posledica vrnitev vozila (navedeno izhaja tudi iz pogodbenih pogojev za operativni leasing), je bila o prekinitvi pogodbe seznanjena najkasneje 8. 8. 2011, ko je vozilo vrnila.

13. Pritožba tako ni utemeljena. V postopku na prvi stopnji pa tudi ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijana sklep in sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženka s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Navedbe tožnika iz odgovora na pritožbo pa niso bistveno prispevale k odločitvi pritožbenega sodišča, zato teh stroškov ni mogoče šteti za potrebne v smislu 155. člena ZPP, tožnik pa jih mora nositi sam.