Jedro

Odpad kavze (zaradi zatrjevanega toženkinega neizpolnjevanja pogodbe) ni razlog za uveljavljanje ničnostne sankcije, ampak „kvečjemu“ zahtevka na razvezo pogodbe, ki pa ga v predmetni pravdi ni uveljavljal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 13. 6. 2013: zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je Pogodba o dosmrtnem preživljanju SV 472/09 z dne 7.8.2009, sklenjena med D. Ž. in toženko, s katero je zapustnik D. Ž. kot preživljanec toženki kot preživljalki izročil v last nepremičnine parc. št. 296/57, 296/70 in 296/71, vse vpisane pri vl. št. 1353 k.o. X, in svoj solastniški delež do l/9 na parc. št. 296/59, vpisani pri vl. št. 1361 k.o. X, nična, na ugotovitev, da so vpisi pri nepremičninah parc. št. 296/57, 296/70 in 296/71, vse vpisane pri vl. št. 1353 k.o. X, in nepremičnini parc. št. 296/59, vpisani pri vl. št. 1361 k.o. X, do 1/9, s katerimi je bila vknjižena lastninska pravica na ime in v korist toženke, neveljavni, na opravo vknjižbe izbrisa lastninske pravice pri omenjenih nepremičninah na toženko do celote in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, po katerem bo pri tej nepremičnini vknjižena lastninska pravica na pokojnika D. Ž.; zavrnilo prvi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je vpis pri nepremičninah parc. št. 296/57, 296/70 in 296/71, vse vpisane pri vl. št. 1353 k.o. X, in pri deležu do l/9 nepremičnine parc. št. 296/59, vpisani pri vl. št. 1361 k.o. X na ime toženke na podlagi Pogodbe o dosmrtnem preživljanju SV 472/09 z dne 7.8.2009, neveljaven in na vzpostavitev prejšnjega zemljiško-knjižnega stanja, kot je bilo na dan 28.9.2009; zavrnilo drugi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je Pogodba o dosmrtnem preživljanju SV 472/09 z dne 7.8.2009, sklenjena med D. Ž. in toženko, s katero je zapustnik D. Ž. kot preživljanec toženki kot preživljalki izročil v last nepremičnine parc. št. 296/57, 296/70 in 296/71, vse vpisane pri vl. št. 1353 k.o. X, in svoj solastniški delež do 1/9 na parc. št. 296/59, vpisani pri vl. št. 1361 k.o. X, nična, ter naložitev toženki, da v zapuščino po umrlem D. Ž. vrne vrednost nepremičnin parc. št. parc. št 296/57, 296/70 in 296/71, vse vpisane pri vl. št. 1353 k.o. X, in solastniškega deleža do 1/9 na parc. št. 296/59, vpisane pri vl. št. 1361 k.o. X, v znesku 250.000.00 EUR; tožniku naložilo povrnitev toženkinih pravdnih stroškov v višini 1.809,65 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je ves čas postopka zatrjeval, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena med zapustnikom in toženko nična. Ničnosti ni uveljavljal le zaradi njenega nasprotovanja morali, ampak tudi zaradi tega, ker predmetna pogodba ni imela dopustne kavze oz. ker je ta odpadla. S predlaganimi pričami je želel dokazati, da toženka za zapustnika ni nikoli skrbela, z njim ni bila ne v osebnih, ne v telefonskih kontaktih, zaradi česar je bila podlaga pogodbe, iz katere izhaja, da naj bi toženka že več let pred sklenitvijo skrbela za zapustnika, v nasprotju z moralo in kot taka nedopustna. Tak pa naj bi bil tudi zapustnikov nagib, ki je bistveno vplival na njegovo odločitev na sklenitev predmetne pogodbe. Zaključek sodišča prve stopnje, češ da je toženka v vlogi z dne 23.5.2013 opisala obveznosti, ki jih je pokojnemu zagotovila v skladu s sklenjeno pogodbo (navedla pa tudi, da je bila z zapustnikom v vsakodnevnih kontaktih) ter da tožnik temu ni ugovarjal in konkretno prerekal (vsled česar sodišče opisuje, da ta pomoč pokojnemu med strankama ni sporna), je v popolnem nasprotju z dejanskim stanjem. Prav tako je sodba v tem delu neobrazložena in se je ne da preizkusiti. Tožnik je vse toženkine navedbe v celoti prerekal že pred tem in navajal, da nič od navedenega glede tega, kar naj bi toženka počela za zapustnika, ne drži. V omenjeni vlogi je toženka zgolj podrobneje navajala dejanja, ki jih je tožnik že pred tem prerekal. Tožnik tudi sicer drugače kot z načelnim prerekanjem in predlaganjem svojih dokazov ne more dokazovati negativnih dejstev. Negativno dejstvo lahko dokazuje le s tem, da je v zvezi s samim načinom življenja zapustnika, skrbjo zanj ter ostalim predlagal zaslišanje več prič. Vse predlagane priče bi znale izpovedati, da so toženkine trditve neresnične. Tožnik je tako predlagal zaslišanje A. Ž. kot tudi F. P. Postavil je trditveno podlago tako glede nedopustnosti kavze kot tudi nagiba, prav tako pa je v dokaz svojih trditev predlagal dokaze (in sicer tako z zaslišanjem prič kot tudi z dokazom izpiska klicev). V situaciji, kot je tožnik, ko dokazuje neaktivnost nekoga in neresničnost njegovih navedb, tega ne more storiti drugače kot na način, na katerega je to storil. Ne drži niti ugotovitev sodišča, češ da se je v svojih navedbah omejil zgolj na neizpolnjevanje pogodbe po njeni sklenitvi. Že iz same pogodbe namreč izhaja, da naj bi se ta izvrševala še več let pred njeno sklenitvijo, čemur je prav tako ugovarjal. Sodišče prve stopnje zato dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo, prav tako pa je neutemeljeno zavrnilo vse z njegove strani predlagane dokaze. Sodba naj bi bila v tem delu tudi neobrazložena.

3. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo (to pa tudi prepričljivo obrazložilo), da so bili razlogi, ki jih je tožnik glede pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 7.8.2009 uveljavljal kot ničnostne, podani bodisi povsem pavšalno (nekonkretizirano) ali pa sami po sebi ne predstavljajo podlage za uveljavljanje takšne sankcije (oblike neveljavnosti pravnega posla). Pritožbena navedba, češ da ničnosti ni uveljavljal le zaradi tega, ker naj bi predmetna pogodba nasprotovala morali, ampak tudi, ker ni imela dopustne kavze oz. ker naj bi ta odpadla, sicer drži. Vendar pa ta trditev (glede kavze) ni le sama po sebi protislovna, temveč tudi sicer nebistvena. Že sodišče prve stopnje je namreč pravilno poudarilo, da so bile tožnikove trditve v zvezi z nedopustnostjo kavze povsem pavšalne (tudi v pritožbi tožnik ne navaja nobenih pravno-relevantnih konkretnih dejstev, zakaj naj bi predmetna pogodba o dosmrtnem preživljanju nemoralna oziroma zakaj naj bi bila njena kavza nedopustna), medtem ko odpad kavze (zaradi zatrjevanega toženkinega neizpolnjevanja pogodbe) ni razlog za uveljavljanje ničnostne sankcije, ampak (1) (kot je to prav tako pravilno navedlo že sodišče prve stopnje) „kvečjemu“ zahtevka na razvezo pogodbe, ki pa ga v predmetni pravdi ni uveljavljal. Zato je tudi pritožbena trditev, da je želel s predlaganimi pričami dokazati, da toženka za zapustnika ni nikoli skrbela in da z njim ni bila v nobenih stikih, brez pomena, nadaljnja trditev, da naj bi bila pogodba (oziroma njena podlaga) zato (2) v nasprotju z moralo pa ne samo (nedopustno) nova (3) in že zato neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP (4)), ampak prav tako sama po sebi neprepričljiva. Kakšno zvezo ima namreč neizpolnjevanje pogodbe (ki se že časovno nanaša na drug, in sicer izpolnitveni stadij) z morebitno nemoralnostjo njenega predmeta ali podlage, kot sta bila upoštevana v njenem sklenitvenem stadiju, ni jasno (niti ustrezno pojasnjeno). Povsem enako velja glede trditve, da toženka za zapustnika ni skrbela oziroma mu pomagala že v letih pred njeno sklenitvijo (5) (kar sta D. Ž. in toženka v okviru 2. točke pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 7.8.2009 sicer soglasno ugotovila). Zato tudi, če bi trditve o toženkinem neizpolnjevanju pogodbe (oziroma njeni ne-skrbi oziroma ne-pomoči pred sklenitvijo pogodbe) držale, same za sebe ne bi mogle voditi (kot je bilo predhodno poudarjeno) do (pravnega) zaključka, da je pogodba nemoralna in (posledično) nična. Pritožbena trditev, da je bil nedopusten zapustnikov nagib, ki naj bi bistveno vplival na njegovo odločitev skleniti predmetno pogodbo, je prav tako neobrazložena oziroma pavšalna (ni pojasnjeno v čem naj bi bila njegova nedopustnost), tudi sicer pa prvenstveno (nedopustno) nova (6) in posledično neupoštevna.

6. Ugotovitev sodišča prve stopnje, češ da tožnik toženkinih navedb podanih v vlogi z dne 23.5.2013, ki se tičejo (konkretno opredeljenih) obveznosti, katere naj bi pokojnemu Ž. zagotovila skladno s sklenjeno pogodbo, ni (ustrezno) prerekal, povsem drži. Okoliščina, da je že v tožbi na splošno zanikal, da bi toženka opravila kakršnekoli obveznosti (oziroma kakorkoli skrbela) za zapustnika, na tak (pravilen) zaključek ne vpliva.(7) A tudi, če bi njene trditve (ustrezno) prerekal, to ne bi spremenilo ključnega dejstva, da za zahtevke, ki jih je v predmetni pravdi uveljavljal, ni zagotovil ustreznih (konkretnih) trditev o pravno-relevantnih dejstvih (kar je bila izključno njegova naloga), ki bi (če bi se izkazale za resnične) omogočale ugoditev kateremu od teh zahtevkov (oziroma ugotovitev, da je predmetna pogodba o dosmrtnem preživljanju nična). Pritožbeno navajanje, češ da drugače kot z načelnim prerekanjem in predlaganjem svojih dokazov ni mogel dokazovati negativnih dejstev, je zato brezpredmetno,(8) saj spregleda bistvo, zaradi katerega so bili vsi njegovi zahtevki zavrnjeni.

7. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožnik s svojo pritožbo ni uspel, zato sam krije stroške pritožbenega postopka nastale z vložitvijo pritožbe (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Tudi toženka krije sama svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi tožnika (1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) V skladu s tretjim odstavkom 561. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Uradni list RS, št. 83/2001, z nadaljnjimi spremembami).

(2) Oziroma iz razloga, ker naj bi iz nje izhajalo, da naj bi toženka že več let pred njeno sklenitvijo skrbela za zapustnika.

(3) Trditev o nemoralnosti pogodbe zaradi teh okoliščin v postopku na prvi stopnji ni podal. (4) Zakon o pravdnem postopku (ZPP), Ur. l. RS, št. 26/1999, z nadaljnjimi spremembami.

(5) Zato sicer napačna ugotovitev sodišča prve stopnje podana v obrazložitvi, da naj bi se tožnik v svojih trditvah omejil zgolj na očitek o toženkinem neizpolnjevanju obveznosti v času po sklenitvi po sklenitvi pogodbe, ni bistvena (saj nič od zatrjevanega ne zadostuje za zaključek o obstoju ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju).

(6) Prav nobene (ne splošne in ne konkretne) trditve o nedopustnosti zapustnikovega nagiba za sklenitev pogodbe tožnik v postopku na prvi stopnji ni podal. (7) Kako bi lahko (kot to trdi v pritožbi) že pred tem (torej še preden jih je podala) prerekal toženkine trditve, ni jasno. Neobstoječe trditve ni moč prerekati.

(8) Kot tudi poudarjanje, kaj naj bi v zvezi z načinom življenja pokojnika oziroma skrbjo zanj vedeli povedati priči A. Ž. in F. P. Da zaradi neustrezne trditvene podlage (česar ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza) nobeno od predlaganih zaslišanj oziroma izvedba drugih predlaganih (a neizvedenih) dokazov ni bila potrebna, je v okviru drugega odstavka na 8. strani izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.