Jedro

V skladu z namensko razlago določbe 240.a člena ZKP, ki jo je zakonodajalec dodal z namenom inkorporiranja Resolucije Sveta Evropske unije o zaščiti prič v borbi proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, je lahko utemeljena nevarnost za življenje prič podana le v primerih, ko gre za pričanje v zvezi s storitvijo najhujših in najtežjih kaznivih dejanj, še zlasti dejanj v okviru organiziranega kriminala. Drži, da jezikovna razlaga zakonske določbe ni tako ozka in restriktivna, saj se ne omejuje na taksativno našteta kazniva dejanja in je tako mogoče ukrepe odrediti tudi v primeru drugih kaznivih dejanj, vendar pa po presoji pritožbenega sodišča določbe ni dopustno širiti preko ekstenzivne razlage pojma (naj)težje kaznivo dejanje. To pa zato, ker se z zaščitnimi ukrepi neizogibno poseže v pravico obdolženega do obrambe in do seznanjenosti z obremenilno pričo. V konkretnem primeru pa še toliko bolj, ker kazenski postopek teče proti mladoletniku, kar pomeni, da mora biti vsak poseg v njegova procesna jamstva po 29. členu URS, še toliko bolj utemeljen.

Sodišče druge stopnje se pridružuje prvostopenjskemu sodišču, da predlagatelj ukrepov ni ponudil nikakršnih konkretnih razlogov, v čem naj bi bila nevarnost za življenje in telo oškodovanca, sploh upoštevaje, da se z obdolženim pred kritičnim dogodkom nista poznala in tudi po njem nista imela nikakršnih stikov. Ponudil je zgolj posplošene in neobrazložene navedbe, da je "oškodovanca utemeljeno strah, da bo zaradi morebitnega pričanja zoper osumljenca ogrožen, saj je v napadu utrpel hude telesne poškodbe". Višje sodišče poudarja, da mora biti predlog obrazložen in substanciran. Pritožnik pa v sumarnem predlogu zgolj na ravni špekulacije domneva, da bo prišlo do povračilnih ukrepov v primeru oškodovančevega zaslišanja proti mladoletniku, česar ne podkrepi z ničemer, razen z okoliščinami dejanja (neizzvan napad mladoletnika na oškodovanca, ki se pred tem nista poznala) in telesnimi poškodbami, ki jih je oškodovanec utrpel, vendar pa to ne nakazuje (kaj šele izkazuje) na obstoj nevarnosti v zadostni meri za izrek zaščitnih ukrepov.

Zaščitni ukrepi po 240.a členu ZKP so smiselni le, če identiteta priče v kazenskem postopku še ni razkrita. Če so podatki osebe že razvidni iz drugih podatkov spisa, ukrepov iz prvega odstavka 240.a člena ZKP ni mogoče uporabiti, saj izgubijo svoj pomen. V konkretnem primeru se je imel mladoletnik možnost seznaniti z identiteto oškodovanca, ko mu je bila preko zakonite zastopnice vročena zahteva ODT za uvedbo pripravljalnega postopka. Zato se izkaže ocena prvostopenjskega sodišča, ki je to okoliščino pravilno upoštevalo pri odločanju o predlogu oškodovanca, za utemeljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani kot neutemeljen zavrnilo predlog oškodovanca za uporabo zaščitnih ukrepov za zaščito priče, in sicer izbris vseh ali posameznih podatkov iz tretjega odstavka 240. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) iz kazenskega spisa in uporabo tehničnih sredstev za zaslišanje oškodovanca.

2.Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovanca, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona s predlogom, da Višje sodišče izpodbijani sklep spremeni, tako da ugodi predlogu oškodovanca za uporabo zaščitnih ukrepov, podredno pa, da sklep odpravi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pooblaščenec oškodovanca v pritožbi ponovno izpostavlja razloge, ki govorijo v prid odreditvi predlaganih zaščitnih ukrepov. Kot ključni razlog navaja strah oškodovanca pred povračilnimi ukrepi, če bi pričal zoper mladoletnika proti kateremu teče kazenski postopek; okoliščino, da gre za kaznivo dejanje z elementom nasilja, torej težo kaznivega dejanja; in da je mladoletnik oškodovanca neizzvano fizično napadel ter je le-ta v posledici utrpel hude telesne poškodbe. Sodišču prve stopnje očita, da v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo presoje v zvezi z uporabo načela sorazmernosti, prav tako ni opredelilo pojma "hujša kazniva dejanja ", za katera naj bi se izrekli zaščitni ukrepi, obrazložitev pa je prav tako kontradiktorna v delu ocene zakonskega pogoja resne nevarnosti za življenje in telo, s čimer smiselno uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5.Pritožbeno sodišče je pri preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb in ob skrbni preučitvi spisovne dokumentacije ugotovilo, da je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, obrazložitev pa je jasna in prepričljiva. Prvostopenjsko sodišče je namreč celovito presodilo vse okoliščine konkretnega primera in pravilno ocenilo, da za odreditev predlaganih zaščitnih ukrepov ni izpolnjen zakonski pogoj resne nevarnosti za življenje in telo priče po 1. alineji četrtega odstavka 240.a člena ZKP. Zato se utemeljeno ni spustilo v opravo tristopenjskega testa sorazmernosti posega v mladoletnikovo pravico do obrambe po 29. členu Ustave RS (v nadaljevanju: URS) in pravico do poštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju: EKČP), kot tudi ugotavljanja preostalih zakonskih pogojev, ki morajo biti kumulativno podani za sprejem zaščitnih ukrepov.

6.V skladu z namensko razlago določbe 240.a člena ZKP, ki jo je zakonodajalec dodal¹ z namenom inkorporiranja <em>Resolucije Sveta Evropske unije o zaščiti prič v borbi proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu</em> ,² je lahko utemeljena nevarnost za življenje prič podana le v primerih, ko gre za pričanje v zvezi s storitvijo najhujših in najtežjih kaznivih dejanj, še zlasti dejanj v okviru organiziranega kriminala.³ Drži, da jezikovna razlaga zakonske določbe ni tako ozka in restriktivna, saj se ne omejuje na taksativno našteta kazniva dejanja in je tako mogoče ukrepe odrediti tudi v primeru drugih kaznivih dejanj, vendar pa po presoji pritožbenega sodišča določbe ni dopustno širiti preko ekstenzivne razlage pojma <em>(naj)težje kaznivo dejanje</em> . To pa zato, ker se z zaščitnimi ukrepi neizogibno poseže v pravico obdolženega do obrambe in do seznanjenosti z obremenilno pričo. V konkretnem primeru pa še toliko bolj, ker kazenski postopek teče proti mladoletniku, kar pomeni, da mora biti vsak poseg v njegova procesna jamstva po 29. členu URS, še toliko bolj utemeljen.

7.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo pojma "hujše" ali težje kaznivo dejanje. Višje sodišče poudarja, da KZ-1 ne ponuja zakonske definicije za zadevni pojem, kar pomeni, da ga mora sodišče vsakokrat napolniti upoštevaje okoliščine konkretnega primera, kar je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu storilo in pravilno upoštevalo težo očitanega kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje nasilništva po prvem in drugem odstavku 296. člena KZ-1, ki sodi v poglavje kaznivih dejanj zoper javni red in mir že po naravi stvari ne predstavlja težjega kaznivega dejanja, četudi ima element nasilja, kot na to opozarja pritožnik. Če bi uporabo zaščitnih ukrepov vezali na element nasilja bi lahko denimo pri vseh kaznivih dejanjih zoper življenje in telo (pa tudi pri nekaterih dejanjih, umeščenih v druga poglavja), oškodovancem podelili status anonimne priče in tako posegli in omejevali pravico obdolženca do obrambe, kot tudi načelo kontradiktornosti in neposrednosti, kot temeljnim postulatom kazenskega postopka.

8.Tudi sicer pa teža kaznivega dejanja sama zase ni okoliščina, ki bi opravičevala takšen poseg v pravico mladoletnika do obrambe, temveč jo je treba oceniti v skupnem učinkovanju s preostalimi okoliščinami. Prav tako strah, kot subjektivno občutenje oškodovanca sam zase ni okoliščina, ki bi govorila v prid odreditvi zaščitnih ukrepov, temveč ga morajo spremljati tudi druge objektivne okoliščine za ugotovitev resne nevarnosti za življenje in telo, kot je denimo naknadna grožnja ali ustrahovanje priče, kar pa v obravnavani zadevi ni niti zatrjevano, kaj šele izkazano, niti na nivoju indica. Četudi standard resne nevarnosti ni tako strog kot standard konkretne nevarnosti pa mora še vedno preseči prag abstraktne nevarnosti. Zgolj potencialna, teoretična nevarnost, da bi se mladoletnik maščeval oškodovancu, če bi ta pričal proti njemu v zadevnem kazenskem postopku, za ugotovitev resne nevarnosti ne zadošča.

9.Sodišče druge stopnje se pridružuje prvostopenjskemu sodišču, da predlagatelj ukrepov ni ponudil nikakršnih konkretnih razlogov, v čem naj bi bila nevarnost za življenje in telo oškodovanca, sploh upoštevaje, da se z obdolženim pred kritičnim dogodkom nista poznala in tudi po njem nista imela nikakršnih stikov. Ponudil je zgolj posplošene in neobrazložene navedbe, da je "oškodovanca utemeljeno strah, da bo zaradi morebitnega pričanja zoper osumljenca ogrožen, saj je v napadu utrpel hude telesne poškodbe".

9.Višje sodišče poudarja, da mora biti predlog obrazložen in substanciran. Pritožnik pa v sumarnem predlogu zgolj na ravni špekulacije domneva, da bo prišlo do povračilnih ukrepov v primeru oškodovančevega zaslišanja proti mladoletniku, česar ne podkrepi z ničemer, razen z okoliščinami dejanja (neizzvan napad mladoletnika na oškodovanca, ki se pred tem nista poznala) in telesnimi poškodbami, ki jih je oškodovanec utrpel, vendar pa to ne nakazuje (kaj šele izkazuje) na obstoj nevarnosti v zadostni meri za izrek zaščitnih ukrepov.

10.Pritožbeno sodišče se tako pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da predlagatelj zaščitnih ukrepov ni izkazal prvega zakonskega pogoja resne nevarnosti za življenje ali telo oškodovanca. Okoliščine v povezavi s težo očitanega kaznivega dejanja, oškodovančevim strahom in okoliščinami dejanja po presoji pritožbenega sodišča v njihovem skupnem učinkovanju niso takšne, da bi utemeljile uvedbo zaščitnih ukrepov, s katerimi bi se gotovo poseglo v ustavno zajamčeno pravico mladoletnika do obrambe in do konvencijske pravice do poštenega sojenja. Sorazmernost posega (v širšem pomenu) v konkretnem primeru tako že prima facie ni izkazana, ker ni podane resne nevarnosti za življenje in telo oškodovanca, zato se prvostopenjsko sodišče pravilno ni spustilo v presojo nujnosti, primernosti in proporcionalnosti (sorazmernosti v ožjem pomenu) zaščitnih ukrepov po testu sorazmernosti. To tehtanje med kolidirajočo pravico do učinkovite obrambe na strani obdolženega in pravico do nedotakljivosti življenja na strani priče sodišče opravi šele po tem, ko ugotovi, da so kumulativno izpolnjeni vsi zakonski pogoji po četrtem odstavku 240.a člena ZKP.⁶ Ker tukaj že prvi zakonski razlog ni bil podan, presoja po testu sorazmernosti ni potrebna.

11.Zato pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep ni obrazložen glede uporabe načela sorazmernosti, v delu presoje zakonskega pogoja resne nevarnosti pa tudi kontradiktoren, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je točno in jasno obrazložilo svojo oceno po tem, ko je pravilno ovrednotilo odločilne okoliščine glede resne nevarnosti za življenje in telo oškodovanca. Enako velja glede obrazložitve sklepa v delu smiselnosti zaščitnih ukrepov, glede na to, da se osebni podatki oškodovanca že nahajajo v spisu.

12.Zaščitni ukrepi po 240.a členu ZKP so smiselni le, če identiteta priče v kazenskem postopku še ni razkrita. Če so podatki osebe že razvidni iz drugih podatkov spisa ukrepov iz prvega odstavka 240.a člena ZKP ni mogoče uporabiti, saj izgubijo svoj pomen.

12.V konkretnem primeru se je imel mladoletnik možnost seznaniti z identiteto oškodovanca, ko mu je bila preko zakonite zastopnice vročena zahteva ODT za uvedbo pripravljalnega postopka.

12.Zato se izkaže ocena prvostopenjskega sodišča, ki je to okoliščino pravilno upoštevalo pri odločanju o predlogu oškodovanca, za utemeljeno.

13.Sklepno, Višje sodišče pojasnjuje, da v skladu z načelom sorazmernosti ni dopustno izreči zaščitnih ukrepov po 240.a členu ZKP (predvsem se to nanaša na določitev anonimnosti priče), če je mogoče pričo zaščititi z milejšimi ukrepi. Med takšnimi ukrepi ZKP inter alias predvideva začasno odstranitev obdolženca iz sodne dvorane za čas izpovedi priče po 327. členu ZKP v fazi glavne obravnave, zato da se prepreči neželen stik med obdolženim in pričo. Prav tako lahko sodišče v okviru procesnega vodstva odloči, da se pričo zasliši preko videokonference po 4. točki drugega odstavka 244.a člena ZKP.

14.Sklep sodišča prve stopnje se tako izkaže za pravilnega in zakonitega, zaradi česar je sodišče druge stopnje pritožbo pooblaščenca oškodovanca zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 29 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 240a, 240a/1, 240a/4, 240a/4-1 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 296, 296/1, 296/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.