Jedro

Tožniku so bila iz naslova izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka izplačana sredstva ter mu je FURS z izpodbijano odločbo naložil, naj ta sredstva vrne. Ker je FURS sporno odločitev sprejel izključno na podlagi izjave tožnika, da želi prejeto pomoč vrniti, ni pa pri odločanju ugotavljal pogojev za vračilo prejete denarne pomoči, ki so določeni v drugem odstavku 37. člena ZIUZEOP, materialno pravo v postopku ni bilo pravilno uporabljeno, v posledici česar tudi dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev v zadevi, ni bilo ugotovljeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 429-8730/2021-3 z dne 25. 5. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS oz. organ prve stopnje) upravičencu A. A. (tožniku v tem postopku) naložila, da mora vrniti izredno pomoč v obliki mesečnega temeljnega dohodka v višini 1.750,00 EUR, na transakcijski račun, naveden v izreku odločbe, v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe (1. točka izreka). V 2. točki izreka je navedeno, da bodo po poteku tega roka obračunane zamudne obresti, od poteka roka do dneva vračila, in da bo obveznost, če ne bo plačana, prisilno izterjana. V 3. točki izreka je odločila, da upravičenca bremenijo stroški, ki jih ima zaradi postopka ter ugotovila, da organu posebni stroški niso nastali. V 4. točki izreka pa, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik prejel mesečni temeljni dohodek v višini 1.750,00 EUR (za obdobje marec 2020 izplačilo 350,00 EUR, april 2020 izplačilo 700,00 EUR, za maj 2020 izplačilo 700,00 EUR) in da je 29. 4. 2021 FURS seznanil, da želi prejeta sredstva v višini 1.750,00 EUR vrniti. V nadaljevanju so povzete določbe 99. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (v nadaljevanju ZIUZEOP), 143. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) glede začetka izvršbe, če davek ni plačan v predpisanem roku, petega odstavka 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) glede stroškov postopka in prvega odstavka 87. člena ZDavP-2 glede nezadržanja izvršitve odločbe v primeru pritožbe.

3. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju organ druge stopnje) kot neutemeljeno zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da je organ prve stopnje sledil podatkom tožnika, ki mu jih je predložil 29. 4. 2021 in njegovi izjavi, da za obdobje marec, april in maj 2020 ni izpolnjeval pogoja iz drugega odstavka 37. člena ZIUZEOP za že pridobljeno izredno pomoč v obliki temeljnega dohodka. Odločba je izdana na način, kot ga določa drugi odstavek 99. člena ZIUZEOP, posledično vsebuje le kratko obrazložitev predloženih podatkov o vrsti in obsegu vračila prejetih upravičenj in povzetek zakonskih določb ZIUZEOP, kar je tudi v skladu z 81. členom ZDavP-2, ki ureja obrazložitev odločbe v enostavnih zadevah in s 1. točko prvega odstavka 144. člena ZUP, ki ureja odločanje po skrajšanem postopku.

4. Tožnik je zoper izpodbijano odločitev vložil tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in nepravilnega sklepa o dejanskem stanju. V tožbi predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa vrne zadevo organu prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. V tožbi zatrjuje, da sta upravna organa pri odločanju nepravilno uporabila določila Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZZUOOP), ki je predpis z namenom omilitve in odprave posledic COVID-19. Tožnik v letu 2019 dejavnosti samostojnega podjetnika praktično ni opravljal, v letu 2020 in 2021 pa je dejavnost opravljal v omejenem obsegu. S sprejetjem začasnih ukrepov mu je država onemogočila oziroma omejila opravljanje registrirane dejavnosti. V letu 2019 je izdal zgolj tri fakture v višini 400,00 EUR, v letu 2020, ko je lahko delal, pa je njegov promet znašal 7.850,00 EUR. Zato bi ga bilo treba po določbah ZZUOOP šteti za osebo, ki svoje dejavnosti zaradi posledic COVID-19 sploh ni mogla opravljati. Prepoved opravljanja dejavnosti v letu 2020 je bil razlog, da je bil tožnik po 88. členu ZZUOOP upravičen do izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka, saj mu je bilo omejeno poslovanje v letu 2020 in 2021. 6. Meni, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Organ se namreč v obrazložitvi odločbe sklicuje zgolj na vlogo, ki pa jo je tožnik podal izključno, ker mu je bilo povedano, da bo sicer zoper njega uveden prekrškovni postopek z izrekom kazni in da bo nato izdana odločba o vrnitvi izredne pomoči in da bo pozneje njegova vloga obravnavana individualno. Izpodbijana odločitev bi morala temeljiti na ugotovitvah upravnega organa, ki razpolaga z vso materialno finančno dokumentacijo o pričetku tožnikovega poslovanja, prometu, dejstvu prepovedi opravljanja dejavnosti. Odločba ni obrazložena. Upravni organ bi moral navesti, zakaj se promet v letu 2019 v višini 400,00 EUR šteje kot dohodek, ki je osnova za ugotovitev upravičenosti do pomoči. Prav tako bi moral upravni organ v primeru, da se šteje, da tožnik ni posloval v letu 2019, ugotoviti mesečne prihodke do 12. marca 2020, ki so znašali 1.610,00 EUR. Upravni organ je nepravilno ugotovil dejansko stanje izključno na podlagi vloge tožnika, ne pa na podlagi lastnih ugotovitev.

7. Tožnik sodišču še predlaga, da zaradi ekonomičnosti postopka predmetno zadevo združi z zadevama, ki sta v teku pred sodiščem in v katerih izpodbija odločbi FURS št. DT 429-8730/2021-5 z dne 17. 6. 2021 ter št. DT 429-8730/2021-3 z dne 25. 5. 2021. 8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da je nesporno, da je tožnik 29. 4. 2021 vložil vlogo, v kateri je podal izjavo, da želi prejeta upravičenja vrniti, ker je naknadno ugotovil, da za njihov prejem ne izpolnjuje pogojev, saj njegov promet v letu 2020 glede na leto 2019 ni upadel za več kot 10 % in je brezpredmetna trditev tožnika, da je izjavo o vračilu prejetih sredstev vložil zgolj iz previdnosti. Pojasnjuje, da je bila odločba prvostopnega organa izdana v skladu z določili 81. člena ZDavP-2 in prvega odstavka 144. člena ZUP. Tožbeni očitki, ki se nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja, ki naj bi bilo po navedbah tožnika drugačno od tistega, kar je sam zatrjeval v svoji vlogi, so neutemeljeni, tožnik je namreč sam podal vlogo, v kateri je izjavil, da želi prejeta sredstva vrniti.

**K točki I izreka:**

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je sporna odločitev FURS, s katero je tožniku naložil vračilo prejete izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka, ki je bila tožniku kot samozaposleni osebi izplačana na podlagi določil ZIUZEOP.

11. Omenjena denarna pomoč je bila namenjena upravičencem (med drugim tudi samozaposlenim), ki so izpolnjevali določene pogoje in ki zaradi epidemije COVID-19 dejavnosti niso mogli opravljati ali so jo opravljali v bistveno zmanjšanem obsegu, v višini 350,00 EUR za mesec marec in po 700,00 EUR za meseca april in maj 2020 (prvi in tretji odstavek 34. člena ZIUZEOP).

12. Pomoč je upravičencem izplačal FURS ob izpolnitvi pogojev iz prvega in drugega odstavka 34. člena ZIUZEOP (šesti odstavek 35. člena ZIUZEOP), in sicer na podlagi izjave upravičenca, s katero izjavlja, da je oseba, kot jo opredeljuje 34. člen ZIUZEOP in da zaradi epidemije ne more opravljati dejavnosti ali jo opravlja v bistveno zmanjšanem obsegu. Izjavo je podal na podlagi lastne vnaprejšnje ocene poslovanja, upoštevaje 37. člen ZIUZEOP (prvi in drugi odstavek 35. člena), po katerem se je štelo, da so do pomoči upravičeni tisti samozaposleni, ki jim bodo prihodki v letu 2020 zaradi epidemije upadli za več kot 10 % glede na leto 2019; če niso poslovali v celotnem letu 2019 oziroma 2020, so do pomoči upravičeni tudi tisti samozaposleni, ki se jim bodo povprečni mesečni prihodki leta 2020 zaradi epidemije znižali za več kot 10 % glede na povprečne mesečne prihodke v letu 2019; če v letu 2019 niso poslovali, so upravičeni do pomoči tudi tisti samozaposleni, ki se jim bodo povprečni mesečni prihodki v letu 2020 zaradi epidemije znižali za več kot 10 % glede na povprečne mesečne prihodke v letu 2020 do 12. marca 2020. Če pogoj iz tega odstavka ni dosežen, mora upravičenec celotno pomoč vrniti.

13. Iz navedenih zakonskih določb izhaja, da je bila izredna pomoč v obliki mesečnega temeljnega dohodka izplačana na podlagi predhodne lastne ocene poslovanja upravičenca oziroma na podlagi izjave upravičenca, ki je moral vnaprej oceniti ali mu bodo, glede na omejitve opravljanja dejavnosti zaradi epidemije COVID-19 glede na preteklo leto oziroma glede na v zakonu določeno obdobje, prihodki upadli za več kot 10 odstotkov. Če je subjekt naknadno ugotovil, da je bila njegova ocena napačna, in da torej glede na dejansko dosežene prihodke v relevantnem obdobju ni izpolnjeval pogojev za pridobitev izredne pomoči, je bil subjekt po drugem odstavku 99. člena ZIUZEOP dolžan o tem obvestiti FURS do določenega roka (tj. do roka za predložitev obračuna davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2020 oziroma za obdobje, ki vključuje podatke za obdobje drugega polletja 2020 oziroma do roka za predložitev obračuna davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2020) in znesek prejete pomoči v 30 dneh od vročitve odločbe vrniti, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14. V obravnavani zadevi ni sporno, da so bila tožniku iz naslova izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka izplačana sredstva za obdobje marec 2020, april 2020 in maj 2020 v skupni višini 1.750,00 EUR ter da mu je FURS z izpodbijano odločbo na podlagi 99. člena ZIUZEOP naložil, naj ta sredstva v roku 3o dni vrne na transakcijski račun, naveden v izreku odločbe, po poteku tega roka pa tudi zamudne obresti.

15. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je FURS sporno odločitev sprejel izključno na podlagi izjave tožnika, da želi prejeto pomoč vrniti. Organ pri odločanju torej ni ugotavljal pogojev za vračilo prejete denarne pomoči, ki so določeni v drugem odstavku 37. člena ZIUZEOP. To pomeni, da materialno pravo v postopku ni bilo pravilno uporabljeno, v posledici česar tudi dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev v zadevi, ni bilo ugotovljeno.

16. Upravni organ, ki odloča v zadevi, je dolžan po zakonu sam ugotoviti dejansko stanje, pomembno za odločitev, in nato, če ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za vračilo, izdati odločbo, s katero prejemniku sredstev odredi, naj prejeta sredstva vrne. Ker v obravnavani zadevi pogoje za vračilo določa drugi odstavek 37. člena ZIUZEOP, bi moral FURS ugotoviti, v kakšni meri so bili v relevantnem obdobju znižani prihodki tožnika glede na referenčno obdobje in ali je tožnik glede na ugotovljeno bil do prejetih sredstev sploh upravičen, nato pa posledično, ali je dolžan znesek prejete pomoči vrniti.

17. Dolžnosti pravilno uporabiti materialno pravo in v ta namen tudi ugotoviti vsa za odločitev pomembna dejstva ter nato svojo odločitev obrazložiti do te mere, da je omogočen (sodni) preizkus odločbe, upravnega organa ne odvezujejo niti postopkovna določila o skrajšanjem ugotovitvenem postopku (1. točka prvega odstavka 144. člena ZUP), na katera se sklicuje v obrazložitvi odločbe organ druge stopnje.

18. Obravnavana zadeva po svoji vsebini tudi ne predstavlja primera enostavne zadeve v smislu določbe 81. člena ZDavP-2, ki davčnemu organu omogoča skrajšano obrazložitev odločitve v primerih, ko pri odločanju v celoti upošteva podatke iz davčne napovedi, obračuna davka, carinske deklaracije, drugega dokumenta ali uradne podatke ali ugodi strankini zahtevi.

19. Pomanjkljivosti, ki jih je zagrešil prvostopni organ, ni v pritožbenem postopku odpravil niti organ druge stopnje, ki pritožbenih navedb o neizpolnjevanju pogojev za vračilo glede na neposlovanje v letu 2019 in trditev o upravičenosti do pomoči za leto 2020 sploh ni obravnaval in je napačno štel, da pritožnik dejanskemu stanju v pritožbi ne oporeka.

20. Iz opisanih razlogov je sodišče skladno z 2. in 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo organu na prvi stopnji v ponovni postopek. Upravni organ bo v ponovnem postopku moral ob pravilni uporabi materialnega prava sam ugotoviti dejansko stanje v skladu s temeljnim načelom materialne resnice (8. člen ZUP) in načela proste presoje dokazov (10. člen ZUP) in presoditi, ali so v obravnavani zadevi glede na določbo drugega odstavka 99. člena ZIUZEOP v zvezi s 34. in 37. členom ZIUZEOP podani pogoji za vračilo izplačane izredne pomoči. Svojo odločitev bo moral tudi ustrezno obrazložiti.

21. Sodišče je na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

22. Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožnika, da obravnavano zadevo združi v skupno obravnavo in odločanje z zadevama II U 118/2022 in II U 120/2022, ki sta v času odločanja o predmetni tožbi sicer že rešeni. Tožbe v navedenih zadevah niso vložene zoper isti upravni akt in predmet postopka ni isti. Po določbi 42. člena ZUS-1 je namreč odločitev o združitvi v diskreciji sodišča, ki zadeve združi, če presodi, da je združitev smotrna z vidika ekonomičnosti postopka. Ti pogoji za združitev zadev po presoji sodišča niso bili podani.

**K točki II izreka:**

23. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožnik, ki ga zastopa odvetnik kot pooblaščenec, upravičen do povrnitve stroškov v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče skupaj z 22 % DDV v skupni višini 347,70 EUR naložilo v plačilo toženki. Plačana sodna taksa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti.