Jedro

Za zasedbo delovnega mesta skladiščnik kot osnovnega delovnega mesta se po novi pogodbi zahteva IV. stopnja izobrazbe ustrezne smeri, kar je ustrezna izobrazba, pri čemer pa pogodba tudi navaja dela, ki spadajo v nižjo strokovno izobrazbo in sicer I. in II. stopnjo strokovne izobrazbe. Tako dela iz pogodbe niso ustrezna dela, zato nova pogodba o zaposlitvi ni ustrezna zaposlitev iz 5. odstavka 91. člena ZDR-1, ki določa, da je ustrezna zaposlitev zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, ki je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca.

Tožnik je bil izvoljen za člana sveta delavcev. S toženo stranko je sklenil novo pogodbo o zaposlitvi, pri čemer iz te pogodbe izhaja, da delodajalec in delavec soglašata, da se glede pravic delavca šteje, kot da delavec ni spremenil delodajalca in mu tako gredo vse pravice iz dela in na podlagi dela po načelu kontinuitete, torej je v konkretnem primeru potrebno upoštevati tudi določbe ZSDU-A, ki v 67.a členu določa, da če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve, do spremembe delodajalca, član sveta delavcev ohrani svoj status, če pri delodajalcu prevzemniku obstajajo pogoji za njegovo imenovanje v skladu z zakonom. Tako ima tožnik imuniteto na podlagi 67.a člena ZSDU-A.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: „I. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2013, ki jo je tožena stranka vročila tožniku 29. 4. 2013, ni zakonita.

II. Ugotovi se neveljavnost pogodbe o zaposlitvi med tožnikom ter toženo stranko z dne 13. 5. 2013. III. Tožena stranka je dolžna tožniku zagotoviti delo ter vse ostale pogodbeno dogovorjene pravice skladno z določili pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2012 ter mu obračunati in po odtegnitvi in plačilu zakonsko določenih davkov in prispevkov izplačati razliko med izplačano plačo in plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 2. 2012 za obdobje od dne 1. 5. 2013 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne posameznega meseca dalje do plačila za plačo za pretekli mesec, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

IV. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 962,92 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.“ Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu „vodja skladišča“ ter da je bil prej v delovnem razmerju pri A. d.d., kot tudi, da je dne 29. 4. 2013 od tožene stranke prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Drži tudi, da je tožnik novo pogodbo, s katero mu je bilo ponujeno delo na delovnem mestu „skladiščnik“, sprejel in podpisal. Sodišče je zmotno ugotovilo razloge, zaradi katerih je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „vodja skladišča“ in mu ponudila v sklenitev pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „skladiščnik“, saj je prišlo do napačnega spoznanja, ko je kot razlog prenehanja prejšnje pogodbe s ponudbo nove pogodbe, videlo v nedoseganju poslovnih rezultatov in slabih finančnih rezultatov pri toženi stranki, pa do teh sprememb ni prišlo iz tega razloga. Pravi razlog je poslovni razlog po 1. alinei 89. člena ZDR-1 ni bil ekonomski, ampak je bil organizacijski ter tehnološki. Napako je sodišče storilo v tem, da tožnika obravnava kot člana sveta delavcev, ki ima imuniteto v skladu z določili Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju, ki ga je po določbah člena 67 naj ne bi bilo mogoče brez soglasja sveta delavcev prerazporediti na drugo delovno mesto oziroma ga uvrstiti med presežke delavcev. Tožniku se ni znižala plača v smislu 67. člena ZSDU-A, temveč se mu je plača odmerila skladno z Aktom o sistemizaciji delovnih mest. Podana je bistvena kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj v delu obrazložitve sodbe, ko se pojasnjuje razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi sodišče navaja, da je tožena stranka podala odpoved pogodbe zaradi zmanjšanja prometa ter posledično nižjih prihodkov, iz tega razloga izhaja nasprotje med temi razlogi in razlogi, ki jih sodišče tudi omenja. Pri toženi stranki je šlo za spremembo pri organizaciji postopkov odpreme plošč, zato je prišlo do prehoda Skladišča opažnih plošč pod komercialo, spremembe Akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in sklenitve nove pogodbe s tožnikom za drugo delovno mesto. Ni šlo za šikanozna dejanja do tožnika, o kateri govori 2. odstavek 67. člena ZDR. Šlo je za pomembno racionalizacijo delovnega procesa. Izpoved priče B.B. je bila verodostojna, strokovna in skladna z vsemi ostalimi dokazi. Ne gre verjeti, da bi slučajno mimoidoči tožnik slišal, kaj se pogovarjajo na nekem sestanku v zaprti sobi. Sodišče je zmotno uporabilo določila 11. člena Kolektivne pogodbe za lesarstvo in določbe 7. člena Pogodbe o zaposlitvi, v kateri sta tožena stranka in tožnik določila katera dela bo tožnik lahko vršil občasno, v primerih potrebe po nadomeščanju odsotnega delavca. Sodišče je ugotovilo, da bi razporeditev tožnika na IV. stopnjo izobrazbe lahko pomenila, da bi bil tožnik tudi po novi pogodbi razporejen pravilno in zakonito, toda potem je upoštevalo, da je tožnik moral vršiti tudi dela na delovnih mestih „obdelovalec vezanih plošč I in II“, „priprava luščenega furnirja I in II“, „pomočniška dela I in II“, „razrezovalec plošč“ in vsa ostala dela v proizvodnji, za katera je usposobljen, oziroma se ga lahko usposobi z enostavnimi navodili delodajalca, od katerih nekatera, glede na Akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, niso, glede na strokovno izobrazbo tožnika, ustrezna. Sodišče je zmotno uporabilo določila materialnega prava, zlasti v zvezi z vprašanji ustreznosti tožniku ponujenega delovnega mesta, s čimer je storilo tudi bistveno kršitev določb ZPP, ker so razlogi, na katere se je pri odločanju oprlo, nejasni oziroma so si med seboj v nasprotju. Po stališču sodišča naj bi bil tožnik član sveta delavcev in naj bi skladno s 67. členom ZSDU-A imel imuniteto. Navedena zakonska določba pove, da članu sveta delavcev ni mogoče znižati plače, proti njemu začeti disciplinskega ali odškodninskega postopka, oziroma ga kako drugače postavljati v manj ugoden ali podrejen položaj. Sodišče navede, da je pri ustanovitvi tožene stranke, kot hčere matere A. d.d., prišlo do prenosa dejavnosti vezane plošče na toženo stranko. Sodišče je zapisalo, da glede na 73. in 74. člen ZDR, delavci ohranijo enake pravice pri novem delodajalcu, kot so jih imeli pri delodajalcu prenosniku. Vprašanje, ali je tožnik še član Sveta delavcev A. d.d. ne zavisi od določb pogodbe o zaposlitvi, ZDR in določb branžne kolektivne pogodbe, ker ti akti določajo pravice in obveznosti delavca in delodajalca, ne posegajo pa v upravljalske pravice delavcev. Zoper A. d.d. je bil 17. 11. 2012 uveden likvidacijski postopek in od 31. 12. 2012 A. d.d. nima več zaposlenega nobenega delavca in so tudi ukinjene vse dejavnosti te družbe. Pogoji za organiziranje sveta delavcev pri toženi stranki obstajajo že od njene ustanovitve naprej in je to izrecno ugotovilo sodišče, ko je zapisalo, da je pri toženi stranki bilo na dan 1. 5. 2013 zaposlenih 97 delavcev ter da so zato podani pogoji za imenovanje sveta delavcev po določbah ZSDU-A. Tožniku je po preteku 9-mesečnega roka potekla imuniteta za varstvo pred odpovedjo. Tožena stranka meni, da svet delavcev pri njej pravzaprav ni organiziran in bo do tega prišlo, če bodo njeni delavci izvedli ustrezne postopke. V konkretnem primeru ni šlo za razloge po 2. odstavku 67. člena ZDSU-A. Tožena stranka tožniku ni morebiti znižala plače, proti njemu ni začela disciplinskega ali odškodninskega postopka ali ga tudi ni postavila v manj ugoden ali podrejen položaj. Tožena stranka je uveljavila reorganizacijo in spremembo tehnološkega postopka, česar pa niti eventuelno članstvo delavca v svetu delavcev, ne more preprečiti. Tožena stranka zares ni odstranila lista v aktu, ki je obsegal opis in elemente delovnega mesta „vodja skladišča“ in se je ta list še nahajal v primeru akta, ki je bil predložen sodišču in torej ni, na primer, prečrtala ta list in ga fizično odstranila iz tega akta, je pa k aktu v svojem arhivu priložila sklep direktorja družbe o ukinitvi delovnega mesta. Tožena stranka je delovno mesto ukinila na zakonit način in na osnovi tehnoloških in organizacijskih razlogov. Sprejela je tudi nov Organigram delovnih mest. Sodišče je tudi spregledalo nesklepčnost tožbe in bi moralo tožnikov tožbeni zahtevek zavrniti oziroma ga celo zavreči, saj tožnikov interes ne more segati nad interese delodajalca. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbene navedbe tožene stranke so v nasprotju z navedbami, ki jih je podala v sami odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, kjer je tudi navedla, da je vzrok za odpoved racionalizacija in zmanjšanje stroškov dela in odgovornosti. Tožena stranka je tudi med postopkom nedovoljeno spreminjala razloge, na katerih naj bi temeljila izpodbijana odpoved, in celo v tej smeri, da prihaja v nasprotje sama s seboj. To še dodatno kaže na to, da zakonitih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo in da je pritožba tožene stranke povsem neutemeljena. Poudariti je, da sodišče ni ugotovilo, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v nedoseganju poslovnih rezultatov in slabih finančnih rezultatov, temveč je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka odpoved obrazložila z zmanjšanim prometom in posledično nižjimi prihodki ter novi organizacijski shemi. Tako so pritožbene navedbe tožene stranke o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju povsem zgrešene. Tožena stranka v sami pritožbi navaja, da razlog odpovedi sploh ni bil poslovni razlog oziroma, da postopki niso temeljili na poslovnih razlogih, kar še nadalje jasno kaže, da odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni bila utemeljena. Tožena stranka navaja, da naj bi sodišče s tem, ko je tožnika obravnavalo kot člana Sveta delavcev pri toženi stranki ravnalo napak. Prav tako naj tožena stranka ne bi tožniku ponudila zaposlitev za bistveno nižjo plačo, ga postavila v manj ugoden položaj ali podrejen položaj, pri čemer navaja, da je tožniku zgolj odmerila nižjo plačo. Zadnjo zatrjevanje tožene stranke je povsem neutemeljeno. Tožena stranka navaja, kaj vse naj bi izpovedala priča B.B., pri čemer priča B.B. v postopku ni bil zaslišan. Gre očitno za posledico pomote v zapisu imena. Priče so opisovale zaznane okoliščine in dogodke, niso pa govorile o utemeljenosti odpovednih razlogov ali o reorganizaciji poslovanja. Tožnik meni, da želi tožena stranka z napačnim navajanjem imen zavesti sodišče, saj tožnik ni podajal nobenih izjav o navedbah direktorja B.B.. B.B. namreč ni direktor tožene stranke. Tožena stranka neutemeljeno podaja pritožbene navedbe o tem, da naj bi sodišče napačno uporabilo določbo 11. člena Kolektivne pogodbe za lesarstvo in določilo 7. člena pogodbe o zaposlitvi, saj je sodišče določila navedenih aktov razumelo povsem pravilno. Navedbe tožene stranke, da naj bi določilo 7. člena pogodbe krčilo obveznosti tožeče stranke so povsem neresnične, saj jih ravno nasprotno močno širi, s čimer sili tožnika k upravljanju dela na delovnih mestih, ki niso ustrezna in to mimo zakonskih določenih omejitev, saj širi obveznost dela na takih delovnih mestih za vse primere, kot je to potrebno z vidika delovnega procesa, brez dodatnih omejitev. Tožena stranka navaja svoje videnje pomena določil ZSDU-A. Tožena stranka v pritožbenih navedbah pritrjuje obstoju okoliščin, na podlagi katerih je potrebno upoštevati, da je bil tožnik član sveta delavcev tožene stranke, saj priznava obstoj pogojev za imenovanje sveta delavcev, ki pa kljub temu ni bil imenovan, sicer pa v tem delu navaja vrsto pritožbenih novot, ki jih pritožbeno sodišče zaradi nastopa prekluzije ne more upoštevati. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožena stranka akta o sistemizaciji in organizaciji delovnih mest ni spremenila in zato delovno mesto tožnika ni bilo ukinjeno, temveč še obstaja. Tožena stranka v pritožbi podaja novo trditev, da je v svojem arhivu aktu priložila sklep direktorja družbe o ukinitvi delovnega mesta. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba neutemeljeno očita bistvena kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj v delu obrazložitve sodbe, ko se pojasnjuje razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi sodišče navaja, da je tožena stranka podala odpoved pogodbe zaradi zmanjšanja prometa ter posledično nižjih prihodkov, iz tega razloga pa izhaja nasprotje med temi razlogi in razlogi, ki jih sodišče tudi omenja. Sodišče je presojalo razloge za odpoved, ki jih je navajala sama tožena stranka, pri čemer iz obrazložitve odpovedi izrecno izhaja, da „delodajalec ugotavlja, da se pri poslovanju podjetja kažejo izraziti vplivi splošne ekonomske krize, kar se odraža v zmanjšanju prometa in posledično v nižjih prihodkih.“, prav tako odpoved navaja, da gre za odpoved „zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov na strani delodajalca“, kar je sodišče pravilno ugotavljalo in presojalo. Sodišče sme v postopku ugotavljanja zakonitosti odpovedi presojati le tiste razloge, ki jih je delodajalec navedel v odpovedi in delodajalec ne more v sodnem postopku širiti razloge odpovedi. Ugotoviti je tudi, da ni podana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je potrebno tudi pojasniti, da je omenjena kršitev - protispisnost podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. Tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka podana iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče zmotno presojalo poslovni razlog, pri čemer naj bi bili dejanski razlogi za prerazporeditev tožnika tehnološki in organizacijski.

Podana tudi ni zatrjevana nesklepčnost tožbe, ko naj bi po stališču tožene stranke sodišče moralo tožnikov tožbeni zahtevek zavrniti oziroma ga celo zavreči, pri čemer tožnikov interes ne more segati nad interese delodajalca. Tožnik je uveljavljal tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njegov tožbeni zahtevek je sklepčen in tudi utemeljen, zaradi česar ne gre za nikakršno nedovoljeno poseganje tožnika v interese delodajalca.

Sodišče je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka, ter po zaslišanju tožnika ter prič C.C. in B.B. ugodilo tožbenemu zahtevku, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe nezakonita, ter da se ugotovi neveljavnost pogodbe med tožnikom in toženo stranko z dne 13. 5. 2013 in posledično tožniku pripadajo vse pogodbeno dogovorjene pravice, skladno z določili pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2012. Sodišče utemeljeno ni zaslišalo direktorja tožene stranke in pri tem jasno obrazložilo, da le-ta kljub vabilu na narok ni prišel, čeprav je bil pravilno povabljen in v vabilu poučen na posledice svojega izostanka iz 258. člena ZPP. Pooblaščenec tožene stranke je sicer navedel, da ima direktor nujen sestanek s tujci, vendar njegovega izostanka ni izkazal kot dejanskega. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu „vodja skladišča“, pred tem pa pri A. d.d., pri čemer mu je tožena stranka podala 29. 4. 2013 redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, tožnik je novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „skladiščnik“ sprejel in jo tudi podpisal, kar sicer med strankama sicer ni bilo sporno. Nova pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki v 2. odstavku 1. člena določa, da delodajalec in delavec soglašata, da se glede pravic delavca šteje, kot da delavec ni spremenil delodajalca in mu tako gredo vse pravice iz dela in na podlagi dela po načelu kontinuitete. Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved s ponudbo nove pogodbe dne 26. 4. 2013, torej že v času uveljavitve novega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki je stopil v veljavo 12. 4. 2013. ZDR-1 ureja odpoved s ponudbo nove pogodbe v 91. členu in določa, da če delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanaša na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 91. člena ZDR-1), pri čemer 3. odstavek istega člena določa, da če delavec v primeru iz prejšnjega odstavka sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, nima pravice do odpravnine, obdrži pa pravico do pravnega varstva pred pristojnim sodiščem, kot v drugih primerih redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se šteje, da je bila nova pogodba sklenjena pod razveznim pogojem.

Sodišče je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da tožena stranka zmanjšanega prometa in posledično nižjih prihodkov v sodnem postopku ni dokazala. Iz obrazložitve redne odpovedi s ponudbo nove pogodbe izhaja, da tožena stranka ugotavlja, da se pri poslovanju podjetja kažejo izraziti vplivi splošne ekonomske in finančne krize, kar se odraža v zmanjšanju prometa in posledično v nižjih prihodkih. Tako so pritožbene navedbe tožene stranke glede razloga odpovedi (tehnološki in organizacijski razlog) v nasprotju z navedbami, ki jih je tožena stranka podala v odpovedi, kot je navajala tudi med postopkom, pri čemer iz odgovora na tožbo tudi izhaja: „Povedano je bilo, da se pri poslovanju toženke kažejo izraziti vplivi ekonomske in finančne krize ter zmanjšanje prometa, posledično pa tudi prihodkov. Pri toženi stranki je zato prišlo tudi do uveljavitve nove organizacijske sheme .…“ Glede na podane pritožbene ugovore pritožbeno sodišče ugotavlja, da je razlika med opisoma delovnega mesta „vodja skladišča“ in „skladiščnik“ v tem, da tožnik več ne organizira in koordinira delo v skladišču izdelkov, pač pa mora med drugim upravljati viličarja in čistiti delovno mesto in okolico. Od 1. 5. 2013 so komercialisti zadolženi za vodenje odpreme plošč za svoje kupce, pri čemer pa tožena stranka opisov del in nalog komercialistov ni spreminjala, prav tako pa je zaslišani tožnik pojasnil, da vodja proizvodnje najprej pokliče njega in ne komercialo, zato komerciala sprašuje njega, kaj je na zalogi. Tudi zaslišana priča B.B. vodja proizvodnje je pojasnil, da se je komunikacija med tožnikom in njim spremenila le v toliko, da on tožniku pove kaj in kdaj se bo odpremilo. Tožena stranka razen zaslišanja direktorja, izvedbo drugih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je prišlo do spremembe organizacije v smislu prenosa skladišča pod komercialo v povezavi z organizacijo dela in opisi del in nalog, ni predlagala.

Iz obeh tožnikovih pogodb o zaposlitvi izhaja, da je delovno mesto P5 vodja skladišča razporejeno v 20 kategorijo, delovno mesto P4 skladiščnik pa v 15 kategorijo, pri čemer je plača za delovno mesto vodja skladišča 905,58 EUR bruto in osnovna plača po pogodbi za skladiščnika 673,38 EUR bruto. Iz 7. člena pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto skladiščnik izrecno izhaja, da bo delavec v skladu s potrebami iz delovnega procesa občasno opravljal tudi dela in naloge na delovnih mestih obdelovalec vezanih plošč I in II, priprava luščenega furnirja I in II, pomočniška dela I in II, razrezovalec plošč in vsa ostala dela v proizvodnji, za katere je tudi usposobljen oziroma se lahko usposobi z enostavnimi navodili delodajalca. Navedena dela pa bo delavec opravljal predvsem v primerih potrebe po nadomeščanju odsotnega delavca, nenadno povečanega obsega dela in v drugih podobnih primerih. Glede na navedeno je sodišče tudi pravilno ugotovilo, da se za zasedbo delovnega mesta skladiščnik kot osnovnega delovnega mesta po novi pogodbi zahteva IV. stopnja izobrazbe ustrezne smeri, kar je ustrezna izobrazba, pri čemer pa pogodba v 2. členu navaja dela, ki spadajo v nižjo strokovno izobrazbo in sicer I. in II. stopnjo strokovne izobrazbe (ZDR-1 uporablja sicer dikcijo vrsta in raven izobrazbe). Tako dela iz 7. člena pogodbe niso ustrezna dela, zato nova pogodba o zaposlitvi ni ustrezna zaposlitev iz 5. odstavka 91. člena ZDR-1, ki določa, da je ustrezna zaposlitev zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, ki je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. Sodišče v tem delu ni storilo zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba izpostavlja tudi 11. člen Kolektivne pogodbe za lesarstvo (Ur. l. RS, št. 132/2006 s sprem. - KP) in 7. člena pogodbe o zaposlitvi, pri čemer KP v 11. členu določa začasno opravljanje drugega ali dodatnega dela, kot je določeno v pogodbi o zaposlitvi, pod pogoji navedenimi v KP. Gre za nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela in za delo izven pogodbe o zaposlitvi, ter za delo, ki ustreza njegovim kvalifikacijam in zmožnostim, kot to določa 2. odstavek 11. člena KP. V konkretnem primeru pa pogodba o zaposlitvi tega ne določa na navedeni način.

Pritožba tudi zatrjuje, da tožena stranka tožniku ni znižala plače, pač pa ga je le razporedila skladno z organizacijsko shemo v delovnem postopku. Pritožbeno sodišče navaja, da plačo delavca določa pogodba o zaposlitvi, pri čemer je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto P5 vodja skladišča določala osnovno plačo v višini 905,58 EUR bruto, nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto P4 skladiščnik pa določa osnovno plačo v višini 673,38 EUR bruto, kar pomeni, da je tožena stranka tožniku znižala plačo. Pritožba tudi navaja, da je sodišče zmotno štelo tožnika kot člana sveta delavcev, ki ima imuniteto v skladu z določili Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Ur. l. RS, št. 42/1993 s sprem. - ZSDU-A in da ga po določilih 67. člena ZSDU-A ni bilo mogoče brez soglasja sveta delavcev prerazporediti na drugo delovno mesto oziroma ga uvrstiti med presežke delavcev. Kot je ugotovilo sodišče je bil tožnik 22. 11. 2010 izvoljen za člana Sveta delavcev A. d.d. iz vrst delavcev - Profitni center (PC) vezane plošče z mandatom do 15. 11. 2004. Tožnik je s toženo stranko novo sklenil pogodbo o zaposlitvi 1. 2. 2012, pri čemer iz njenega 1. člena jasno izhaja, da delodajalec in delavec soglašata, da se glede pravic delavca šteje, kot da delavec ni spremenil delodajalca in mu tako gredo vse pravice iz dela in na podlagi dela po načelu kontinuitete, torej je v konkretnem primeru potrebno upoštevati tudi določbe ZSDU-A, ki v 67.a členu določa, da če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve, do spremembe delodajalca, član sveta delavcev ohrani svoj status, če pri delodajalcu prevzemniku obstajajo pogoji za njegovo imenovanje v skladu z zakonom. Tako glede na to, da je bilo pri toženi stranki v aprilu 2012 več kot 100 zaposlenih, na dan 1. 5. 2012 pa 97 zaposlenih delavcev, tako obstojajo pogoji za imenovanje sveta delavcev v skladu s 64. členom ZSDU-A, ki sicer določa, da se v družbi s 50 do 300 delavci določi število članov sveta delavcev, ki opravljajo svojo funkcijo s polovičnim delovnim časom in sicer v 1. alinei v družbi s 50 do 100 delavci - 1 član. Tako ima tožnik imuniteto na podlagi 67.a člena ZSDU-A. Pri tem pa tudi skladno s 67. členom ZSDU-A članu sveta delavcev ni mogoče znižati plače ali proti njemu začeti disciplinskega ali odškodninskega postopka ali ga kako drugače postavljati v manj ugoden ali podrejen položaj, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi. Ob navedenem je tudi neutemeljen pritožbeni ugovor, da ni mogoče upoštevati varstva po ZSDU-A za tožnika, ker A. d.d. nima več zaposlenega nobenega delavca in so bile ukinjene dejavnosti te družbe, ter je A. d.d. v likvidaciji. ZSDU-A ne zahteva, da je pri delodajalcu - toženi stranki svet delavcev organiziran, bistvo je, da član sveta delavcev ohrani svoj status v primeru, če obstajajo pogoji za njegovo imenovanje v skladu z zakonom, ni pa pogoj, da bi bil svet delavcev dejansko tudi imenovan oziroma organiziran.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo nista uspeli. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.