Jedro

Z navedbami, da ni podan utemeljen sum, da bi osumljenec storil očitano kaznivo dejanje in da nista podana priporna razloga, zagovorniki uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odst. 420 .čl. ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornikov osumljenega J.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 28.11.2000 zoper osumljenega J.L. odredil pripor iz pripornih razlogov iz 1. in 3. točke 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 1.12.2000 kot neutemeljeno zavrnil tudi pritožbo zagovornikov osumljenega J.L. Zagovorniki osumljenega J.L. so dne 7.12.2000 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora, v kateri uvodoma navajajo, da jo vlagajo iz razlogov 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlagajo, da Vrhovno sodišče pripor zoper osumljenega J.L. odpravi.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije K.U.-K. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker je z izpodbijanim sklepom sodišče pravilno ugotovilo obstoj obeh pripornih razlogov, ter da glede na podatke o osumljencu kot organizatorju razvejane mreže prevoznikov ilegalcev ni mogoče pritrditi navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, da Slovenija neutemeljeno preganja take storilce s hudimi kaznimi ter da s tem zasleduje povsem drugačne cilje, in sicer približevanje Slovenije Evropi. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva zagovornikov osumljenega J.L. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP se sme zoper določeno osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, odrediti pripor, če se skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila, po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP pa se sme zoper tako osebo odrediti pripor, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi.

Po 2. odstavku 202. člena ZKP mora pisni sklep o odreditvi pripora vsebovati tudi obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, določno pa morajo biti navedeni razlogi, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, obrazložena pa morajo biti odločilna dejstva iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, obrazloženo pa mora biti tudi, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka.

V razlogih pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora zoper osumljenega J.L. so podrobno navedene vse okoliščine, ki jih zahteva določilo 2. odstavka 202. člena ZKP. V obrazložitvi pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora je opisano izvršitve katerega kaznivega dejanja je J.L. utemeljeno sumljiv, navedeni so tudi razlogi, iz katerih tak utemeljen sum izhaja, podrobno pa je tudi obrazloženo, katere so tiste okoliščine, ki kažejo na realno nevarnost, da bi osumljeni J.L. na prostosti pobegnil, in tudi tiste, ki kažejo na realno nevarnost, da bi na prostosti s takimi dejanji nadaljeval. V obrazložitvi so tudi pojasnjeni razlogi, zakaj z nobenim milejšim ukrepom iz 1. odstavka 192. člena ZKP take realne nevarnosti, ki predstavlja nevarnost tako za državljane Republike Slovenije kot tudi za begunce, kot je obrazloženo v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora, ni mogoče preprečiti.

Zagovorniki osumljenega J.L., kot je že navedeno, uvodoma uveljavljajo razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vendar pa v razlogih zahteve za varstvo zakonitosti niso obrazložili, katere druge določbe kazenskega postopka naj bi sodišče pri odločanju o odreditvi pripora prekršilo. Na koncu zahteve za varstvo zakonitosti sicer navajajo, da je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar tudi ta zatrjevana kršitev v razlogih zahteve za varstvo zakonitosti ni obrazložena. Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti namreč izhaja, da zagovorniki osumljenega J.L. uveljavljajo le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ko navajajo, da ni podan utemeljen sum, da bi osumljenec storil očitano kaznivo dejanje, ter da tudi nista podana priporna razloga iz 1. in 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). Zato se Vrhovno sodišče ni spuščalo v presojo vprašanj, ki jih načenjajo vložniki zahteve v zvezi s spremembo Kazenskega zakonika, s katero je bila povišana kazen za kaznivo dejanje po 311. členu in glede tega, kakšne cilje naj bi naša država zasledovala pri pregonu tovrstnih kaznivih dejanj in v kakšnih okoliščinah živijo ilegalni prebežniki v svojih matičnih državah.

Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo zagovornikov osumljenega J.L. za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se v njej sklicujejo, in ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (425. člen ZKP).