Jedro

Dejanska podlaga odmere pravične denarne odškodnine je lahko le natančno ugotovljen obseg nepremoženjske škode. Pri tem je tudi potrebno upoštevati temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer: načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na velikost škode, stopnjo in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (torej njegovo konkretno prizadetost in kako se ta odraža glede na starost, spol, poklic in tako naprej). V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 179. člena OZ). Poleg tega se na zahtevo oškodovanca pri odmeri odškodnine upošteva tudi bodoča nepremoženjska škoda, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo trajala tudi v bodočnosti (182. člen OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 (petnajstih) dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 275,40 (dvesto petinsedemdeset 40/100) EUR.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti te sodbe tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) plačati odškodnino v višini 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 04.11.2005 dalje do plačila (prvi odstavek izreka) ter tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 168,18 EUR v roku 15 dni od vročitve overjenega prepisa te sodbe, po preteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo je toženka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in posledično zoper stroškovno odločitev. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je tožniku odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 10.000,00 EUR v nasprotju s kriteriji iz 179. člena Obligacijskega zakonika – OZ in načelom objektivne pogojenosti višine odškodnin, ki jih priznava slovenska sodna praksa. V zvezi s tem opozori, da so brazgotine na raznih delih tožnikovega telesa v pretežni meri zakrite z obleko in nasploh vidne zgolj ob določenih prilikah, ter da je tožnik zaslišan kot stranka med drugim izpovedal, da zaradi brazgotin duševno trpi, nima pa občutka, da bi si ga ljudje na kopališču zaradi teh sprememb po telesu ogledovali, da bi torej brazgotine vzbujale pozornost. Ocenjuje, da dejstvo, da se tožniku pogosto potijo dlani, ne predstavlja takšne spremembe tožnikove zunanjosti, da bi jo bilo mogoče objektivno kvalificirati kot skaženost. Sodišče prve stopnje je tako pretirano sledilo tožnikovemu subjektivnemu vrednotenju, ne da bi hkrati ugotavljalo, koliko je tožnikova zunanjost zaradi poškodb oziroma operativnih posegov dejansko spremenjena, koliko so te spremembe vidne, in ali jih je možno prikrivati z obleko in na druge načine. Nadalje še opozori, da je zaključek sodišča prve stopnje, da se tožniku po nezgodi v predelu medenice pojavljajo nekakšni tvori, ki so jih morali kirurško oskrbeti, neobjektiven in nedokazan, saj tožnik trditev v tej smeri ni podal, pa tudi v spisu ni o tem nobene medicinske dokumentacije, zaradi česar njegove izpovedbe o tem ni mogoče upoštevati. Sodišču prve stopnje v zvezi s tem očita, da je kršilo 7. člen ZPP in tako storilo (relativno) bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja pravočasno, saj ji pred prejemom izpodbijane sodbe ni bilo znano, na katera dejstva bo sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Nadalje trdi, da sodišče prve stopnje ni dokazno presojalo z njene strani predložene medicinske ekspertize Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani z dne 30.03.2005, katere sestavni del so tudi fotografije brazgotin poškodovanih delov tožnikovega telesa, zaradi česar je zmotno ali vsaj nepopolno ugotovilo relevantna dejstva. Po njenem mnenju je materialnopravno napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko pri odmeri odškodnine za navedeno obliko nepremoženjske škode ni več upoštevalo z njene strani opravljenih delnih plačil, v zvezi s tem pa sodišču prve stopnje tudi očita (absolutno) bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem tudi navaja, da znaša znesek že z njene strani plačane odškodnine (vključno s plačilom v znesku 7.011,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 04.11.2005 dalje, ki je bilo opravljeno dne 21.09.2009, za te svoje navedbe pa je kot dokaz k pritožbi priložila obvestilo o nakazilu in nalog – priloga B20 in B21) na dan izdaje izpodbijane sodbe 60.665,56 EUR (kot dokaz za te svoje trditve je k pritožbi priložila izračune valorizacije plačanega dela odškodnine za nepremoženjsko škodo – priloga B22). Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati navedeno valorizirano vrednost tudi pri odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti. Pri tem izpostavi, da ni navedla, katero obliko nepremoženjske škode je z delnimi plačili plačala, zato ni podlage, da bo sodišče prve stopnje njena delna plačila upoštevalo le na račun posameznih oblik nepremoženjske škode. Pritožbenemu sodišču predlaga ugoditev njeni pritožbi in spremembo navedene sodbe tako, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter mu naloži povrnitev pravdnih stroškov toženke, vključno s stroški pritožbenega postopka, v roku 15 dni, po preteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Tožnik je po svojem pooblaščencu podal pravočasen odgovor na pritožbo toženke, v katerem opredeljeno prereka njene pritožbene navedbe in soglaša z dejanskimi ugotovitvami in razlogi sodišča prve stopnje tako v zvezi z odmerjeno in nato prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, kot tudi v zvezi z neupoštevanjem delnih plačil toženke pri odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode. Pritožbenemu sodišča predlaga, da toženkino pritožbo v celoti zavrne in ji naloži povrnitev tožnikovih stroškov v zvezi s pritožbenim postopkom.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožnik s tožbo zahteval plačilo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v prometni nezgodi dne 20.04.2003 kot sopotniku zavarovanca toženke, ki ga je zaradi prevelike hitrosti zaneslo s cestišča, tako da je trčil v drevo. Kot posledico tega škodnega dogodka je tožnik utrpel pretres možganov, nestabilni večfragmentni zlom medenice, poškodbo živcev spodnjih okončin, medeničnega dna, kjer se končujeta urološki in prebavni trakt, zlom zgornjega dela leve stegnenice, zlom desne goleni, krvavitve v prsno votlino, nezadostno zapiranje sfinkrtov urinarnega in prebavnega trakta, torej uhajanje vode in blata, in politravmo, torej poškodbo več organskih sistemov, od katerih vsaj ena ogroža življenje. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je zahteval plačilo odškodnine v višini 6,000.000,00 SIT (sedaj: 25.037,56 EUR), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti v skupni višini 16,000.000,00 SIT (sedaj: 66.766,81 EUR) in za strah v višini 4,000.000,00 SIT (sedaj:16.691,70 EUR), skupaj torej 26,000.000,00 SIT (sedaj: 108.496,07 EUR), upoštevajoč s strani toženke plačane akontacije v višini 8,400.000,00 SIT, pa se je njegov tožbeni zahtevek glasil na plačilo odškodnine v višini 17,600.000,00 SIT (sedaj: 73.443,50 EUR).

Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju tožniku odmerilo denarno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 19.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 40.000,00 EUR in za strah v višini 7.000,00 EUR, ob upoštevanju 10% prispevka tožnika k nastanku škodnega dogodka pa mu je odmerilo odškodnino za navedene oblike nepremoženjske škode v skupni višini 59.400,00 EUR. Ob upoštevanju med pravdnima strankama nespornih po toženki opravljenih delnih plačil je s sodbo, opr. št. III P 372/2006 z dne 09.01.2009 (v nadaljevanju: prva sodba), razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku še odškodnino v znesku 11.442,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 04.11.2005 dalje (prvi odstavek I. točke izreka), tožniku pa naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v znesku 540,24 EUR (drugi odstavek I. točke izreka), v presežku od prisojenega zneska odškodnine do vtoževanega zneska (torej za znesek 62.001,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 04.11.2005 dalje) pa tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

Pritožbeno sodišče je prvo sodbo sodišča prve stopnje s sodbo in sklepom, opr. št. z dne , v izpodbijanem zavrnilnem delu za znesek 26.766,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 04.11.2005 dalje do plačila, odločitev o pravdnih stroških pa v celoti, razveljavilo, in mu zadevo v celotnem razveljavljenem delu vrnilo v novo sojenje; v izpodbijanem obsodilnem delu jo je spremenilo tako, da je po opravljeni valorizaciji (pri čemer je upoštevalo toženkin izračun skupne valorizirane vrednost delnih plačil v znesku 52.388,77 EUR, in nato navedeni znesek odštelo od odmerjene odškodnine (59.400,00 EUR)), prisojeno odškodnino znižalo za 4.431,22 EUR in tožniku prisodilo 7.011,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 04.11.2005 dalje do plačila, v presežku pa njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Dejanske ugotovitve in razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s pravnim temeljem odškodninske odgovornosti toženke, in sicer, da sta za tožniku nastalo škodo odgovorni obe pravdni stranki, pri čemer je toženka za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo odškodninsko odgovorna v obsegu 90 %, 10 % pa znaša prispevek tožnika zaradi njegovega neskrbnega ravnanja (vožnja z alkoholiziranim voznikom), niso bili izpodbijani s pritožbama pravdnih strank, zato je bilo pri sprejemu svoje odločitve pritožbeno sodišče nanje vezano, navedeno pa zato tudi ni bilo več predmet obravnavanja pred sodiščem prve stopnje v novem sojenju.

Tako je sodišče prve stopnje ponovno odločalo o tožnikovem zahtevku za plačilo odškodnine v višini 26.766,81 EUR za dve obliki nepremoženjske škode v okviru duševnih bolečin, in sicer: zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti. Ker pa je tožnik v skladu s sklepom sodišča prve stopnje z dne 09.12.2009 (list. št. 153) s pravočasno pripravljalno vlogo (list. št. 158) za vsako od teh dveh oblik nepremoženjske škode oblikoval zahtevek tako, da je za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zahteval odškodnino v višini 40.000,00 EUR (tolikšno višino odškodnine za to obliko nepremoženjske škode pa mu je sodišče prve stopnje odmerilo že v prvi sodbi) in za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 26.766,81 EUR, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo le še o zahtevani odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 362. člena ZPP v novem sojenju opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v svoji odločbi.

I. V zvezi z višino odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti: Sodišče lahko oškodovancu za nepremoženjsko škodo prisodi pravično denarno odškodnino, pri čemer sodijo med pravno priznano obliko nepremoženjske škode tudi duševne bolečine zaradi skaženosti (prvi odstavek 179. člena OZ).

Dejanska podlaga odmere pravične denarne odškodnine je lahko le natančno ugotovljen obseg nepremoženjske škode. Pri tem je tudi potrebno upoštevati temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer: načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na velikost škode, stopnjo in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (torej njegovo konkretno prizadetost in kako se ta odraža glede na starost, spol, poklic in tako naprej). V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 179. člena OZ). Poleg tega se na zahtevo oškodovanca pri odmeri odškodnine upošteva tudi bodoča nepremoženjska škoda, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo trajala tudi v bodočnosti (182. člen OZ).

Toženka v okviru pritožbenih navedb glede odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 10.000,00 EUR, ki jo je sodišče znižalo upoštevajoč 10% prispevek tožnika k nastanku škode na 9.000,00 EUR, uveljavlja (relativno) bistveno kršitev prvega odstavka 7. člena ZPP, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava, na slednji pritožbeni razlog pa je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti tudi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je pri presoji utemeljenosti pritožbenih navedb upoštevalo tožnikove navedbe in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, do katerih je prišlo na podlagi izpovedbe tožnika (list. št. 106 ter 160 do 162) in izdelanega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke mag. M.B., dr. med., specialista kirurga, ki je bilo sodišču prve stopnje izročeno dne 07.11.2008 (list. 74 do 86). Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ali vsaj nepopolno ugotovilo obseg tožnikovih brazgotin in na katerih delih telesa se nahajajo, pri tem pa se pritožnica izrecno sklicuje na s strani tožnika (in ne toženke) predloženo medicinsko ekspertizo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani z dne 30.03.2005 (priloga A26), katere sestavni del so tudi fotografije poškodovanih delov tožnikovega telesa, ki je sodišče prve stopnje po njenem mnenju ni dokazno presojalo, ni utemeljen, saj so bile ugotovitve iz navedene medicinske ekspertize upoštevane pri izdelavi navedenega izvedenskega mnenja (list. št. 77), kateremu je sodišče prve stopnje v celoti sledilo, in zato nanj oprlo svojo odločitev. Tudi ni podana zatrjevana (relativna) bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na tožnikovo izpovedbo v zvezi s pojavom tvorov oziroma podkožnih mozoljev v predelu medenice, ki bi naj bili po ugotovitvah zdravnikov posledica bolnišničnih okužb, pač pa se je oprlo na druge oblike vidnih posledic, ki so ostale na tožnikovem telesu po končanem zdravljenju in zaradi katerih trpi duševne bolečine, na kar je opozoril tudi tožnik v svojem odgovoru.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov in njihove dokazne presoje ugotovilo, da ima tožnik brazgotine po levi strani prsnega koša v dolžini približno 2 cm, podobne nekoliko uvlečene brazgotine so ostale tudi v predelu medenice po aplikaciji zunanjega fikserja. Ostala je tudi obsežna pooperativna brazgotina na levi strani stegnenice od kolka navzdol in brazgotine po operaciji desne golenice. Prav tako je ugotovilo, čeprav izvedenec šepanja pri hoji ni opazil, da se tožnik pri hoji trudi, da šepanje ne bi bilo vidno, in da ima levo spodnjo okončino krajšo za 1,5 cm, zato mora nositi v čevlju vložek v višini, kolikor ima krajšo nogo, ali pa posebne čevlje. Ugotovilo pa je tudi, da se mu takrat, ko se napenja, da ne bi prišlo do nehotenega odvajanja blata, močno potijo roke in noge.

Čeprav tožnik nima občutka, da bi ga ljudje na kopališču zaradi teh sprememb na njegovem telesu ogledovali, poleg tega so te spremembe v pretežni meri zakrite z obleko in zato vidne zgolj ob določenih prilikah, na kar sicer pravilno opozarja pritožnica, pa je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da tožnik zaradi vsega navedenega duševno trpi. Namreč pravi, da ga navedene brazgotine „bolijo“, sam sebe zaradi nekaterih brazgotin primerja s starčkom, zaradi tistih na medenici pa po njegovem mnenju, vsaj tisti, ki se malo spoznajo na medicino vedo, kaj se z njim dogaja, zaradi delne inkontinence in priporočenega nošenja plenic se počuti „posrano“ in „z veliko zadnjico“. Z namenom, da bi bile brazgotine čim manj vidne, si je na eno brazgotino na levi strani prsnega koša celo dal narediti tetovažo, s čimer jo je prikril, ostalih brazgotin pa si zaradi bolečin, ki spremljajo tetoviranje, ne upa prikriti.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem pritožnice, da s strani sodišča prve stopnje upoštevano potenje dlani in nog ne predstavlja takšne spremembe tožnikove zunanjosti, da bi jo bilo mogoče objektivno kvalificirati kot skaženost, vendar je kljub temu prepričano, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravni standard pravične denarne odškodnine, ko je tožniku za navedeno obliko nepremoženjske škode odmerilo odškodnino v višini 10.000,00 EUR, ki pa jo je moralo v skladu z določili o deljeni odgovornosti (prvi odstavek 171. člena OZ in 185. člen OZ) zmanjšati sorazmerno ocenjenemu prispevku tožnika kot oškodovanca, torej za 10 %.

II. V zvezi z ugovorom valorizacije delnih plačil: Drži, da zahtevki za posamezne oblike nepremoženjske škode v okviru odškodninske terjatve nimajo samostojne pravne usode, tako da bi sodišče, ko odloča o odškodninski odgovornosti in višini odškodnine, posamezni zahtevek lahko izvzelo, in kljub temu, da toženka pri opravljenih delnih plačilih ni navedla, katero obliko nepremoženjske škode je z njimi plačala, njena pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za to, da je njena delna plačila upoštevalo le na račun posameznih oblik nepremoženjske škode, o katerih je odločilo s prvo sodbo, ni utemeljena.

Glede na navedeno pripada tožniku za vse oblike nepremoženjske škode, ki jih je utrpel v obravnavanem škodnem dogodku, pravična denarna odškodnina v višini 68.400,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dne 04.11.2005 dalje. Pritožbeno sodišče je v svoji odločitvi v zvezi s prvo sodbo sodišča prve stopnje od odmerjene odškodnine za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strah v skupni višini 59.400,00 EUR odštelo valorizirani znesek delnih plačil 52.388,77 EUR, zaradi česar je bila dolžna toženka tožniku za navedene oblike nepremoženjske škode plačati še znesek 7.011,23 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. To tudi pomeni, da je bilo o tem že pravnomočno razsojeno (res iudicata). Nenazadnje pritožbenih trditev v zvezi s plačilom zneska 7.011,23 EUR, pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP, pri čemer pritožnica niti ne navaja, zakaj tega dejstva ni mogla navesti pravočasno oziroma v skladu z drugim odstavkom 362. člena ZPP na prvem naroku za glavno obravnavo v okviru novega sojenja pred sodiščem prve stopnje.

Tako sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo, da pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti s strani toženke opravljenih delnih plačil ni več upoštevalo, ni storilo v pritožbi očitane mu (absolutne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena, niti ni zmotno uporabilo materialnega prava, na oboje pa mora pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti tudi po uradni dolžnosti.

Glede na obrazloženo je toženka dolžna tožniku plačati še odškodnino v višini 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 04.11.2005 dalje.

Ker niso podani pritožbeni razlogi, zaradi katerih je bila vložena pritožba, niti druge (absolutne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka, in sicer: iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške v zvezi s pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Odgovor tožnika na pritožbo se je izkazal za utemeljenega oziroma potrebnega (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP), vendar je pooblaščenec tožnika priglasil stroške v skladu s tar. št. 3211 in 3212 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT (list. št. 180). V skladu s prvim odstavkom 41. člena ZOdvT, ki je začel veljati 01.10.2008, se v primeru, ko se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo tega zakona, nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določijo po doslej veljavni Odvetniški tarifi – OT. V obravnavani zadevi se je pravdni postopek začel dne 11.04.2006 z vložitvijo tožnikove tožbe na sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 1. točko tar. št. 21 OT tožniku priznalo stroške za odgovor na pritožbo v višini 500 točk, kar pri vrednosti točke 0,459 EUR na dan odločanja znaša 229,50 EUR, skupaj z DDV (20%) pa 275,40 EUR, v presežku do zahtevanega zneska 320,10 EUR pa priglašene stroške za odgovor na pritožbo zavrnilo. Tako odmerjene stroške je toženka dolžna povrniti tožniku v roku 15 dni od dneva vročitve overjenega prepisa te sodbe. Ker je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi toženke na seji, saj je ocenilo, da obravnava za odločitev v obravnavani zadevi ni potrebna, mu že iz tega ni priznalo priglašene nagrade za narok v znesku 349,20 EUR.