Jedro

Plačilo komunalnega prispevka s strani njenih pravnih prednikov lahko tožnica dokazuje na druge načine. To je tožnica tudi storila. Navedla je več dejstev in predložila več dokazov, ki vsa po vrsti kažejo na to, da je bil komunalni prispevek v višini, kot izhaja iz pogodbe, v preteklosti že plačan.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občinske uprave Občine Žirovnica, št. 354-0031/2021 z dne 16. 11. 2021, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Občinska uprava Občine Žirovnica je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijano odločbo odločila, da je tožnica, kot investitorka legalizacije enostanovanjske hiše z garažo na zemljišču s parc. št. 560/6, k. o. ..., zavezanka za plačilo komunalnega prispevka v višini 9.209,25 EUR, ki ga mora plačati na račun toženke (1. točka izreka), da je rok za plačilo komunalnega prispevka 15 dni od dokončnosti odločbe, v primeru zamude s plačilom pa se tožnici za čas zamude obračunajo zakonske zamudne obresti (2. in 3. točka izreka), da mora tožnica pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja pristojnemu upravnemu organu, ki izdaja gradbena dovoljenja, predložiti potrdilo o poravnanih finančnih obveznostih do toženke iz naslova komunalnega prispevka (4. točka izreka), da vsi stroški, nastali z izgradnjo komunalnih priključkov za priključitev tožničinega objekta na obstoječe komunalne objekte in naprave, morebitne prestavitve obstoječih komunalnih objektov in naprav, odškodnine ter morebitni drugi stroški bremenijo tožnico, pri čemer pogoje za priključitev podajo s soglasji pristojna podjetja, ki upravljajo z infrastrukturnim omrežjem (5. točka izreka), da bo v primeru, če bo toženka delno opremljeno stavbno zemljišče zavezancev dodatno komunalno opremila, zavezancem oz. lastnikom zgrajenega objekta dodatno odmerjen komunalni prispevek za izgrajeno komunalno infrastrukturo (6. točka izreka) ter da stroški postopka niso zaznamovani (7. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica pri prvostopenjskem organu vložila vlogo za odmero komunalnega prispevka za legalizacijo enostanovanjske hiše z garažo na zemljišču s parc. št. 560/6, k. o. ..., kateri je priložila gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše na navedenem zemljišču, izdano pravnima prednikoma tožnice dne 7. 6. 1977 (v nadaljevanju GD1977), pogodbo, sklenjeno med pravnima prednikoma tožnice in toženko, o plačilu stroškov za (delno) komunalno opremljanje navedenega zemljišča z dne ... 1977 (v nadaljevanju pogodba), lokacijsko dokumentacijo z dne ... 1976 (v nadaljevanju lokacijska dokumentacija), lokacijsko dovoljenje z dne ... 1977 (v nadaljevanju lokacijsko dovoljenje), soglasja in projektno dokumentacijo za legalizacijo objekta daljšega obstoja, september 2021 (v nadaljevanju projektna dokumentacija). Prvostopenjski organ je pri odmeri komunalnega prispevka upošteval prispevek v višini 2.000 dinarjev, plačan na podlagi pogodbe, da bi bil plačan višji prispevek, tožnica ni izkazala. Pri objektu, ki se legalizira, gre za povsem drug objekt kot tisti, na katerega se je nanašalo GD1977 (zrcalna postavitev, naklon strehe, višina slemena, višina kolenčnega zidu, prizidana garaža, nadstrešek nad vhodom, vhod v klet na V strani), kar je ugotovila tudi Upravna enota Jesenice v odločbi z dne 15. 10. 2021 (s katero je tožnici v zvezi s predmetno nepremičnino odmerila nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora - op. sodišča; v nadaljevanju odločba UE Jesenice). Toženka je zato upoštevala, da gre pri nepremičnini za novogradnjo, ki se na komunalno opremo priključuje prvič, na tej podlagi pa je v skladu z Odlokom o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo v Občini Žirovnica (Uradni list RS, št. 81/2019, 63/2020 in 161/2021; v nadaljevanju odlok) odmerila tudi komunalni prispevek.

3. Toženkin župan je (kot drugostopenjski organ) zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi drugostopenjske odločbe pojasnjuje, da je znesek, naveden v pogodbi, zgolj informativen in ne predstavlja končnega zneska komunalnega prispevka, ki bi ga določil pristojen organ Skupščine občine Jesenice. Skladno s pogodbo sta pravna prednika tožnice plačala le 2.000 dinarjev, kar je bilo tudi upoštevano. Sklenitev posojilnih pogodb pravnih prednikov tožnice s Samoupravno stanovanjsko skupnostjo Občine Jesenice (v nadaljevanju SSSOJ) ne izkazuje plačila komunalnega prispevka, slednje tudi ni bilo pogoj za odobritev kredita, saj je bila pogodba (o plačilu tega prispevka) sklenjena s toženko in ne s kreditodajalcem. V zemljiški knjigi (ZK) ni prišlo do vknjižbe zastavne pravice, ker je bila poravnana akontacija v višini 2.000 dinarjev. Drži, da se v primeru nerazpolaganja z računovodsko listino, ki bi dokazovala plačilo komunalnega prispevka pred 44 leti, šteje, da so bile obveznosti poravnane in da bi bile v primeru neporavnanosti uporabljene posledice (zastavna pravica). Ker je tožnica vlogi in pritožbi predložila vse dokumente iz leta 1977, ki so bili potrebni za gradnjo, razen potrdila o plačanem komunalnem prispevku, pa to po mnenju toženke pomeni, da račun nikoli ni bil poravnan. Če bi bila za predmetno zemljišče sklenjena pogodba za sklad za gradnjo komunalnih naprav (kot je bila za sosednje zemljišče), bi tožnica to predložila kot dokaz preteklih vlaganj. Toženka prvostopenjskemu organu pritrjuje tudi v stališču, da je treba z vidika odmere komunalnega prispevka predmetni objekt treba šteti za novogradnjo, ki se na novo priključuje na komunalno infrastrukturo.

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Pojasnjuje, da je vložila popolno vlogo za odmero komunalnega prispevka. Posebna dokumentacija za odmero tega ni predpisana, toženka pa od nje ne sme zahtevati več dokumentacije, kot to določa drug odstavek 117. člena Gradbenega zakona (GZ). Izpostavlja, da GD1977 ne bi bilo izdano brez predhodnega dokazila o plačanem komunalnem prispevku. Sklicuje se na vsebino 1. in 4. člena pogodbe ter uveljavlja, da zastavna pravica na predmetni parceli v ZK ni bila vpisana, kar posredno dokazuje, da sta investitorja poravnala celoten komunalni prispevek, kot jima je bil odmerjen oz. kot izhaja iz pogodbe. Iz ZK izhaja tudi, da sta investitorja sklenila štiri posojilne pogodbe s SSSOJ, ki jima v primeru odprtih postavk do SSSOJ oziroma toženke ne bi bile odobrene. Tožnica se v primeru, če ne bi imela poravnanih vseh obveznosti iz naslova komunalnega prispevka skladno s pogodbo, ne bi mogla priključiti na komunalne naprave, pa se je. Vodovod Jesenice je dne ... 1976 izdal soglasje o možnosti priključka na vodovodno omrežje (v nadaljevanju soglasje za vodovod), na katerem je navedeno, da se priključitev izvede po pridobitvi gradbenega dovoljenja, to pa ne bi bilo izdano brez predložitve potrdila o plačilu komunalnega prispevka na račun, naveden na soglasju. To je potrdil tudi predstavnik A., d. o. o., pravnega naslednika Vodovoda Jesenice, v dopisu, predloženem tekom postopka. Tudi predstavnica toženke je potrdila, da se v primeru nerazpolaganja z računovodsko listino izpred 44 let šteje, da so bile obveznosti poravnane, če niso bile nikoli uporabljene posledice neplačila, predvidene s pogodbo. Tožnica je predložila tudi opomin, ki sta ga glede neplačila komunalnega prispevka prejela njena soseda; tudi ta jasno dokazuje, da bil v konkretnem primeru plačan celoten znesek po pogodbi, saj zoper tožnico ni bil začet noben sodni postopek. Tožnica ne razpolaga s potrdilom o plačilu, tega niti ne more pridobiti s strani banke, iz arhiva toženke ali iz Arhiva Slovenije, kar je sicer poskusila. Toženka z izpodbijano odločbo neupravičeno trdi, da vse vpletene institucije oz. njihovi organi niso pravilno opravili svojega dela.

5. Tožnica se ne strinja niti z načinom odmere komunalnega prispevka (upoštevanje objekta kot novogradnje). Nesporno je, da v času gradnje objekta na lokaciji ni bilo kanalizacijskega omrežja, ki je bilo zgrajeno 2019; tožnica je s tem v zvezi toženki poravnala vse obveznosti. Gradnja stanovanjske stavbe je bila neskladna glede na GD1997 zaradi zrcalne postavitve, ki je zaradi dokaj simetričnega tlorisa zanemarljiva, minimalne spremembe naklona strehe za 3 % in povečanja kolenčnega zidu za 0,35 m, za kolikor se je povišalo sleme. Navedena odstopanja so v okvirih zakonske definicije neskladne gradnje, ne gre za nelegalno gradnjo. Kasneje je investitor prizidal še pritlično garažo z enokapno streho, kot enostaven objekt, nadstrešnico pred vhodnim delom, ravno tako kot enostaven objekt, in zunanjo ureditev z izkopom do nove kleti s stopnicami po terenu in prebojem za vrata. Toženka je izven okvirov svojih pristojnosti izpostavila odločbo UE Jesenice s sklepanjem, da so priključki obstoječe stanovanjske stavbe nelegalni, kar je nedopustno. Toženka bi morala pri odmeri komunalnega prispevka upoštevati šesti odstavek 8. člena Odloka in tožnici zaračunati zgolj komunalni prispevek zaradi spremembe zmogljivosti. Toženka je neupravičeno vključila izračun za celotno komunalno opremljenost (vključno s cesto in vodovodom), katere obveznosti so bile že poravnane.

6. Toženka na tožbo ni odgovorila, sodišču je poslala upravne spise zadeve.

**K I. točki izreka:**

7. Tožba je utemeljena.

8. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ tožnici obračunal komunalni prispevek za legalizacijo enostanovanjske hiše z garažo na zemljišču s parc. št. 560/6, k. o. ... V zadevi je s tem v zvezi sporna višina predhodnih vlaganj (s strani pravnih prednikov tožnice) ter način odmere komunalnega prispevka (ki je bil odmerjen za novogradnjo).

9. GZ je v tretjem odstavku 116. člena določal, da pristojni upravni organ za gradbene zadeve pošlje kopijo zahteve za legalizacijo s prilogami pristojni občini, ki po uradni dolžnosti odmeri komunalni prispevek, če gre za gradnjo, za katero je treba v skladu s predpisi o urejanju prostora plačati komunalni prispevek, če ta še ni bil odmerjen in plačan. Komunalni prispevek je bilo v konkretni zadevi treba odmeriti na podlagi Odloka, ki je bil v veljavi v času izdaje izpodbijane odločbe. Ta je v zvezi s predhodnimi vlaganji v 16. členu določal, da pri odmeri komunalnega prispevka občina, na zahtevo zavezanca, upošteva morebitne že plačane prispevke za gradnjo posamezne vrste komunalne opreme na podlagi predloženih dokazil o plačilu in za tako ugotovljene amortizirane prispevke zniža plačilo odmerjenega komunalnega prispevka.

10. V zadevi je nesporno, da sta pravna prednika tožnice v zvezi z izdajo GD1997 poravnala prispevek v višini 2.000 DIN (kar po revalorizaciji, ki jo je opravil prvostopenjski organ, znaša 438,39 EUR). Sporno pa je, ali bi upravna organa morala upoštevati, da je bil plačan tudi presežek nad navedenim zneskom, in sicer do zneska 38.784,94 dinarjev, kot so v skladu s pogodbo znašali stroški komunalnega opremljanja zemljišča po predračunu projektanta in kolikor sta (kot to zatrjuje tožnica) pravna prednika tožnice (investitorja B. B. in C. C.) tudi plačala. Iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe izhaja ugotovitev upravnega organa, da tožnica ni izkazala plačila navedenega zneska, zato ta ne more biti upoštevan.

11. Iz razlogov upravnih odločb smiselno izhaja toženkino stališče, da bi tožnica zatrjevano dejstvo plačila komunalnega prispevka s strani njenih pravnih prednikov lahko izkazala zgolj s predložitvijo potrdila o njegovem plačilu. Toženka namreč navaja, da bi v primeru plačila komunalnega prispevka tožnica predložila potrdilo o tem, tako kot je predložila ostale listine.

12. Takšno stališče je po presoji sodišča življenjsko-izkustveno nevzdržno. Ni namreč mogoče spregledati, da je od zatrjevanega plačila komunalnega prispevka minilo 45 let, ob s strani tožnice izkazanem dejstvu (ki je tudi nesporno, saj ga toženka ne prereka), da tovrstnih dokumentov iz navedenega obdobja ne hrani niti toženka niti njena pravna prednica (Občina Jesenice) niti arhiv, ni mogoče kot neobičajno šteti, da z njim ne razpolaga niti tožnica. Tej mora biti zato dopuščeno, da plačilo komunalnega prispevka s strani njenih pravnih prednikov dokazuje na druge načine. Prav to pa je tožnica tudi storila. Navedla je namreč več dejstev in predložila več dokazov, ki vsa po vrsti kažejo na to, da je bil komunalni prispevek v višini, kot izhaja iz pogodbe, v preteklosti že plačan.

13. Tožnica je v okviru zahteve za odmero komunalnega prispevka tako predložila GD1977, ki je bilo njenima pravnima prednikoma izdano za gradnjo stanovanjske hiše na parc. št. 560/6, k. o. ... Dalje je tožnica predložila pogodbo, sklenjeno med njenima pravnima prednikoma in Občino Jesenice (pravno prednico toženke), iz katere med drugim izhaja, da znašajo stroški komunalnega opremljanja navedenega zemljišča po predračunu projektanta za eno zazidljivo parcelo 38.738,94 DIN (1. člen pogodbe). S pogodbo sta se tožničina pravna prednika zavezala plačati tolikšen znesek k stroškom za delno ureditev zemljišča, kolikšen jima bo določen s strani pristojnega organa Skupščine Občine Jesenice, o čemer bosta pisno obveščena. Kot akontacijo sta se zavezala v 15 dneh plačati znesek 2.000,00 DIN (2. člen pogodbe), ki je bil nesporno plačan. Iz pogodbe ob tem izhaja tudi dovoljenje za vknjižbo zastavne pravice na predmetni parceli v korist toženke za znesek odmerjenega prispevka, če ta obveznost ne bo v roku poravnana. Med strankama je nesporno, da do vknjižbe zastavne pravice zaradi neplačila prispevka ni prišlo. Tožnica je dalje predložila soglasje za vodovod, elektroenergetsko soglasje, soglasje v zvezi s priključitvijo na soglasje požarnovarstvene inšpekcije in soglasje sanitarne inšpekcije ter lokacijsko dovoljenje, izdano ob upoštevanju navedenih soglasij. Ob tem je predložila tudi e-pošto predstavnika komunalnega podjetja A. (ki zagotavlja oskrbo s pitno vodo in zemeljskim plinom), iz katerega izhaja mnenje, da gradbeno dovoljenje brez plačila komunalnega prispevka ni moglo biti izdano, na podlagi vodenja aktivnega vodovodnega priključka za predmetno stanovanjsko stavbo pa domneva, da je bil komunalni prispevek v preteklosti plačan. Tožnica s predložitvijo opominov, izdanih sosedom tožnice oz. njenih pravnih prednikov, kot naslednje dokazuje, da je Občina Jesenice v primeru neplačila odmerjenega prispevka izdajala opomine; med strankama je s tem v zvezi nesporno, da tak opomin pravnima prednikoma tožnice ni bil izdan (toženka takšne trditve tožnice namreč ne prereka). Kot slednje je tožnica uveljavljala tudi, da je s SSSOJ sklenila štiri posojilne pogodbe, do sklenitve katerih v primeru neporavnanih obveznosti iz naslova plačila komunalnega prispevka ne bi moglo priti.

14. Toženka se do navedenih dejstev in dokazov opredeljuje povsem pavšalno, navajajoč, da plačilo komunalnega prispevka ni bilo pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, da tožnici ni bil izdan račun za dejansko višino tega ter da možnost sklepanja posojilnih pogodb ni bila v ničemer odvisna od plačila komunalnega prispevka. Toženkino navajanje, da je bila odmera komunalnega prispevka v pogodbi zgolj informativna in da ne predstavlja končnega zneska, ki bi moral biti poravnan (prvi odstavek na 3. strani drugostopenjske odločbe), je protislovno, saj toženka hkrati navaja, da račun nikoli ni bil poravnan, kar bi kazalo na to, da je očitno bil izdan (drugi odstavek na 3. strani drugostopenjske odločbe). Zatrjevanja, da plačilo prispevka ni bilo pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, toženka ne konkretizira, ravno tako pa se z ničemer tudi ne opredeljuje do dejstva, da se za predmetni stanovanjski objekt vodi aktivni vodovodni priključek, kar glede na navedbe predstavnika upravljavca te komunalne infrastrukture kaže na plačilo komunalnega prispevka. Toženka ravno tako z ničemer ne odgovarja na trditve tožnice, da njenima pravnima prednikoma ni bil izdan opomin zaradi neplačila prispevka, kar je sicer izkazala kot običajno prakso pravne prednice toženke (Občine Jesenice), kot tudi, da v ZK ni bila vknjižena zastavna pravica zaradi neplačila prispevka, kar oboje kaže na njegovo plačilo.

15. Sodišče na podlagi navedenega sodi, da dokazi, ki jih je izvedel upravni organ, ne dajejo podlage za zaključek, da tožnica ni izkazala plačila komunalnega prispevka v višini, kot izhaja iz pogodbe. Dokazna ocena upravnega organa je po predstavljenem in po presoji sodišča nelogična in neprepričljiva ter temelji na nekritičnem upoštevanju tistih dokazov, ki gredo v prid zavzetemu končnemu stališču upravnega organa, ter neupoštevanju oziroma zmanjševanju pomena ostalih izvedenih dokazov, ki takšnemu stališču niso v prid. Takšna (zmotna) dokazna ocena je v neskladju s siceršnjim načelom proste presoje dokazov po 10. členu ZUP (kar predstavlja kršitev pravil postopka), v posledici te pa je bilo po presoji sodišča dejansko stanje v zadevi glede navedenega vprašanja nepravilno ugotovljeno.

16. V zadevi je spor tudi glede načina odmere komunalnega prispevka, konkretno glede vprašanja, ali je bil ta v zvezi s predmetno stanovanjsko stavbo pravilno odmerjen kot za novogradnjo.

17. Sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da je v projektni dokumentaciji za legalizacijo objekta daljšega obstoja, ki jo je v postopku predložila tožnica, predmetni objekt opredeljen kot nelegalna gradnja (tako že iz naslovne strani projektne dokumentacije). Tožnica sama je objekt tako očitno štela za nelegalen in ne zgolj za neskladen. Ob tem iz opisa objekta izhaja, da je ta glede na GD1977 postavljen zrcalno, da mu je spremenjen naklon strehe (iz 38 na 41 stopinj), ter da je kolenčni zid zvišan iz 150 na 185 cm, v posledici česar je objekt višji, na V strani objekta je izveden tudi vhod v klet dimenzij 1,15 m x 2,90 m. Projektna dokumentacija se (kot del enotnega projekta za legalizacijo) nanaša tudi na prizidano garažo (3,65 m x 6,17 m) ter nadstrešek nad vhodom (2,10 m x 2,90) - s projektom želi tožnica torej legalizirati tudi garažo in nadstrešek.

18. Pri navedenih odstopanjih ne gre zgolj za dopustna manjša odstopanja po 66. členu GZ, saj iz navedenega jasno izhaja, da so se že zunanje mere stavbe spremenile za več kot 0,3m (v kolikor bi šlo zgolj za manjša odstopanja, tudi ne bi bila potrebna pridobitev novega gradbenega dovoljenja). Prav tako objekta (glede na njegovo zrcalno gradnjo, drugačno višin in naklon strehe, prizidano garažo in nadstreškom ter izvedenim vhodom v klet brez poseganja v samo bistvo objekta ni mogoče uskladiti z GD1997. Pravilno je po povedanem stališče toženke, da pri predmetnem objektu ne gre za neskladen, pač pa za nelegalen objekt. 19. Ob upoštevanju navedenega je pravilno tudi stališče toženke, da je treba komunalni prispevek za predmetni objekt odmeriti kot za novogradnjo, pri tem pa upoštevati (odšteti) morebitne že plačane prispevke za komunalno opremljanje. Kolikor je nezakonit sam objekt, je za nedovoljene treba šteti tudi komunalne priključke na tak objekt (93. člen GZ). Podlago za obračun komunalnega prispevka predstavlja 8. člen Odloka, pri čemer pa se tožnica ne more uspešno sklicevati na šesti odstavek tega člena. Ta se namreč nanaša na položaj, ko se komunalni prispevek obračunava za obstoječo komunalno opremo, ki se odmerja zavezancu zaradi spremembe zmogljivosti ali namembnosti objekta, v takšnem položaju pa tožnica (katere objekt je nelegalen in tako ne spreminja zmogljivosti ali namembnosti, pač se ga šele poskuša legalizirati) ni. S tem povezani tožbeni očitki niso utemeljeni.

20. Po povedanem sodišče sodi, da so bila v postopku izdaje izpodbijane odločbe kršena pravila postopka, dejansko stanje v zadevi pa je bilo glede vprašanja višine predhodnih vlaganj nepravilno ugotovljeno. Sodišče je zato, na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo zadevo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o zadevi, pri čemer je vezan na izrek sodbe ter na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti in peti odstavek 64. člena ZUS-1).

21. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj sta se tej pisno odpovedali obe stranki (279.a člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

22. Tožnica je zahtevala povrnitev stroškov postopka.

23. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška pisarna, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 22 % DDV (odvetniška pisarna je zavezanec za DDV). Plačana sodna taksa za postopek bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).