Jedro

Ker je izvedenka naloge, ki bi jih glede na sklep sodišča morala opraviti že v osnovnem mneju opravila šele z dopolnilnim mnenjem, ni upravičena do nagrade za izdelavo dopolnilnega izvedneiškega mnenja, saj je že za osnovno mnenje uveljavljala nagrado kot da bi na vsa zastavljena vprašanja odgovorila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo sodne izvedenke za odmero nagrade in povrnitev stroškov za dopolnitev mnenja opravljenega dne 30.5.2005. Zoper sklep je sodna izvedenka vložila pritožbo smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V njej povzema vsebino 2. točke sklepa, s katerim jo je sodišče določilo za izvedenko, svoje mnenje, ki ga je podala 16.12.2004 ter 3. odst. obrazložitve izpodbijanega sklepa. Vztraja, da ugotovitev sodišča prve stopnje ne drži, ker je jasno napisala, da je osnova za nadomestilo plače za leto 1999 in za obdobje od 1.5.2002 do 2.4.2004 znašala bruto 170.000,00 SIT. V svojem sklepu sodišče prve stonje ni zahtevalo, da osnovo za izračun nadomestila od začetka tožničine zadržanosti od dela z dne 27.10.2000 do upokojitve valorizira z rastjo povprečnih plač vseh zaposlenih v Republiki Sloveniji in da od tako valorizirane osnove izračuna nadomestilo, pač pa je to storilo šele na glavni obravnavi. Dopolnitev mnenja je bilo obsežno delo, ker je morala pridobiti ustrezne količnike valorizacije, manjkajoče obračunske liste, opraviti 54 novih pravilnih obračunskih listov, rekapitulacijo bruto - neto in razliko med pravilnimi izračuni in plačilnimi listi tožničinega delodajalca. Prepričana je, da je opravičena do nagrade v višini bruto 80.850,00 SIT.

Pritožba ni utemeljena.

Drži pritožbena trditev, da v sklepu opr.št. Ps 131/2004 z dne

12.5.2004 (list.št. 16), s katerim je sodišče prve stopnje sodni izvedenki določilo vsebino in obseg njene naloge, ni izrecno zahtevalo, da valorizira osnovo za izračun nadomestila skladno z rastjo plač zaposlenih v Republiki Sloveniji. Je pa sodišče prve stopnje v citiranem sklepu določilo in je to izvedenka povzela že v mnenju z dne 16.12.2004 (list.št. 25) in ponovno povzema vsebino sklepa še v pritožbi, da je naloga sodne izvedenke, da ob upoštevanju določb Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ugotovi, koliko je znašala osnova za nadomestilo plače med tožničino začasno zadržanostjo od dela in koliko je na podlagi te osnove znašalo nadomestilo plače za tožnico za čas od

1.5.2002 do 2.4.2004. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur.l. RS št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) v 1. odst. 31. člena določa, da je osnova za nadomestilo povprečna mesečna plača in nadomestila oz. povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela in da se osnova valorizira skladno z rastjo povprečnih plač vseh zaposlenih v Republiki Sloveniji. V 5. odst. iste določbe pa je določeno, da se nadomestilo mesečno valorizira skladno z rastjo povprečnih plač vseh zaposlenih v Republiki Sloveniji.

Ker je bila naloga izvedenke, da upošteva ZZVZZ in ugotovi, koliko je znašala osnova za nadomestilo (1. odst. 31. člena) in koliko nadomestilo (5. odst.) za ves čas od 1.5.2002 do 2.4.2004, pri čemer je bilo mišljeno upoštevanje ZZVZZ v tistih določbah, ki določajo osnovo in odmero nadomestila, te določbe pa nedvomno vključujejo tudi valorizacijo, je jasno, da je bila valorizacija osnove in nadomestila z rastjo povprečnih plač vseh zaposlenih v Republiki Sloveniji, pa čeprav to v sklepu posebej ni bilo poudarjeno, že od vsega začetka naloga izvedenke.

Osnove za odmero nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela (6. in 7. vrsta 2. odst. sklepa z dne 12.5.2004) in nadomestila (8. in 9. vrsta 2. odst. sklepa) sodna izvedenka nedvomno ni ugotovila, pač pa koliko je znašalo nadomestilo plače za čas od 1.5.2002 do 2.4.2004, kar po sklepu niti ni bila njena naloga.

Nalogo, ki bi jo izvedenka glede na sklep z dne 12.5.2004 morala opraviti že v osnovnem mnenju in v zvezi z njim že tedaj proučiti in zbrati vso potrebno dokumentacijo, je opravila šele z dopolnilnim mnenjem z dne 30.5.2005. V osnovnem mnenju ni šlo le za pomanjkanje valorizacije, pač pa ni bilo ugotovljenega že temeljnega podatka, koliko je znašala tožničina povprečna mesečna plača v letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela, prav tako pa tudi ne, koliko je znašalo mesečno nadomestilo, še manj pa, koliko je znašalo mesečno nadomestilo za obdobje od 1.5.2002 do 2.4.2004, kar je zahtevalo sodišče prve stopnje v sklepu z dne 12.5.2004. Zaključek sodišča prve stopnje, da je sodna izvedenka na jasno zastavljena vprašanja odgovorila šele z dopolnilnim mnenjem, je po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilen, edino pravilna in utemeljena pa je tudi zavrnitev priznanja priglašene nagrade za dopolnilno mnenje. Nenazadnje je sodna izvedenka že za osnovno mnenje priglasila za študij spisa do 50 strani 100 točk, za zbiranje in preučevanje zbrane dokumentacije več kot 100 strani 500 točk in 600 točk za pisno izdelavo izvedenskega mnenja, ki ga je ocenila za zahtevnega (8 vrst s kratko obrazložitvijo, ki se v celoti niti ne nanaša na mnenje), priglašene stroške pa je sodišče prve stopnje v celoti s sklepom opr.št. Ps 131/2004 z dne

20.12.2004 priznalo.

Ker nobeden od pritožbenih razlogov ni utemeljen, je pritožbeno sodišče pritožbo sodne izvedenke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja, da sodišče v skladu z 243. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva, konkretno nadomestila plače med zadržanostjo od dela, potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.

Naloga izvedenca pa je, da predmet skrbno pregleda, natančno navede vse, kar opazi in da poda svoje mnenje vestno in v skladu s pravili znanosti in stroke.