Jedro

Sodišče je dolžno listino presojati le glede tistih dejstev, ki jih z njo stranka dokazuje skladno s strankino dolžnostjo substanciranja dokaznega predloga.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremeni tako, da se zahtevek tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov v znesku 93,44 EUR zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu (I. točka izreka in II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožnika sama nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je prvostopenjsko sodišče izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 35732/2009 z dne 23.3.2009 obdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 22.198,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.2.2009 dalje do plačila in za znesek 456,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.2009 dalje do plačila ter v celoti v tretjem odstavku izreka sklepa glede izvršilnih stroškov. V preostalem delu za zakonske zamudne obresti od obračunanih obresti 456,25 EUR za čas od 27.2.2009 do 18.3.2009 je prvi odstavek sklepa o izvršbi z dne 23.3.2009 razveljavilo in v tem delu zahtevek tožeče stranke zavrnilo (I. točka izreka). Toženima strankama je še naložilo, da morata tožeči stranki solidarno povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.228,00 EUR v roku 15 dni, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (II. točka izreka). Zaradi umika tožbe (predloga za izvršbo) v delu, ki se nanaša na znesek v višini 22.645,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.2.2009 dalje do plačila je v tem obsegu prvi odstavek sklepa o izvršbi z dne 23.3.2009 razveljavilo in v tem delu postopek ustavilo (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo v ugodilnem dajatvenem delu I. točke izreka in zoper II. točko izreka sta se pravočasno pritožili toženi stranki, uveljavljali pa sta pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagali spremembo izpodbijane sodbe tako, da Višje sodišče v Ljubljani odloči „da znaša glavnica znesek 3.393,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva pravnomočne sodbe dalje do plačila ter znesek 16.691,70 EUR v obliki kompenzacije, ki še ni zapadel v plačilo in zniža stroške tožeče stranke glede na uspeh v celoti (tožeča stranka je umaknila svoj zahtevek v višini 22.645,39 EUR)“ oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V prvostopenjskem postopku sta toženi stranki v vlogi, ki jo je sodišče prejelo 13.9.2010, zatrjevali nezapadlost vtoževane terjatve zaradi ustnega dogovora med pravdnima strankama o kompenzaciji v višini 20 % tako, da bo tožeča stranka angažirala toženo stranko pri svojem ali tujem projektu gradbenih del, torej bi tožena stranka del obveznosti kompenzirala v obliki izvršitve gradbenih del in tako poravnala svojo obveznost do tožeče stranke. Brez takega dogovora pa tožena stranka ne bi sklenila pogodbe s tožečo stranko. V dokaz navedenih trditev je predlagala zaslišanje Z.F.. Vpogled v pogodbo št. 2002/5205 z aneksoma 1 in 2 in zaslišanje strank pa je predlagala glede njenih navedb, da sta se v pogodbi pravdni stranki dogovorili, da obresti ne tečejo in se ne obračunavajo (list. št. 36).

6. V zvezi s trditvami toženih strank o dogovorjeni kompenzaciji se je tožeča stranka sklicevala na peti člen pisno sklenjene prodajne pogodbe št. 2002/5205, v katerem se je prvotožena stranka zavezala svoje obveznosti poravnati z avansom ali virmanskim plačilom, ki mora prispeti na žiro račun prodajalca najkasneje zadnji dan roka plačila ali z vnaprejšnjim zavarovanjem plačila ali z ostalimi oblikami plačil (medsebojna kompenzacija, verižna kompenzacija, asignacija, cesija), torej pogodba le dopušča ostale možnosti plačila (npr. kompenzacijo), navedbe toženih strank glede kompenzacije pa so neresnične in nedokazane.

7. Glede na tako trditveno in dokazno gradivo je prvostopenjsko tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenilo obrambo tožene stranke o nezapadlosti vtoževane terjatve zaradi ustno sklenjenega dogovora o kompenzaciji za preveč pavšalno, ker niti ni pojasnila, kdaj, kje in s kom je tak ustni dogovor sklenila.

8. Toženi stranki se v pritožbi neutemeljeno sklicujeta na pisno sklenjen aneks št. 2, iz katerega 3. člena izhaja, da je 20 % plačilna zaveza tožene stranke v kompenzaciji, zaradi česar naj bi bil neutemeljen očitek prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni navedla podatka o tem, kdaj, kje in s kom je bil dogovor o kompenzaciji sklenjen, ker to izhaja iz samega aneksa št. 2 k prodajni pogodbi.

9. Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Navedeno določilo uzakonja povezanost trditvene podlage z dokazno ponudbo. Stranka mora torej natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Kot je bilo zgoraj obrazloženo, pa sta toženi stranki dejstvo dogovorjenega plačila s kompenzacijo z opravljenim delom prvotožene stranke dokazovali z zaslišanjem drugotožene stranke, ki je hkrati tudi zakoniti zastopnik prvotožene stranke, pri čemer sta se sklicevali na ustno sklenjen dogovor. Glede na določilo 212. člena ZPP zato ni bila dolžnost sodišča, da samo išče v aneksu št. 2 določbe, ki bodo potrjevale sklenjeni dogovor o kompenzaciji, saj se nanj toženi stranki nista sklicevali. Sodišče je namreč dolžno listino presojati le glede tistih dejstev, ki jih z njo stranka dokazuje skladno s strankino dolžnostjo substanciranja dokaznega predloga po citiranem določilu ZPP. Iz povedanega pa izhaja, da je pritožbeno sklicevanje na pisno sklenjen dogovor o kompenzaciji z aneksom št. 2 pritožbena novota, ki je prvostopenjsko sodišče skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP ni smelo presojati, saj toženi stranki nista izkazali, zakaj navedenega dejstva nista mogli navesti že v postopku na prvi stopnji. V prvostopenjskem postopku sta se namreč pritožnici sklicevali na ustno in ne na pisno sklenjen dogovor o kompenzaciji.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek kršitve kontradiktornosti postopka zaradi neizčrpanega dokaznega postopka, ker sodišče v zvezi z dogovorjeno kompenzacijo ni zaslišalo Z.F., ki je bil tudi direktor prvotožene stranke. Ker sta se toženi stranki v prvostopenjskem postopku sklicevali na sklenjen ustni dogovor o kompenzaciji z opravljenimi storitvami tožene stranke, ne da bi navedli okoliščine sklenitve takega ustnega dogovora oziroma konkretne podatke o tem, s kom, kje in kdaj je bil tak dogovor sklenjen, sta s tem onemogočili tožeči stranki prerekanje tega dejstva s substanciranjem dokaznega predloga za zaslišanje akterja ustno sklenjenega dogovora, ki naj bi zanjo sklenil tak dogovor, če ga že nista ponudili toženi stranki. Zato bi zgolj zaslišanje tožene stranke na podlagi pomanjkljivih navedb toženih strank pomenila kršitev pravice tožeče stranke do enakosti orožij v postopku. Ob povedanem se izkaže, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo smiselno uveljavljane procesne kršitve načela kontradiktornosti postopka.

11. Delno utemeljeno pa pritožnika izpodbijata odločitev prvostopenjskega sodišča o povračilu stroškov postopka. Tožeča stranka je prvotno vložila predlog za izvršbo zaradi izterjave 45.308,78 EUR, izvršilno sodišče pa je tudi sklep o izvršbi izdalo zaradi izterjave navedenega zneska. Na isti dan (dne 2.4.2009) pa je sodišče prejelo tako predlog upnika za utesnitev izvršbe v znesku 22.645,39 EUR, kot tudi ugovor dolžnikov zoper izdani sklep o izvršbi, pri čemer se je glede na izid spora izkazalo, da je bil ugovor utemeljen do zneska 22.645,39 EUR, torej do polovice, zato gredo toženima strankama do polovice tudi priglašeni stroški ugovora. Toženi stranki sta priglasili sodno takso za ugovor 40,00 EUR, nagrado pooblaščenca za ugovor 120,00 EUR, 2 % materialnih stroškov, ki znašajo 2,40 EUR ter 20 % DDV, ki znaša 24,48 EUR, skupno torej 186,88 EUR. Polovica navedenih stroškov, ki gredo toženima strankama, torej znaša 93,44 EUR. Zmotno pa je pritožbeno stališče, da gredo toženima strankama glede na več kot 50 % uspeh v pravdi, v tem delu tudi nadaljnji stroški pravdnega postopka. Čeprav prvostopenjsko sodišče ni takoj po delnem umiku oziroma predlogu za utesnitev izvršbe izdalo ustreznega sklepa, pa ni sporno, da se je v nadaljevanju pravdnega postopka, ki je sledil izvršilnemu po razveljavitvi izvršilnega sklepa v dovolilnem delu, postopek vodil le še glede izterjave zneska 22.645,39 EUR. To izhaja tako iz prve pripravljalne vloge tožeče stranke (in nadaljnje), v kateri je bila označena le vrednost spora 22.645,39 EUR, kot tudi iz prve (in edine) pripravljalne vloge toženih strank z enako označeno vrednostjo spora. Od navedene vrednosti spora pa je prvostopenjsko sodišče tudi obračunalo stroške tožeče stranke. S tožbenim zahtevkom za navedeni znesek pa je tožeča stranka tudi v celoti uspela. Uspela ni le v delu za plačilo zamudnih obresti od obračunanih obresti za čas do vložitve zahtevka za njihovo plačilo pri sodišču, zaradi tega dela zahtevka pa posebni pravdni stroški niso nastali nobeni od pravdnih strank.

12. Ob delno utemeljeni pritožbi toženih strank v zgoraj navedenem obsegu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da bi tožeči stranki priznane pravdne stroške v znesku 2.228,00 EUR moralo prvostopenjsko sodišče pobotati z delno priznanimi ugovornimi stroški toženih strank v znesku 93,44 EUR, ki so tudi del pravdnih stroškov tako, da bi bili toženi stranki dolžni tožeči stranki povrniti 2.134,56 EUR pravdnih stroškov.

13. Pritožbeno sodišče je zato delno utemeljeni pritožbi toženih strank v stroškovnem delu izpodbijane sodbe ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremenilo tako, da je zahtevek tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov v znesku 93,44 EUR zavrnilo, kot izhaja iz I. točke dispozitiva te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP).

14. Ker pa so se v preostalem delu pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, sodba sodišča prve stopnje pa je v preostalem izpodbijanem delu uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. ni 155. členom ZPP. Toženi stranki sta s pritožbo uspeli le v stroškovnem delu, glede katerega pa jima posebni pritožbeni stroški niso nastali, v preostalem delu pa s pritožbo nista uspeli, zato morata sami nositi svoje pritožbene stroške.