Jedro

Zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, ker tožeča stranka ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode. Tožeča stranka težko popravljive škode ne more izkazati zgolj s splošnim zatrjevanjem motenj spanca, saj posledice, ki naj bi zaradi motenj spanja nastajale, ne konkretizira. Prav tako ne navaja okoliščin, ki naj bi te motnje povzročale in konkretnih dogodkov, v katerih te okoliščine in motnje spanca nastajajo.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je vložila tožbo zoper odločbo Župana Občine Medvode št. 321-29/09-26 z dne 25. 5. 2010 in predlog za izdajo začasne odredbe o zadržanju izvrševanja navedene odločbe Župana do izdaje pravnomočne odločbe. Z izpodbijano odločbo je Župan Občine Medvode ugodil pritožbi A.A. s.p., (1. točka izreka), in mu do 31. 12. 2010 dovolil poslovati v podaljšanem obratovalnem času gostinskega obrata dnevno nočni bar B., in sicer: ponedeljek, torek, sreda, četrtek, petek in sobota od 22.00 do 04.00 ure, nedelja pa od 22.00 do 03.00 ure (2. točka izreka). S 3. točko izreka izpodbijane odločbe je Župan Občine Medvode odločil, da se podaljšanje obratovalnega časa gostinskega obrata za leto 2011 ne dovoli, če bo v času veljavnosti tega dovoljenja prišlo do ponovnega navajanja kršitev javnega reda in miru v nočnem času. Iz 4. točke izreka navedene odločbe izhaja, da stroški v zvezi z vodenjem tega postopka niso nastali.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (1. in 3. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1) ter kršitve 67. in 72. člena Ustave.

Tožeča stranka hkrati s tožbo vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe o zadržanju izvrševanja izpodbijanega upravnega akta do izdaje pravnomočne odločbe. V obrazložitvi navedenega predloga navaja, da bi mu izvršitev izpodbijanega akta povzročila težko popravljivo škodo, medtem ko naj odložitev izvršbe ne bi bila v nesorazmerju z javno koristjo nasprotne stranke. Obravnavani obratovalni čas naj bi bil sporen že nekaj let. Gostje lokala naj bi kalili nočni mir okoliških stanovalcev vse do jutranjih ur. To, da se dovoljenje po izpodbijani odločbi nanaša le na določen čas, naj ne bi bilo nič novega, saj tožena stranka obratovalni čas vedno izda le za določen čas. Tožeča stranka in njena družina pa ponoči ne morejo spati in to „večkrat tedensko vse dni v letu“. Moten spanec naj bi imeli tudi okoliški prebivalci, ki imajo vsakodnevne delovne in šolske obveznosti. Tožeča stranka meni, da javna korist z izdajo začasne odredbe ne bi bila prizadeta. Večina krajanov naselja C. naj bi nasprotovala obratovanju nočnega gostinskega lokala v svojem naselju, podaljšanemu obratovalnemu času pa naj bi nasprotovala tudi Krajevna skupnost. Poleg tega naj bi v Občini Medvode do 04.00 deloval še en gostinski lokal, lastnika lokala, za katerega je bila izdana izpodbijana odločba, pa naj ne bi bila prizadeta, saj bi kot najemodajalca še naprej prejemala najemnino od najemnika gostinskega lokala, najemnik pa bi do pravnomočne odločitve svojo gostinsko dejavnost opravljal v okviru rednega obratovalnega časa. Sklicuje se še na stališče uradne medicine glede nočnega počitka, po katerem motnje spanja povzročajo začasne, lahko pa celo trajne organske ali psihopatološke motnje. Pri tehtanju sorazmernosti kontradiktornih interesov naj bi imelo nedvomno prednost zdravje pred ekonomsko koristjo.

Tožena stranka se v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe sklicuje na ustno obravnavo, ki je bila sklicana v zvezi z obratovanjem gostinskega obrata dnevno nočni bar B. Navaja, da izpodbijana odločitev temelji na zagotovilu „gostinca in lastnika objekta“ da bosta storila vse, da do hrupa v nočnem času ne bo več prihajalo.

A.A. s.p. v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navaja, da tožeča stranka težko popravljivo škodo zatrjuje zgolj pavšalno in da ne konkretizira vzročne zveze med domnevno motenim spanjem in opravljanjem dejavnosti v gostinskem lokalu. Meni, da tožeča stranka verjetnosti nastanka hujših škodljivih posledic niti njene višine ni izkazala. Prav tako naj ne bi bilo mogoče govoriti o trajnosti razmerja. Opozarja na lokacijo stanovanjske hiše tožeče stranke, ki da leži ob križišču prometne javne poti in avtokampa. Meni, da je treba upoštevati prispevek prometa, ki poteka mimo hiše tožeče stranke, pri domnevnih motnjah spanja. Navaja, da tožeča stranka obstoja začasnih ali trajnih motenj, ki bi bile posledica obratovanja predmetnega gostinskega lokala, ni izkazala z medicinsko dokumentacijo, saj ne izkaže, da bi iskala kakršnokoli medicinsko pomoč. Posamezne, občasne kršitve javnega reda naj same po sebi te vzročne zveze ne bi mogle izkazovati, prav tako ne morejo pomeniti posega v ustavne pravice in svoboščine tožeče stranke. Opisuje svojo dejavnost, ki naj bi bila specifična in pojasnjuje, da bo moral odpovedati najemno razmerje v primeru, da mu ne bo dovoljeno opravljanje dejavnosti v poznejših urah, in 15 plesalkam ter strežnemu osebju (3 zaposleni) odpovedati delovno razmerje iz poslovnih razlogov. S tem naj bi bila okrnjena tudi turistična ponudba kraja. Izdaja začasne odredbe naj tudi ne bi bila edini način za preprečitev nastajanja težko popravljive škode, kot to zatrjuje tožeča stranka. Ta pa naj bi bila v vsakem primeru aktivno legitimirana kršitve prijaviti policiji oziroma pristojni inšpekciji, ter pri nedovoljenem načinu obratovanja sprožiti postopek za preklic soglasja o obratovanju v podaljšanem obratovalnem času.

Tožeča stranka v odgovoru na odgovor prizadete stranke v zvezi z ugovori, ki se nanašajo na predlog za izdajo začasne odredbe, navaja, da je ves čas dokazovala obstoj vzročne zveze med motenim spanjem in nočno dejavnostjo v predmetnem gostinskem objektu, standard verjetnosti pa naj bi bil kvantitativno nižji od dokaznih standardov v pravdnem postopku. Zato meni, da ji za utemeljitev predloga za izdajo začasne odredbe ni treba predložiti zdravniške dokumentacije in izkazati višine nematerialne škode, ki bi jo lahko ocenil izvedenec. Sklicuje se na določbe 272. in 273 člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – ZIZ). Navaja tudi razloge, s katerimi utemeljuje nepravilnost in nezakonitost izpodbijane odločbe.

Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov: Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Gre za nujen ukrep, s katerim sodišče, ob izpolnjenih zakonskih pogojih, (začasno) odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev določenega upravnega akta. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode. Verjetno mora tudi izkazati, da takšna škoda za njo predstavlja težko popravljivo škodo.

Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, ker tožeča stranka ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode. Sodišče stališču uradne medicine, ki ga navaja tožeča stranka, ne nasprotuje, vendar pa ga pri oceni, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe ni mogoče upoštevati. Tožeča stranka namreč težko popravljive škode ne more izkazati zgolj s splošnim zatrjevanjem motenj spanca, saj posledic, ki naj bi ji zaradi motenj spanja nastajale, ne konkretizira. Poleg tega ne navaja okoliščin, ki naj bi te motnje povzročale in konkretnih dogodkov, v katerih te okoliščine in motnje spanca nastajajo. Izpolnjevanja pogojev za izdajo začasne odredbe tudi ni mogoče izkazati s časopisnim člankom iz leta 2006. Nestrinjanje z obratovanjem gostinskega lokala v nočnem času je predmet presoje zakonitosti izpodbijane odločitve o dovoljenju za obratovanje gostinskega obrata v podaljšanem obratovalnem času. Spornost tega vprašanja pa sama po sebi za izdajo začasne odredbe ne zadošča. Po povedanem navedbe, s katerimi tožeča stranka utemeljuje predlog za izdajo začasne odredbe, ne izkazujejo verjetnosti nastanka težko popravljive škode.

Pri odločanju o zahtevi za odložitev izvršitve izpodbijanega akta mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Vendar pa morajo biti vsi pogoji iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 podani kumulativno. Ker težko popravljiva škoda ni izkazana, sodišče prizadetosti javne koristi oziroma koristi nasprotnih strank niti ni ugotavljalo.

Ker pogoji za izdajo začasne odredbe niso izkazani, je sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.