Jedro

Po določbi drugega odstavka 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je v postopku na prvi stopnji med drugim zatrjevala, da ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi odškodninske tožbe, ki jo je vložila zaradi kršitve prepovedi trpinčenja (mobinga) na delovnem mestu zoper toženo stranko, nekaj več kot tri mesece pred sporno odpovedjo. Po 2. alineji 90. člena ZDR-1 med absolutno neutemeljene odpovedne razloge spada tudi vložitev tožbe zoper delodajalca zaradi zatrjevanja kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti (kamor spada tudi zakonsko določena obveznost varovanja dostojanstva delavca pri delu iz 47. člena ZDR-1) pred sodnimi organi. Ker je tožnica zatrjevala obstoj neutemeljenih odpovednih razlogov in predlagala izvedbo dokazov, tožena stranka, ki je zatrjevala, da vložitev tožbe ni bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa je tudi predlagala nasprotne dokaze, bi moralo sodišče izvesti dokazni postopek tudi v tej smeri. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo odločilnega dejstva, tj. ali je bila odpoved tožnici v resnici podana iz objektivnega razloga, torej iz razloga v sferi tožene stranke, ali pa je bil v resnici razlog, povezan z osebo tožnice oziroma njenim ravnanjem - vložitvijo tožbe zoper toženo stranko pred delovnim sodiščem. Ker je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (točka I izreka) se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek: - da se ugotovi nezakonitost in razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 1. 7. 2014 (točka I/1 izreka), - da se z dnem odločitve sodišča prve stopnje razveže pogodba o zaposlitvi z dne 2. 4. 2009 (točka I/2 izreka), - da ji je tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 2. 9. 2014 do odločitve sodišča prve stopnje, jo za ta čas prijaviti v socialno zavarovanje in ji obračunati bruto mesečne plače, po odvodu davkov in prispevkov pa izplačati neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec do plačila (točka I/3 izreka), - da ji tožena stranka plača 19.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2014 do plačila (točka I/4 izreka), - da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/5 izreka) ter - odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper I. točko izreka navedene sodbe vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh treh pritožbenih razlogov, določenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Predlaga spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni zaslišalo nobene od prič, ki jih je predlagala tožnica. Ne strinja se z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo njene dokazne predloge za zaslišanje prič. Sodišče se je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oprlo zgolj na dokaze, ki jih je predložila tožena stranka. Trdi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi dana zato, ker se je je tožena stranka želela znebiti. Na delovno sodišče je vložila tožbo zaradi mobinga, kar je bil po oceni tožnice razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Listine, ki jih je tožena stranka predložila o svojem poslovanju, so neresnične in prilagojene potrebam tega postopka. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da obstaja poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica ni mogla doseči boljšega delovnega rezultata. Četudi bi se upoštevali podatki, ki jih je predložila tožena stranka, tožnica zaradi trpinčenja ni mogla delati in dosegati delovnih rezultatov kot ostali primerljivi delavci. Primerjava z ostalimi delavci, nad katerimi tožena stranka ni izvajala trpinčenja, zato po mnenju tožnice ni ustrezna. Tožnica meni, da bi morala tožena stranka vnaprej seznaniti svoje zaposlene s kriteriji za izbiro presežnih delavcev, česar pa ni storila. Zatrjuje, da si je v okviru delovanja v sindikatu prizadevala za boljši položaj delavcev in da je bil razlog za odpoved v resnici tudi članstvo v sindikatu. V tem delu je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka odgovarja na pritožbo tožnice. Prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožnica v pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Prav tako ni storilo pavšalno očitanih relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vendar pa je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Predmet spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podane tožnici dne 1. 7. 2014. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Do odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) pride v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Sodišče je dolžno preverjati obstoj tistega odpovednega razloga, ki ga v odpovedi opredeli delodajalec (prim. sodbo VIII Ips 124/2012 z dne 4. 3. 2013). Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi upadanja prihodkov iz naslova prodaje oglasnega prostora, zaradi česar je upadla količina dela na področju aktivnega trženja prostora. Na podlagi tega ekonomskega razloga je tožena stranka dne 6. 6. 2014 oziroma 19. 6. 2014 sprejela odločitev o zmanjšanju števila zaposlenih tržnikov, ki zajema delovna mesta komercialist in projektni vodja I, hkrati pa je dela in naloge prerazporedila med ostale zaposlene pri delodajalcu. V drugem odstavku 87. člena ZDR-1 je opredeljena dolžnost delodajalca, da pisno obrazloži dejanski odpovedni razlog. Tožena stranka je to storila, saj se v zvezi s splošnimi negativnimi učinki ekonomske situacije na področju trženja sklicuje na reorganizacijo, to pa tudi v skladu z usklajeno sodno prakso predstavlja poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ne zahteva pa navedena določba nadaljnje obrazložitve o tem, ali in kako je tožena stranka uporabila kriterije za določitev presežnih delavcev, pri čemer je treba tudi upoštevati, da ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev (prim. sklep VIII Ips 27/2014 z dne 2. 9. 2014).

7. Kot kriterij za izbiro presežnih delavcev je tožena stranka upoštevala kriterij doseženih delovnih rezultatov na področju dosežene realizacije v oglasnem trženju v zadnjih šestih mesecih. S kriterijem doseganja delovnih rezultatov oziroma merilom dosežene realizacije pa so bili skladno z določbo 18. člena panožne kolektivne pogodbe, ki jo je tožena stranka operativno uporabila pri določitvi presežnih delavcev, in zadnjim odstavkom 2. člena pogodbe o zaposlitvi, delavci (med njimi tudi tožnica) seznanjeni z elektronskim sporočilom direktorice oglasnega trženja A.A. z dne 4. 9. 2013. Upadanje prodaje in odločitev o zmanjšanju števila izvajalcev na delovnih mestih sta ekonomski in organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, sicer pa je Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 231/2013 z dne 23. 4. 2014 že navedlo, da se delodajalec za zmanjšanje števila zaposlenih (npr. z reorganizacijo) odloči tudi, če so poslovni rezultati ugodni in vsi cilji izpolnjeni. Pritožbene navedbe tožnice v zvezi s tem so zato neutemeljene.

8. Po določbi drugega odstavka 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je v postopku na prvi stopnji med drugim zatrjevala, da ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi odškodninske tožbe, ki jo je vložila zaradi kršitve prepovedi trpinčenja (mobinga) na delovnem mestu zoper toženo stranko dne 24. 3. 2014, torej nekaj več kot tri mesece pred sporno odpovedjo, kar je tožena stranka zanikala v odgovoru na tožbo. Čeprav je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja prič A.A. in B.B. presodilo, da odpoved ni bila podana zaradi članstva v sindikatu, pa je v spornem primeru treba upoštevati tudi določbo 90. člena ZDR-1, ki določa absolutno neutemeljene odpovedne razloge. Po 2. alineji 90. člena ZDR-1 med takšne razloge spada tudi vložitev tožbe zoper delodajalca zaradi zatrjevanja kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti (kamor spada tudi zakonsko določena obveznost varovanja dostojanstva delavca pri delu iz 47. člena ZDR-1) pred sodnimi organi. Ker je tožnica zatrjevala obstoj neutemeljenih odpovednih razlogov in predlagala izvedbo dokazov, tožena stranka, ki je zatrjevala, da vložitev tožbe ni bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa je tudi predlagala nasprotne dokaze, bi moralo sodišče izvesti dokazni postopek tudi v tej smeri. Sodišče prve stopnje zato ni ugotovilo odločilnega dejstva, tj. ali je bila odpoved tožnici v resnici podana iz objektivnega razloga, torej iz razloga v sferi tožene stranke, ali pa je bil v resnici razlog, povezan z osebo tožnice oziroma njenim ravnanjem - vložitvijo tožbe zoper toženo stranko pred delovnim sodiščem.

9. Ker je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani del (točko I izreka) sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred pritožbenim sodiščem.

10. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče dopolniti postopek o zatrjevanem neutemeljenem odpovednem razlogu ter izvesti potrebne in relevantne dokaze strank glede dogajanja pri toženi stranki od vložitve odškodninske tožbe zaradi prepovedi trpinčenja dne 24. 3. 2014 do podaje odpovedi tožnici dne 1. 7. 2014 oziroma glede zatrjevanega vpliva vložene tožbe na sporno odpoved. Po dopolnitvi dokaznega postopka v nakazani smeri bo sodišče ponovno presodilo, ali je tožena stranka tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz utemeljenega poslovnega razloga, ter odločilo o pravdnih stroških v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi s pritožbenim postopkom (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).