Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prvega dne po zaključku misije, saj mu je takrat nastala škoda oziroma je odškodninska obveznost zapadla v plačilo.

Vrhovno sodišče RS je v omenjeni zadevi v zvezi s tem vprašanjem zavzelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Poudarilo je, da sodišče v delovnem sporu, kot sporu med delavcem in delodajalcem, ne odloča tudi o tem, da je delodajalec dolžan delavcu ob prisojenem prejemku iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem obračunati in plačati davke in prispevke, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje. Pojasnilo je, da je ob izplačilu prejemka to stvar delodajalca oziroma pristojnih davčnih organov. Delavec torej navedenega ne more uspešno uveljavljati zoper delodajalca v sporu, kot je predmetni. Zato je tak zahtevek potrebno zavrniti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za odvod davkov in prispevkov od zneska 3.735,50 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku po odvodu davkov in prispevkov plačati 3.735,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2013 do plačila (I. točka izreka). Sklenilo je, da se postopek ustavi v delu, ki se nanaša na: - po odvodu davkov in prispevkov plačilo 287,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2011 do plačila; - plačilo zakonskih zamudnih obresti od 3.735,50 EUR od 15. 4. 2011 do 17. 2. 2013 (II. točka izreka).

Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku plačati pravdne stroške 875,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka navedene sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Toženka navaja, da je sodišče razsodilo, da mora na prisojeni znesek odvesti davke in prispevke, kar pa je materialnopravno zmotno. Uporabiti je potrebno Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.), ki v drugem odstavku 4. člena določa, da plača v RS služi kot podlaga za obračun prispevkov, davkov in drugih dajatev ter obveznosti, ki bremenijo plačo pripadnika v času opravljanja vojaške službe izven države. Zmotno je nadalje stališče, da tožnikov zahtevek ne predstavlja posebne odškodninske terjatve, saj gre prav za to in bi zato tožnik moral izkazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti, sodišče pa je zaključilo, da navedeno ni potrebno. Terjatev iz odškodninske obveznosti je tudi zastarala v triletnem zastaralnem roku. V kolikor gre za odškodnino je sodba v tem delu neobrazložena, poleg tega pa toženki ni bila dana možnost, da se seznani z nosilnimi razlogi sodbe, kar vse pomeni kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V kolikor pa gre za nadomestilo, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov SV na mirovnih operacijah in misijah. Od narave terjatve je odvisno tudi plačilo davkov in prispevkov, ker se od odškodnine prispevki ne plačajo, če pa gre za nadomestilo so bili prispevki in davki že plačani skladno z Uredbo. Izpodbijana sodba se tudi ni opredelila do ugovorov toženke v zvezi z dopustnimi odstopanji po 17. členu Direktive 2003/88/ES, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba opozarja tudi na zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z izračunom nadomestila za dan tedenskega počitka, ker sodišče ni upoštevalo četrtega odstavka 6. člena Uredbe in je upoštevalo celotno mesečno plačo z dodatki vred in ne le osnovne plače. Toženka izpostavlja, da sodišče prihaja samo s seboj v nasprotju, ko tožniku prisodi davke in prispevke (kar je v nasprotju z drugim odstavkom 4. člena Uredbe), po drugi strani pa se sklicuje na drugi odstavek 6. člena in tožniku prizna višino terjatve upoštevaje 174 urno mesečno postavko. Za eno vprašanje torej upošteva Uredbo, za drugo pa ne, kar predstavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izpodbijane sodbe tudi izhaja, da tožnikova terjatev ni odškodnina (6. točka obrazložitve), po drugi strani pa se pri zapadlosti terjatve sklicuje na 165. člen OZ (trenutek nastanka škode - 14. točka obrazložitve), kar pomeni, da sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, to pa predstavlja bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če torej ne gre za odškodninsko terjatev, tudi zamudne obresti ne morejo teči, kot je določeno za takšne terjatve, temveč zgolj po prvem odstavku 299. člena OZ. S tem je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačno prisojena višina terjatve. Toženka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, kjer so bili tožniku priznani stroški njegovega pooblaščenca na narok v višini 118,40 EUR, kar je v nasprotju s sodno prakso. Ker je v kraju sedeža sodišča dovolj odvetnikov, tožnik pa si ga je izbral od drugod, navedeni stroški niso potrebni in jih mora tožnik nositi sam. Toženka priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno odločilo, da mora toženka na neto znesek odškodnine oziroma nadomestila obračunati in plačati davke in prispevke, o čemer pravna podlaga obstoji v Zakonu o prispevkih za socialno varnost in Zakonu o dohodnini, v katera Uredba o plačah ne more poseči. Neutemeljeno je zavzemanje pritožbe, da bi se pri obračunu tedenskega počitka morala upoštevati le osnovna plača brez dodatkov, saj je tožnik v času, ko bi mu počitek moral biti zagotovljen, dejansko delal. Sicer pa je toženka s temi navedbami prekludirana. Enako je prekludirana tudi z navedbam, s katerimi izpodbija višino nadomestila za vsak neizkoriščen dan počitka. S temi navedbami toženka sedaj širi svojo trditveno podlago in je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Je pa stališče toženke tudi neutemeljeno, saj je izračun zahtevka skladen z 98. členom ZObr. Toženka neutemeljeno izpodbija izrek o stroških, saj si je tožnik izbral odvetnika v kraju svojega bivališča. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7, 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in v večji meri tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku iz naslova neizkoriščenih dnevov tedenskega počitka na misij v času od 24. 8. 2010 do 31. 3. 2011. Toženka v pritožbi poudarja sporno naravo obravnavane terjatve (sklicujoč se pri tem na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII DoR 31/2017 z dne 23. 5. 2017 o dopuščeni reviziji, v zvezi s katerim je Vrhovno sodišče RS tudi že izdalo sodbo VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, ki jo upošteva tudi pritožbeno sodišče v obrazložitvi predmetne zadeve), na kar navezuje tudi očitek postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba ne vsebuje potrebne obrazložitve elementov odškodninske odgovornosti. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, izpodbijana sodba glede tega nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, tako da navedena postopkovna kršitev ni podana. Pritožba glede elementov odškodninske odgovornosti uveljavlja tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi z 22. členom Ustave RS), češ da toženki ni bila dana možnost, da se seznani z nosilnimi razlogi sodbe, kar pa prav tako ne drži. 7. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo stališča ustaljene sodne prakse v istovrstnih primerih, pritožbeno sodišče pa pri odločanju o predmetni pritožbi upošteva tudi stališča iz omenjene novejše sodbe VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, v kateri je Vrhovno sodišče RS glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala toženka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Čeprav obveznost toženke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, gre za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena. Na podlagi 2. člena ZSSloV je uporabiti 140. člen ZJU, ki smiselno enako kot 179. člen ZDR-1 določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja.

8. Poleg omenjenega Pravilnika je glede temelja terjatve relevanten tudi 156. člen ZDR-1, ki poleg pravice do dnevnega počitka določa v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do tedenskega počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97. f člena ZObr ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu ZSSloV je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz 53. člena ZSSloV torej ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada tedenski počitek.

9. Toženka ne more uspeti s pritožbenim poudarjanjem, da gre pri opravljanju dela v tujini za poseben pravni in dejanski položaj delavcev, ki utemeljuje poseben plačni režim, kar pa naj bi vplivalo tudi na posebno razumevanje pravice do tedenskega počitka. Tudi tožnikovo koriščenje posebnega misijskega dopusta ne izključuje pravice do tedenskega počitka. Bistveno je, da je delavec, če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, upravičen do odškodnine za neizkoriščen tedenski dopust. 10. Res je, da sodišče prve stopnje tožnikove terjatve glede na pravno naravo ni štelo kot odškodninsko terjatev, zaradi česar tudi ni posebej ugotavljalo in razlogovalo elemente odškodninske obveznosti. Toda v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe je kljub temu dovolj podlage za zaključek, da je toženka odškodninsko obvezana. Predpostavka pogodbene odškodninske odgovornosti so namreč protipravnost (kršitev pogodbe), škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo po načelu naravne vzročnosti. Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdne (subjektivne) narave - dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom. To ni bilo ugotovljeno, protipravno ravnanje toženke (kršitev obveznosti zagotovitve tedenskega počitka) in nastanek škode jasno izhajata iz ugotovitev sodišča prve stopnje, pri čemer je treba upoštevati še domnevo vzročnosti. Vprašanje krivde bi bilo relevantno, če bi tožnik zahteval večji obseg škode od predvidljive (243. člen OZ), česar pa ni uveljavljal, saj je vezal škodo le na kršitev pogodbe oziroma obveznosti toženke do zagotovitve tedenskega počitka. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek kršitve 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS.

11. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o obrestnem zahtevku pravilno uporabilo določbo 165. člena OZ, po kateri odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Ta določba se upošteva tudi v obravnavani zadevi glede na določbo 246. člena OZ, ki določa, da se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o povrnitvi nepogodbene škode, če v določbah tega odseka (ki ureja pravico do povračila škode zaradi kršitve pogodbe oziroma neizpolnitve obveznosti) ni drugače določeno. V obravnavanem primeru torej ne pride v poštev določba drugega odstavka, ampak določba prvega odstavka 299. člena OZ, po kateri dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prvega dne po zaključku misije, saj mu je takrat nastala škoda oziroma je odškodninska obveznost zapadla v plačilo. Do vrnitve z misije bi namreč tožena stranka tožniku lahko še omogočila izrabo prostih dni - tedenskega počitka, po vrnitvi z misije pa tožnik izrabe prostih ur iz naslova kompenzacij v tujini, torej tudi zaradi neizrabljenega tedenskega počitka (do katerega je imel tožnik pravico na misiji v tujini), glede na ureditev v splošnih aktih tožene stranke (pravilniku), ni imel več pravice in možnosti zahtevati. Zato je lahko od tedaj dalje uveljavljal le plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (ki mu je nastala, ker je v dneh, ko bi mu moral biti zagotovljen tedenski počitek, opravljal redne delovne obveznosti za toženo stranko oziroma je bil na razpolago delodajalcu).

12. V povezavi s pravkar navedenim izhaja tudi neutemeljenost ugovora toženke o zastaranju tožnikove odškodninske terjatve. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je terjatev zapadla v plačilo z vrnitvijo z misije, torej 1. 4. 2011. Po tretjem odstavku 352. člena OZ odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s kršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Zato je bilo pravilno upoštevano določilo 206. člena ZDR (oziroma 202. člena ZDR-1), da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v petih letih. Ker je bila tožba vložena 18. 2. 2016, je bila vložena pravočasno. Obrestni zahtevek pa je tožnik delno umaknil in sodišče prve stopnje mu je skladno s skrčenim zahtevkom utemeljeno priznalo obresti od 18. 2. 2013, upoštevaje 3-letni zastaralni rok po prvem odstavku 347. člena OZ.

13. Pritožba neutemeljeno napada tudi višino odškodnine, glede katere je sodišče prve stopnje upoštevalo tožnikovo plačo 3.250,00 EUR, kot izhaja iz plačilnih list. V nasprotju s trditvami toženke je bila pravilno upoštevana celotna plača (osnova in dodatki), čemur je pritrdilo tudi VSRS v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017, ki je bila za čas napotitve na misijo določena na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem znesku (osnovi in dodatkih) in se je v skladu z ZObr obračunavala za 174 ur mesečno.

14. Utemeljeno pa se tožena stranka pritožuje zoper odločitev v I. točki izreka sodbe, ki se nanaša na vprašanje odvoda davkov in prispevkov. Vrhovno sodišče RS je v omenjeni zadevi v zvezi s tem vprašanjem zavzelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Poudarilo je, da sodišče v delovnem sporu, kot sporu med delavcem in delodajalcem, ne odloča tudi o tem, da je delodajalec dolžan delavcu ob prisojenem prejemku iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem obračunati in plačati davke in prispevke, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje. Pojasnilo je, da je ob izplačilu prejemka to stvar delodajalca oziroma pristojnih davčnih organov. Delavec torej navedenega ne more uspešno uveljavljati zoper delodajalca v sporu, kot je predmetni. Zato je tak zahtevek potrebno zavrniti.

15. Neutemeljena je pritožba zoper odločitev o stroških postopka v delu priznanih stroškov tožnikovega pooblaščenca na narok. Zlasti ni utemeljeno sklicevanje na zadevo opr. št. Pdp 158/2017, v kateri je šlo za primer, ko je na narok pristopil pooblaščenec iz podružnice odvetniške pisarne v kraju sedeža sodišča, zahteval pa je stroške, kot da bi prišel iz kraja sedeža odvetniške pisarne. Poleg tega pa je bilo v tej isti zadevi pojasnjeno, da tožnica ni upravičena do povrnitve potnih stroškov odvetnika, če ima odvetnik sedež izven območja sodišča in tudi izven kraja bivališča tožnice. V zadevi opr. št. Pdp 95/2014 pa je šlo za primer, ko je toženka pooblastila odvetnika izven sedeža sodišča, pa tudi izven svojega sedeža. V tem sporu pa je tožnik pooblastil odvetnika iz kraja svojega bivališča, oba pa sta bila izven sedeža sodišča. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je zavzelo večinsko stališče, da je pooblaščenec stranke upravičen do povračila stroškov za pristop na narok v primeru, če ima sedež v kraju bivanja stranke (fizična oseba) oziroma sedeža stranke (pravna oseba) ter če ima sedež v kraju sedeža sodišča. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno kot potrebne stroške tožniku priznalo potne stroške njegovega pooblaščenca.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo delno spremenilo tako, da je sporni del zahtevka zavrnilo. V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi navedene delne spremembe sodbe se uspeh strank ni bistveno spremenil in zato pritožbeno sodišče v odločitev o stroških prvostopenjskega postopka ni poseglo.

17. Ker je toženka s pritožbo uspela le v manjšem delu, sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnikov odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi, zato sam krije stroške odgovora na pritožbo (154., 155. in 165. člen ZPP).