Jedro

Prvi odst. 106.čl. ZPPSL pod določenimi pogoji prepoveduje pobot odstopljene terjatve, nič pa ne določa o veljavnosti odstopa terjatve.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izrek o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke nasproti toženi stranki v znesku 22.000.000.00 Sit z obrestmi. Ugotovilo je, da je dne 18.7.1990 tožeča stranka odstopila toženi stranki terjatev do E. v znesku 22.000.000,00 Sit. Dan kasneje je tožeča stranka nakazala toženi stranki ta znesek, tožena stranka pa istega dne enak znesek nazaj tožeči. Tožeča stranka zatrjuje,da je bila podlaga za njeno nakazilo kreditna poogodba z dne 19.7.1990. To pogodbo šteje sodišče za navidezno, prikrita pogodba pa je v tem, da je tožena stranka odkupila od tožeče njeno terjatev do E. Prikrita pogodba nima dovoljene pravne podlage in je zato nična. Obe stranki sta vedeli za slabo finančno stanje E. Ekonomski namen strank je bil ustvariti pogoje za pobot E. terjatve do tožene stranke z odstopljeno terjatvijo. To pa je v nasprotju z določbo 106.čl. zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL).

Sodišče druge stopnje je z enakimi razlogi zavrnilo pritožbo tožeče stranke proti sodbi prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku. Izpodbija stališče, da je kreditna pogodba navidezna. Navaja, da pogodba o cesiji ni v nobeni vzročno-posledični zvezi s kreditno pogodbo. Kreditno pogodbo je sklenila zaradi dobička. Navaja, da sodišči napačno razlagata 106.čl. ZPPSL, saj iz te določbe ne izhaja, da je nična cesijska pogodba, pač pa le, da ni dovoljen pobot, če je bila terjatev odstopljena upniku v zadnjih šestih mesecih pred začetkom stečaja. Opozarja, da lahko stečajni upnik odstopljeno terjatev uveljavlja enakopravno z ostalimi stečajnimi upniki, le pobota svojega dolga ne more doseči. Iz tega sledi, da cesijska pogodba zaradi nedovoljenosti pobota ne more biti nična v celoti, to pa tudi ne more biti vzrok za ničnost kreditne pogodbe. Končno meni, da ji je sodišče vzelo možnost razpravljanja o stališču, da je bila prikrita pogodba dejansko cesijska pogodba, po kateri se je tožena stranka zavezala plačati tožeči 22.000.000,00 Sit v roku 13 mesecev z obrestmi.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija je utemeljena.

Prvi odstavek 106.čl. ZPPSL določa, da ni dovoljen pobot, če je bila terjatev cedirana upniku v zadnjih šestih mesecih pred dnem začetka stečajnega postopka, upnik pa je vedel ali bi moral vedeti, da je postal dolžnik plačilno nesposoben ali da je proti njemu predlagan začetek stečajnega postopka. Ta določba ne vsebuje ničesar o neveljavnosti odstopa terjatve, prepoveduje le eno od možnih posledic odstopa, to je pobot cesionarjevega dolga nasproti stečajnemu dolžniku z odstopljeno terjatvijo. Nobenega zadržka pa ni, da cesionar enakopravno z ostalimi stečajnimi upniki uveljavlja odstopljeno terjatev in dobi iz stečajne mase poplačilo v enakem deležu kot ostali stečajni upniki. Prepoved pobota ima povsem jasen namen, namreč preprečiti špekulativno ravnanje, zaradi katerega bi prišlo do privilegiranja cesionarja in oškodovanja ostalih stečajnih upnikov. Cesija sama pa je lahko veljavna, čeprav je cesionarju prepovedano uveljavljanje odstopljene terjatve v pobot nasproti stečajnemu dolžniku. V tem pogledu je pravno stališče izpobijane sodbe napačno. Ni namreč nedopustna podlaga pogodbe o odstopu terjatve, ampak je prepovedan samo en od možnih pravnih učinkov. Zato določba 52. čl. ZOR v tem primeru ne pride v poštev.

Stališče, da je kreditna pogodba z dne 19.7.1990 navidezna in zato med pogodbenima strankama brez učinka, temelji na predpostavki, da je cesijska pogodba z dne 18.7.1990 nična. Ker ta predpostavka ni točna, je treba znova zavzeti stališče tudi do kreditne pogodbe. Dejstvo je namreč, da je tožeča stranka nakazala toženi na podlagi kreditne pogodbe znesek 22.000.000,00 Sit (virman SDK z dne 19.7.1990 - A 2). Če je cesijska pogodba veljavna, govori ta podatek proti pravni oceni, da je kreditna pogodba navidezna. Zato bo treba v nadaljnjem postopku ugotoviti pomen obeh nakazil z dne 19.7.1990 in glede na gornjo razlago določbe 1. odst. 106.čl. ZPPSL zavzeti stališče do veljavnosti kreditne in cesijske pogodbe.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na 2. odst. 395.čl. ZPP. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava so bila posamezna dejstva napačno ocenjena. Zato je revizijsko sodišče obe sodbi razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166.čl. ZPP.