Jedro

Revizijsko sodišče soglaša s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je za prenehanje delovnega razmerja trajno presežnih delavcev nujen sklep oziroma odločitev o prenehaju delovnega razmerja. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) določa nekaj primerov, ko delavcu, katerega delo postane trajno nepotrebno, delovno razmerje ne preneha (na primer 36.a člen, 36.d člen). Zato ugotovitev, da je delavec z dnem 12.1.1995 določen kot trajno presežni delavec, še ne pomeni, da mu zaradi tega preneha delovno razmerje. To še toliko prej velja v obravnavanem primeru, saj se pri ugotavljanju presežnih delavcev prepletajo elementi in pravice, ki jih imajo delavci v primerih začasnega prenehanja potreb po delu delavca (čakanje na delo s pravico do nadomestila), do ugotovitve o trajnem prenehanju potreb po delu delavca in pravici do odpravnine. Zato tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da na podlagi obravnavanih odločitev in sklepov tožnikom delovno razmerje ni prenehalo, ker ni sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

1. Reviziji tožnikov se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se razsodi: Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevki, ki se nanašajo na razveljavitev sklepov direktorja tožene stranke z dne 23.1.1995, 25.1.1995 in 24.1.1995 in skupščine tožene stranke z dne 1.3.1995, zavrnejo kot neutemeljeni.

V ostalem, to je v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da tožnikom delovno razmerje ni prenehalo, da jih je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj na delo in jim za čas, ko niso delali, priznati in izplačati vse pravice iz dela in jim povrniti stroške postopka, se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo zahtevkom tožnikov, naj se razveljavijo sklepi direktorja tožene stranke z dne 23.1.1995, 25.1.1995 in 24.1.1995, ter sklepi skupščine tožene stranke z dne 1.3.1995, na podlagi katerih je tožnikom prenehalo delovno razmerje, odločilo, da tožnikom delovno razmerje ni prenehalo in da jih je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj na delo, in jim za čas, ko niso delali pri toženi stranki, priznati in izplačati vse pravice iz dela.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi tožene stranke ter spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbene zahtevke tožnikov kot neutemeljene zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje so tožniki vložili pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji so navajali, da je sodišče v izpodbijani sodbi odločalo napačno, ko ni upoštevalo, da bi morala tožena stranka v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev uporabiti kolektivno pogodbo za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko dejavnost. Po določilih te kolektivne pogodbe pa kriteriji za določitev trajno presežnih delavcev niso bili pravilno upoštevani. Zato so predlagali, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ali spremeni.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če se jih v reviziji uveljavlja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni preizkusilo.

Je pa revizijsko sodišče, čeprav iz drugih razlogov, kot jih navaja revizija, ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Čeprav v spornem primeru sploh ni šlo za odločanje o sklepih o prenehanju delovnega razmerja, ampak za odločanje o posledicah odločb o ugotovitvi presežnih delavcev, zato to dejstvo v tem primeru ni relevantno za odločitev, je treba opozoriti, da je sodišče odločalo o zakonitem vodenju postopka ugotavljanja trajno presežnih delavcev in posledično prenehanja delovnega razmerja, čeprav sploh ni ugotavljalo, ali je bil drugostopenjski organ tožene stranke pristojen za odločanje o ugovorih delavcev. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je o zahtevah za varstvo pravic tožnikov, v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev, odločala skupščina družbe (družbeniki) z omejeno odgovornostjo. Po določbi 439. člena zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 do 84/98) odločajo družbeniki na skupščini o kapitalskih vprašanjih, postavitvah prokurista in poslovnega pooblaščenca, o zahtevkih družbe proti poslovodjem ali družbenikom. Družbeniki lahko po določbi zadnje alinee citiranega člena odločajo tudi o drugih zadevah, če tako določa zakon ali družbena pogodba. Tako bi lahko bila, čeprav to sicer ne bi bilo povsem v skladu z razumevanjem pristojnosti organov družbe, kot jih predpisuje zakon, skupščina tožene stranke pristojna za reševanje pritožb delavcev, vendar samo, če bi bilo to določeno v družbeni pogodbi. Določitev pristojnosti skupščine tožene stranke samo v aktu o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev, po mnenju revizijskega sodišča ne zadošča, saj taka določitev pristojnosti brez določitve v osnovnem aktu družbe - družbeni pogodbi, ne bi bila v skladu z veljavnimi predpisi.

Revizijsko sodišče soglaša s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je za prenehanje delovnega razmerja trajno presežnih delavcev nujen sklep oziroma odločitev o prenehaju delovnega razmerja. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) določa nekaj primerov, ko delavcu, katerega delo postane trajno nepotrebno, delovno razmerje ne preneha (na primer 36.a člen, 36.d člen). Zato ugotovitev, da je delavec z dnem 12.1.1995 določen kot trajno presežni delavec, še ne pomeni, da mu zaradi tega preneha delovno razmerje. To še toliko prej velja v obravnavanem primeru, saj se pri ugotavljanju presežnih delavcev prepletajo elementi in pravice, ki jih imajo delavci v primerih začasnega prenehanja potreb po delu delavca (čakanje na delo s pravico do nadomestila), do ugotovitve o trajnem prenehanju potreb po delu delavca in pravici do odpravnine. Zato tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da na podlagi obravnavanih odločitev in sklepov tožnikom delovno razmerje ni prenehalo, ker ni sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Zaradi povedanega tudi ni razlogov za razveljavitev odločb oziroma sklepov tožene stranke, saj se z njimi delavcem priznavajo pravice kot delavcem, katerih delo začasno ni potrebno (določba 30. člena ZDR), kar ni v nasprotju z veljavnimi predpisi, niti z vodenim postopkom. Zato je v odločbah tožene stranke odveč odločitev o odpravninah. Postopek ugotavljanja presežnih delavcev, ki je bil v glavnem izveden v skladu z določbami zakona, splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, ki jo je bilo v obravnavanem primeru potrebno uporabiti (Uradni list RS, št. 39/93), in določbami akta o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev tožene stranke (v nadaljevanju: akt), kaže, da je tožena stranka vodila postopke za priznanje pravic delavcem iz 30. člena ZDR. Iz listin v spisu je namreč razvidno, da je bil postopek voden po določbi 17. člena akta tožene stranke (na primer predlog programa o reševanju trajnih tehnoloških presežkov v podjetju z dne 12.12.1994, odločbe direktorja o presežnih delavcih), ta pa določa, kdo ugotovi in določi pravice začasnih presežnih delavcev in kako visoko je denarno nadomestilo za čas čakanja na domu. Revizijsko sodišče pri tem ugotavlja, enako kot sodišče druge stopnje, da v spisu ni najti podlage za odločitev, da bi morala tožena stranka v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev uporabiti kolektivno pogodbo za špedicijsko, skladiščno in pomorsko ter agencijsko dejavnost. Zato je odločitev v odločbah direktorja tožene stranke, da so delavci postali presežni delavci, čeprav ne trajno, da se jim odredi čakanje na domu in da imajo v tem času pravico do nadomestila, pravilna. Odveč je, kar je že bilo povedano, samo glede odločitve o odpravnini, ker pač ni bilo sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Na podlagi tako vodenega postopka in izdanih odločb tožnikom delovno razmerje tudi ni moglo prenehati.

Zaradi navedenih razlogov revizijsko sodišče sklepa, da v spornem primeru za pravilno odločitev ni pomembno, ali je skupščina tožene stranke bila pristojna za odločanje o zahtevah za varstvo pravic tožnikov, saj končna odločitev glede prenehanja delovnega razmerja tožnikov ne bi mogla biti drugačna, kot izhaja iz izreka revizijske sodbe. Zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremenilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).