Jedro

Toženec se je udeležil igre s tožničinim prispevkom, ki bi ga moral vrniti, če bi igra prinesla uspeh. Dobitek, ki bi presegel vložek v igro, pa bi se med strankama razdelil v sorazmerju z vložkom vsake od strank. Takšno pravno razmerje med strankama ima nekatere značilnosti posojilne pogodbe z obveznostjo vrnitve posojenega zneska pod odložnim pogojem. Dogovor o delitvi dobitka v sorazmerju z vložkom pa vsebuje elemente pogodbe o skupnem vlaganju v igro. V celoti gledano gre za pravno razmerje z elementi obeh navedenih pogodb.

Izrek

: Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo tolarske protivrednosti 15.000 ATS. Ugotovilo je, da ima pravno razmerje med strankama elemente posojilne pogodbe, namen pravdnih strank pa je bil skupno vlaganje pri igri na srečo. Obe stranki sta nosili tveganje neuspeha. Uspeha ni bilo, zato sta izgubili vsaka svojo vlogo in toženec ni dolžan tožnici vrniti zneska, ki ga je vplačala.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke. Potrdilo je pravilnost ugotovitve o volji pravdnih strank za skupno vlaganje. Pravni posel med strankama je opredelilo kot posojilo z odložnim pogojem, kar pomeni, da bi moral toženec vrniti tožnici 15.000 ATS, če bi igra prinesla dobiček.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba prve stopnje nima razlogov, ki bi utemeljili stališče, da bi moral toženec denar vrniti samo v primeru uspeha v igri. Sodba druge stopnje pa nima razlogov o tem, zakaj šteje, da je bila posojilna pogodba sklenjena pod odložnim pogojem. Navaja, da res ni bilo dogovorjeno o usodi posojenega denarja, saj je šlo za dva ločena pravna posla, pri katerem je sodelovanje v igri na srečo pomenilo le odplačnost za posojeni denar namesto obresti. Zavrača stališče, da tožencu sposojenega denarja ni treba vrniti, ker v igri ni bilo uspeha. Vztraja pri trditvi, da je šlo za posojilno pogodbo brez odložnega pogoja. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni, ali pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodba prve stopnje izčrpno analizira dokaze in navaja, katera dejstva šteje za dokazana in zakaj. Pojasnjuje tudi, katerim izpovedbam ne verjame ter navaja razloge za to. Razlogi sodbe so zaradi obširnosti nekoliko teže pregledni, vendar so popolni. Očitek, da manjkajo razlogi o tem, zakaj bi moral toženec denar vrniti samo v primeru uspeha v igri, ni utemeljen. Obširno je obrazloženo, da je imela tožnica lasten interes, da pritegne toženca v igro. Zato bi ji moral toženec vrniti 15.000 ATS samo od dobička v igri. Razlog za posojilo je bilo skupno vlaganje v igro, pri čemer je bilo vračilo vezano na pogoj uspeha; v primeru dobička pa bila tožnica udeležena s 67 odstotki, torej v sorazmerju z obsegom svojega vložka.

Tudi očitek sodbi druge stopnje ni utemeljen. Sodba izrečno potrjuje prvostopno ugotovitev o odložnem pogoju, to je, da bi moral toženec vrniti tožnici 15.000 ATS le, če bi v igri prejel dobitek.

Tožnica v reviziji ponavlja svojo različico poteka dogodkov in svojo razlago vsebine dogovora s tožencem. S tem pa posega v dejanske ugotovitve sodb prve in druge stopnje. V zvezi s tem je pomembno, da sodbi prve in druge stopnje ugotavljata, da je tožnica posodila tožencu vtoževani znesek, da pa ni bil izpolnjen pogoj za vrnitev tega zneska, ker je igra propadla in toženec ni uspel niti toliko, da bi mu bil vrnjen znesek vplačila. To, da je bil med strankama dogovorjen pogoj za vrnitev posojenega zneska, je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov. Te ugotovitve v reviziji ni mogoče izpodbijati (3. odst. 385. čl. ZPP). Revizijski očitek, da bi bil samo toženec deležen morebitnega dobička, ni v skladu s tem, kar ugotavlja sodba prve stopnje in kar potrjuje sodba druge stopnje. Izrečno je namreč ugotovljeno, da je bil dogovor tak, da se morebitni dobitek razdeli v skladu s prispevkom vsake od strank, torej s 67 odstotki v korist tožnice. Enako je bilo tveganje glede na znesek, ki ga je prispevala vsaka od strank.

Toženec se je udeležil igre s tožničinim prispevkom, ki bi ga moral vrniti, če bi igra prinesla uspeh. Dobitek, ki bi presegel vložek v igro, pa bi se med strankama razdelil v sorazmerju z vložkom vsake od strank. Takšno pravno razmerje med strankama ima nekatere značilnosti posojilne pogodbe z obveznostjo vrnitve posojenega zneska pod odložnim pogojem. Dogovor o delitvi dobitka v sorazmerju z vložkom pa vsebuje elemente pogodbe o skupnem vlaganju v igro. V celoti gledano gre za pravno razmerje z elementi obeh navedenih pogodb. Odločitev sodišč prve in druge stopnje temelji na takem pravnem izhodišču in je zato pravilna. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).