Jedro

Tožnik je v pritožbi utrpel obtolčenino možganov na desnem senčnem predelu, krvavitev pod mehko možgansko ovojnico na desni strani, zlom lobanje v desnem senčno temenskem predelu, odrgnine in udarnine prsnega koša po levi strani levega komolca, udarnina glave v desnem temenskem predelu, udarnina nosu, zlom prvega ledvenega vretenca. Primerna odškodnina za prestalo škodo je 40 povprečnih plač.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo zneska 73.500,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode, ki jo je utrpel v prometni nezgodi. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 428,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarja, da je bil povzročitelj škode pravnomočno obsojen v kazenski zadevi I K 4331/2011 zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, pri čemer je v opisu kaznivega dejanja navedeno, da je povzročil tožniku posebno hudo telesno poškodbo. Sodišče je pri uporabi materialnopravnih predpisov spregledalo, da je vezano na pravnomočno obsodilno sodbo glede kvalifikacije kaznivega dejanja in ugotovljenega dejanskega stanja, zato samo ne sme spreminjati kvalifikacije utrpljenih poškodb. Tožnik meni, da se soočajo oškodovanci ter zakonsko določeni upravičenci do uveljavljanja nadomestila škode na podlagi Zakona o varnosti v cestnem prometu pri uveljavljanju svojih zahtevkov od zavarovalnic z nedopustnimi praksami ter pristopi k reševanju teh zahtevkov. Postopke poravnavanja enostransko vodi zavarovalnica, ne da bi pri tem oškodovancu posredovala ugotovitve cenzorja ali vsaj pojasnila dejavnike, ki jih je pri določanju višine odškodnine upoštevala. Sodišče je v postopku terjalo od tožnika, da natančno razmeji zatrjevano škodo po Fischerjevi kategorizaciji, takšne zahteve pa ni postavilo toženi stranki. Zato je bil postavljen v neenakopraven položaj. Sodišče tožnikovih poškodb tudi ni ovrednotilo skozi Fischerjevo lestvico. Ravnalo je drugače kot v podobnih primerih iz sodne prakse. Izhajalo je iz stališča, da je obseg škode, ki ga je enostransko ugotovila tožena stranka, pravno upoštevno dejstvo, pri čemer je spregledalo, da tožeča stranka terja višje nadomestilo za nastalo škodo. S fingiranjem predčasnega zaključka zdravljenja v večji meri breme prevzame ZZZS, komercialne zavarovalnice pa se posledicam povračil in nadomestil škod neopazno izognejo. To bi bilo treba upoštevati pri presoji ustreznosti priznanega nadomestila škode s strani tožene stranke. Tožnik predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi še 32.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2012 dalje.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je bil 24. 6. 2010 kot pešec na prehodu za pešce poškodovan v prometni nezgodi, za katero je bil zavarovanec tožene stranke v kazenskem postopku pravnomočno obsojen.

6. Po določilu 14. člena ZPP je sodišče v pravdnem postopku, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo izreku pravnomočne sodbe glede poškodb, ki jih je tožnik v nezgodi utrpel (obtolčenina možganov na desnem senčnem predelu, krvavitev pod mehko možgansko ovojnico na desni strani, zlom lobanje v desnem senčno temenskem predelu, odrgnine in udarnine prsnega koša po levi strani levega komolca, udarnina glave v desnem temenskem predelu, udarnina nosu, zlom prvega ledvenega vretenca), obstoj teh poškodb je potrdila tudi postavljena sodna izvedenka. Prav tako med strankama temelj odškodninske odgovornosti v pravdi ni bil sporen. Zato so povsem neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je spregledalo vezanost na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožba ne izpostavlja, katerih poškodb, ki so bile ugotovljene kot kvalifikatorni znak kaznivega dejanja, sodišče ni upoštevalo, zato je v tej smeri tudi ni mogoče preizkusiti.

7. Nerazumljivi so povsem pavšalni pritožbeni očitki, da je sodišče v postopku priviligiralo toženo stranko, saj naj bi izhajalo iz višine odškodnine, kot jo je pred pravdo priznala tožniku. Iz sodbe izhaja prav nasprotno, saj je sodišče v celoti sledilo trditvam tožnika, na katerem je tudi dokazno breme, glede pretrpljene škode, nato pa z izvedbo dokaza z izvedencem objektiviziralo nastale poškodbe in odmerilo odškodnino za vsako postavko posebej.

8. Tožnikova poškodba po Fischerjevi lestvici sodi med hude primere iz skupine poškodbe glave in možganov. Postavljena izvedenka nevrološke stroke poškodbe ni razvrstila po Fischerjevi klasifikaciji telesnih poškodb, temveč po „Glasgow coma scale“, po kateri se ocenjujejo poškodbe glave glede na motnje stopnje zavesti. Ker tožnik ob sprejemu v bolnišnico ni imel hujših motenj zavesti, je poškodbo ocenila kot lahko. Omenjena razvrstitev na odmero odškodnine ni vplivala, saj je sodišče višino odmerilo glede na določilo 179. člena OZ skladno z objektivno ugotovljenim obsegom škode in upoštevajoč subjektivne težave, ki jih je opisal sam tožnik.

9. Pritožba ne graja s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega obsega pretrpelih telesnih in duševnih bolečin in odmere odškodnine po posameznih postavkah. Ker določitev višine odškodnine pomeni pravilno uporabo materialnega prava, ki je upoštevna po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v tem okviru preizkusilo odmerjeno odškodnino. Ugotovilo je, da je ta glede telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in prestanega strahu v celoti skladna s sodno prakso v podobnih primerih (zadeve Vrhovnega sodišča RS II Dor 587/2010, VIII Ips 53/2010, II Ips 878/2009), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa bi sodišče tožniku lahko dosodilo celoten vtoževani znesek za to postavko, torej 20.000,00 EUR. S tem bi celotna odmerjena odškodnina za tožniku nastalo škodo dosegla raven, kot jo sodišča priznavajo v istovrstnih primerih (okrog 40 povprečnih plač), ob upoštevanju starosti in subjektivne prizadetosti oškodovanca. Primeri, ki jih k pritožbi prilaga tožnik, se večinoma nanašajo na temelj odškodninske odgovornosti in na drugačno višino dosojene odškodnine ne kažejo.

10. Ker je tožena stranka že pred vložitvijo tožbe tožniku plačala znesek 41.400,00 EUR, ki je na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje v revalorizirani višini znašal 43.263,00 EUR (primerjaj 12. točko sodbe), tudi ob zvišanju odškodnine zaradi pretrpelih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (iz 18.000,00 na 20.000,00 EUR) tožena stranka tožeči na račun vtoževane odškodnine za nepremoženjsko škodo ne dolguje ničesar več. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v celoti zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).