Jedro

V 2. odstavku 57. člena Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije je določeno, da delavcu pripada solidarnostna pomoč enkrat letno tudi v primeru daljše bolezni (nad tri mesece) ter da se o višini solidarnostne pomoči dogovorita delodajalec in sindikat glede na okoliščine posameznega primera. Dejstvo, da tožena stranka in sindikat tožene stranke višine solidarnostne pomoči v predmetni zadevi nista dogovorila s splošnim aktom, ne pomeni, da tožena stranka tožniku ni dolžna izplačati solidarnostne pomoči. Obveznost izplačila solidarnostne pomoči ne more biti odvisna zgolj od sklenjenega dogovora med delodajalcem in sindikatom v smislu 2. odstavka 57. člena Kolektivne pogodbe.

Tožnik je izpolnjeval pogoje za izplačilo solidarnostne pomoči, saj je bil v spornem letu v bolniškem staležu več kot tri mesece. Zato je njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna obračunati solidarnostno pomoč v bruto znesku 1.212,06 EUR, od tega zneska plačati predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2012 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. V presežku, do zahtevanega plačila 1.252,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 dalje, je zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati regres za letni dopust za leto 2011 tako, da od bruto zneska 498,10 EUR obračuna davek ter neto znesek izplača tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 dalje do plačila, v presežku pa zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške sodnega postopka v znesku 229,89 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije (Ur. l. RS, št. 14/2006 s spremembami), saj je tožena stranka ves čas poudarjala, da višina solidarnostne pomoči ni opredeljena v kolektivni pogodbi, tožnik pa zneska solidarnostne pomoči, kot ga je zahteval, ni specificiral in obrazložil, prav tako ni podal nobenih navedb in predložil dokazov, ki bi utemeljevali in izkazovali vtoževan znesek za izplačilo solidarnostne pomoči. Po mnenju tožene stranke je tožbeni zahtevek, kot ga je postavil tožnik, neiztožljiv in bi ga moralo sodišče zavrniti. Prav tako tožena stranka poudarja, da je bil tožnik dolžan navesti odločilna dejstva, na katera opira svoj zahtevek glede plačila solidarnostne pomoči, se opredeliti do postavke po vrsti in višini in odločilna dejstva glede stranskih terjatev. Tožnik v predmetnem postopku ni ponudil ustrezne trditvene podlage, temveč je zgolj navedel znesek 1.252,00 EUR, povzete iz e-računovodstva. Sodišče prve stopnje je kljub temu ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku priznalo pravico do solidarnostne pomoči. V skladu s kolektivno pogodbo se o višini solidarnostne pomoči dogovorita delodajalec in sindikat glede na okoliščine posameznega primera. V skladu z razlago Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije lahko delodajalec in sindikat višino pomoči dogovorita s podjetniško kolektivno pogodbo oziroma s splošnim aktom. Tožena stranka in sindikat višine solidarnostne pomoči nista dogovorila, prav tako višina ni določena s splošnim aktom. Tožena stranka opravlja dejavnost proizvodnje izdelkov iz žice, verig in vzmeti kot glavno dejavnost, kar je razvidno iz izpisa iz Poslovnega registra RS za toženo stranko. V skladu z navedeno kolektivno pogodbo lahko delodajalec izplača delavcu solidarnostno pomoč v višini ene povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih, vendar ne več kot je povprečna plača zaposlenega v Republiki Sloveniji v zadnjih treh mesecih. Tožena stranka je prepričana, da je odobritev izplačila solidarnostne pomoči v prosti presoji delodajalca, ki svoje odločitve ni dolžan obrazložiti, saj tega kolektivna pogodba ne določa. Tožena stranka solidarnostne pomoči zaradi daljše odsotnosti delavca z dela zaradi bolezni ne izplačuje in zato bi bilo nepravično, če bi nekomu solidarnostno pomoč dodelila, drugemu pa ne. Nesporno je tudi, da so mesečni skupni prejemki tožnika presegali minimalno plačo in v obdobju, za katerega zahteva solidarnostno pomoč, ni prejemal nižjih dohodkov, kot bi jih, če bi delal. Zato dokazna ocena sodišča, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati solidarnostno pomoč, ne vzdrži. Sodišče prve stopnje je tožniku tudi prisodilo solidarnostno pomoč v občutno previsokem znesku, saj bi bil tožnik, v kolikor bi mu bila priznana pravica do solidarnostne pomoči, upravičen do plačila zneska v višini ene povprečne plače v zadnjih treh mesecih in ne do plačila zneska povprečne plače zaposlenega v Republiki Sloveniji v zadnjih treh mesecih, kot je to zmotno presodilo sodišče. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe Kolektivne pogodbe za dejavnosti kovinskih materialov in livarn Slovenije (Ur. l. RS, št. 14/2006 s spremembami) in da zato, ker višina solidarnostne pomoči ni opredeljena v kolektivni pogodbi, tožnik ni upravičen do solidarnostne pomoči. V 2. odstavku 57. člena navedene kolektivne pogodbe je določeno, da delavcu pripada solidarnostna pomoč enkrat letno tudi v primeru daljše bolezni (nad tri mesece) ter da se o višini solidarnostne pomoči dogovorita delodajalec in sindikat glede na okoliščine posameznega primera. Dejstvo, da tožena stranka in sindikat tožene stranke višine solidarnostne pomoči v predmetni zadevi nista dogovorila s splošnim aktom, ne pomeni, da tožena stranka tožniku ni dolžna izplačati solidarnostne pomoči, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da obveznost izplačila solidarnostne pomoči ne more biti odvisna zgolj od sklenjenega dogovora med delodajalcem in sindikatom v smislu 2. odstavka 57. člena Kolektivne pogodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik izpolnjeval pogoje za izplačilo solidarnostne pomoči, saj je bil v letu 2011 v bolniškem staležu od januarja do avgusta 2011, torej več kot tri mesece. Na podlagi 1. odstavka 57. člena panožne kolektivne pogodbe pripada delavcu oz. njegovi družini solidarnostna pomoč v višini povprečne plače delavca pri delodajalcu oz. povprečne plače v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje in sicer v primerih, kot so navedeni v tem odstavku, kjer je opredeljen tudi odstotek glede na višino povprečne plače in sicer od največ 170 % do najmanj 80 % povprečne plače. Po 2. odstavku 57. člena panožne kolektivne pogodbe pa pripada delavcu solidarnostna pomoč enkrat letno tudi v primeru daljše bolezni (nad tri mesece). Na podlagi navedenih določb se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do izplačila solidarnostne pomoči najmanj v višini 80 % povprečne plače v RS za pretekle mesece, saj je sodišče na podlagi predloženih plačilnih list ugotovilo, da je za tožnika ugodneje, da se upošteva povprečna plača v RS, ki je v mesecih junij, julij in avgust 2011 znašala 1.515,07 EUR bruto. Pravilno je stališče, da predstavlja odsotnost zaradi bolezni za delavca manjšo izgubo, kot je izguba v primerih iz 1. odstavka 57. člena kolektivne pogodbe, zato je tožnik upravičen do solidarnostne pomoči v višini 80 % povprečne plače v Republiki Sloveniji, kar predstavlja tudi najnižji znesek, predviden za plačilo solidarnostne pomoči po panožni kolektivni pogodbi. V 3. odstavku 57. člena Kolektivne pogodbe je namreč določeno, da delodajalec lahko v kolektivni pogodbi ali splošnem aktu določi višje zneske in še druge primere, za katere delavcu pripada solidarnostna pomoč.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je odobritev izplačila solidarnostne pomoči v prosti presoji delodajalca, ki svoje odločitve ni dolžan obrazložiti, ker tega kolektivna pogodba ne določa in da drugačna ureditev velja le za solidarnostno pomoč v primeru smrti delavca ali ožjega družinskega člana. Ker tožena stranka solidarnostne pomoči zaradi daljše odsotnosti delavca z dela zaradi bolezni ne izplačuje, to še ne pomeni, da delavec v skladu s 3. odstavkom 57. člena Kolektivne pogodbe ni upravičen izplačila solidarnostne pomoči uveljavljati v sodnem postopku. Enako je odločilo VDSS tudi s sodbo in sklepom Pdp 805/2009 z dne 19. 11. 2009. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (155. člen v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).