Jedro

Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke v 126. členu določa, da delavcu pripada jubilejna nagrada za 20 let delovne dobe v višini 60 % povprečne mesečne plače RS za pretekle 3 mesece. Ne gre za isti jubilej pri jubilejni nagradi za 20 let (pri kateremkoli delodajalcu skupno) in za jubilej 20 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. Zato ni bistveno, da je tožnik pri toženi stranki na podlagi takrat veljavne podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke prejel jubilejno nagrado v skladu s takrat veljavnim 82. členom, ki je določal jubilejno nagrado za 20 let delovne dobe v višini 75 % povprečne mesečne neto plače v gospodarstvu RS za pretekli mesec. Tožnik ne uveljavlja že uveljavljene pravice, temveč zahteva izplačilo iz naslova novo pridobljene pravice, ki je definirana v novi podjetniški kolektivni pogodbi tožene stranke, in sicer 20 let neprekinjene delovne dobe brez dokupa, dosežene pri toženi stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati jubilejno nagrado v bruto znesku v višini 889,98 EUR ter po odvodu davka in prispevka izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 4. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več in sicer izplačilo nad neto zneskom in iz naslova obresti pred 4. 4. 2014, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 375,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, saj je namesto tožnika samo oblikovalo tožbeni zahtevek in odločilo mimo postavljenega tožbenega zahtevka, pri čemer navaja, da je tožnik v tožbi zahtevek oblikoval tako, da je zahteval, da mu tožena stranka izplača jubilejno nagrado v višini 889,98 EUR bruto, dne 1. 3. 2016 pa je spremenil tožbeni zahtevek tako, da je zahteval, da tožena stranka od bruto zneska odvede davke in prispevke organom ter institucijam, ni pa tožnik zahteval, da njemu izplača neto znesek. Zato meni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in nedopustno prekoračilo tožbeni zahtevek tožnika v smislu tretjega odstavka 350. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da gre v primeru jubilejne nagrade, ki jo je tožnik prejel pri toženi stranki 15. 7. 1999, za drug jubilej, kot ga vtožuje v predmetnem sporu. V konkretnem primeru je bistvena določba 43. člena Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije, ki določa, da jubilejna nagrada pri zadnjem delodajalcu nadomesti jubilejno nagrado za skupno delovno dobo, tako da delavec pri istem delodajalcu za isti jubilej dobi samo eno jubilejno nagrado. Za delavce, zaposlene pri delodajalcih, za katere velja Kolektivna pogodba za cestni potniški promet Slovenije, velja, da gre v primeru jubilejne nagrade pri zadnjem delodajalcu in jubilejne nagrade za skupno delovno dobo za isti jubilej in torej ne za dva različna jubileja, kot je to napačno interpretiralo sodišče prve stopnje. Delavec, ki je pri delodajalcu prejel jubilejno nagrado za jubilej 20 let skupne delovne dobe ne more zahtevati in ni upravičen (še) do jubilejne nagrade za jubilej 20 let delovne dobe pri delodajalcu, saj gre za isti jubilej. Za isti jubilej je delavec upravičen le do ene nagrade. Podjetniška kolektivna pogodba veljavna pri toženi stranki v letu 2014 je v 126. členu sledila ureditvi kolektivni podobi dejavnosti, ki je poenotila jubilej za skupno delovno dobo in jubilej za delovno dobo pri delodajalcu kot enoten jubilej in določila, da ima delavec pravico le še do jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe pri delodajalcu ter da ima pravico zgolj do ene jubilejne nagrade za isti jubilej.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami; ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določbe postopka s tem, da naj bi samo oblikovalo tožbeni zahtevek oziroma prekoračilo tožbeni zahtevek v smislu tretjega odstavka 350. člena ZPP. Tožnik je tožbeni zahtevek oblikoval tako, da je zahteval, da se mu izplača jubilejna nagrada v višini 889,98 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 2. 2014 dalje do plačila. Na naroku dne 1. 3. 2016 pa je še navedel, da se v izogib nejasnostim dodaja oziroma nadomesti 2. točka tožbenega zahtevka, ki postane 3. točka, in se 2. točka sedaj glasi, da je tožena stranka dolžna od bruto zneska navedenega v prejšnji točki odvesti davke in prispevke organom in institucijam. Tožnik torej ni umaknil tožbenega zahtevka, da se mu izplača znesek, ki je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje neto znesek in ne bruto. Zato je bil v tem delu tudi tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen, vendar pa, kot je pojasnjeno, tožena stranka zmotno navaja, da tožnik ni zahteval izplačila odpravnine. S tem, ko je odločilo o tožbenem zahtevku, kot je bil postavljen, sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

6. Kolektivna pogodba za javno podjetje C. (tožene stranke) z dne 30. 1. 2009 (B2), ki je pričela veljati s 1. 1. 2009, v 126. členu določa, da delavcu pripada jubilejna nagrada za 20 let delovne dobe v višini 60 % povprečne mesečne plače RS za pretekle 3 mesece. Upošteva se le dejanska, neprekinjena delovna doba, brez dokupa, dosežena pri delodajalcu. Jubilejna nagrada se izplača najkasneje v roku dveh mesecev po dopolnitvi pogojev iz tega člena. Delavec je upravičen do jubilejne nagrade le enkrat za isti jubilej (10, 20, 30 in 40 let delovne dobe).

7. Zmotno je stališče pritožbe, da gre za isti jubilej pri jubilejni nagradi za 20 let (pri kateremkoli delodajalcu skupno) in za jubilej 20 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. Zato ni bistveno, da je tožnik že v letu 1999 pri toženi stranki na podlagi takrat veljavne Kolektivne pogodbe za javno podjetje C. (tožene stranke) iz leta 1996 (B1) prejel jubilejno nagrado v skladu s takrat veljavnim 82. členom, ki je določil jubilejno nagrado za 20 let delovne dobe v višini 75 % povprečne mesečne neto plače v gospodarstvu RS za pretekli mesec. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ne uveljavlja že uveljavljene pravice, temveč zahteva izplačilo iz naslova novo pridobljene pravice, ki je definirana v novi podjetniški kolektivni pogodbi tožene stranke, in sicer 20 let neprekinjene delovne dobe brez dokupa, dosežene pri toženi stranki.

8. S tem v zvezi je neutemeljeno sklicevanje pritožbe na 43. člen Kolektivne pogodba za cestni potniški promet Slovenije (Uradni list RS, št. 35/2009 in naslednji), ki v tretjem odstavku 3. točke določa, da jubilejna nagrada pri zadnjem delodajalcu nadomesti jubilejno nagrado za skupno delovno dobo tako, da delavec pri istem delodajalcu za isti jubilej dobi samo eno jubilejno nagrado. Kolektivna pogodba dejavnosti torej ureja obraten primer, torej ko jubilejna nagrada pri zadnjem delodajalcu nadomesti jubilejno nagrado za skupno delovno dobo. Tega pa ni mogoče razumeti tako, da jubilejna nagrada za skupno delovno dobo, ki jo je tožnik že prejel, nadomesti novo pravico, in sicer jubilejno nagrado pri zadnjem delodajalcu, to je toženi stranki. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno dosodilo jubilejno nagrado, pri čemer višina vtoževanega zneska med strankama niti ni bila sporna.

9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP).