Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno opravilo pobot - v celoti je pobotalo terjatev tožnice iz naslova odškodnine za neizkoriščen letni dopust ter odškodnine po 118. členu ZDR s terjatvijo tožene stranke iz naslova vračila stroškov izobraževanja. Pri pobotu s terjatvijo iz naslova dolga iz izobraževanja se ne more upoštevati tožničina terjatev do tožene stranke, ugotovljena pod točko I.a izreka sodbe (izplačilo zneska v obliki delnic). Skladno s 311. členom OZ lahko namreč dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti. Tožničina terjatev do tožene stranke iz točke I.a izreka sodbe se ne more izpolniti v denarju, temveč v delnicah, zato se pri pobotu ni mogla upoštevati.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijani del prvostopenjske odločitve: - v II.b) točki izreka v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 861,22 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2011, razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, medtem ko se del, ki se nanaša na plačilo preostalega zneska, spremeni tako, da se zahtevek iz nasprotne tožbe v tem delu zavrne, - v III. točki izreka sodbe razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nerazveljavljeni in nespremenjeni izpodbijani del odločitve sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (tožeča po nasprotni tožbi) dolžna tožeči stranki (toženi stranki po nasprotni tožbi) iz naslova izpolnitve obveznosti po točki 6.12 pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 11. 2007 v delnicah družbe izplačati znesek 11.215,68 EUR. Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožeče stranke (tožene po nasprotni tožbi) iz naslova odškodnine za neizrabljeni letni dopust v višini 2.542,80 EUR in odškodnine v višini 2.934,17 EUR, skupaj 5.476,97 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2011 do plačila, in da se ta terjatev v celoti pobota s terjatvijo tožene stranke (tožeče po nasprotni tožbi), pravnomočno ugotovljene v sodbi naslovnega sodišča opr. št. Pd 71/2010 z dne 23. 6. 2011 (v znesku 6.398,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2011 dalje do plačila). Zavrnilo pa je: - zahtevek, ki se nanaša na plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 11.215,68 EUR, - pobotni ugovor tožene stranke (tožeče po nasprotni tožbi) v delu, ki se nanaša na pobot terjatve iz I.1 (pravilno 1a) točke izreka te sodbe - tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za neizrabljeni letni dopust v višini 2.542,80 EUR in odškodnine v višini 3.912,22 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2011 do plačila (I. točka izreka sodbe).

Sodišče prve stopnje je nadalje odločilo, da: - je tožeča stranka (tožena po nasprotni tožbi) dolžna toženi stranki (tožeči po nasprotni tožbi) plačati 1.405,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 dalje do plačila in 3.060,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2008 dalje do plačila in zavrglo nasprotno tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo 6.398,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2008 (pravilno 16. 7. 2011) dalje do plačila (II. točka izreka sodbe); - je tožena stranka (tožeča po nasprotni tožbi) dolžna povrniti tožeči stranki (toženi po nasprotni tožbi) stroške postopka v znesku 1.676,12 EUR, v roku 8 dni od dneva vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka sodbe).

Tožeča stranka se pritožuje zoper II. a) in III. točko izreka navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek tožene stranke (tožeče po nasprotni tožbi) na plačilo 1.405,12 EUR in 3.060,60 EUR s pripadajočimi obrestmi v celoti zavrne, o stroških postopka pa odloči skladno z večjim deležem uspeha tožeče stranke, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Delavec ima vedno pravico do plačila za svoje delo, zato lahko zahteva denarno plačilo, tudi če to ni določeno v pogodbi o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi z dne 22. 11. 2007 sicer res ne določa pravice do plačila denarnega zneska tožeči stranki za opravljeno delo. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo, da tožeča stranka kot delavec ni upravičena do plačila v denarju, temveč samo v delnicah. Sodišče prve stopnje je tudi napačno presodilo izpoved tožnice in A.A., saj je sledilo le izpovedi slednje. Tožnica je izpovedala, da ji je izplačilo citiranih zneskov predlagala A.A., ki je bila pri toženi stranki zaposlena kot vodja finančno računovodskega sektorja in je dobro poznala podlage in načine izplačila ter obračuna plač. A.A. je bila tudi članica nadzornega sveta tožene stranke, zato bi lahko predlagala obravnavo izplačila na nadzornem svetu. Sodišče prve stopnje tudi ni jasno obrazložilo, zakaj tožnica ni upravičena do plačila v denarju za opravljeno delo, saj je bilo delo ovrednoteno v denarju, le oblika izplačila je bila določena drugače - v delnicah tožene stranke. Izpodbijani del sodbe je nezakonit, napačno pa je ugotovljen tudi uspeh pravdnih strank.

Tožena stranka se pritožuje zoper I., II. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

V pritožbi navaja, da sodišče ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe, ko je tožnica vtoževani znesek iz 10.336,55 EUR povišala na 11.215,68 EUR, saj je tožena stranka temu nasprotovala. Napačna pa je odločitev, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati znesek v delnicah družbe. Sodišče se namreč ni ukvarjalo z vprašanjem menjalnega razmerja in števila delnic, ki naj bi jih bila tožena stranka dolžna za navedeni znesek izročiti tožnici. Prav tako ni bilo odločeno o ceni delnic, saj delnice tožene stranke niso na trgu, ter tudi ne o obračunski vrednosti v določenem času. Glede na navedeno je sodba v tem delu (točka I.a izreka sodbe) neizvršljiva, tožbeni zahtevek (ki teh podatkov ne vsebuje) pa bi bilo zaradi nesklepčnosti potrebno zavrniti. Napačen je sicer tudi zaključek sodišča prve stopnje, da terjatve tožene stranke (tožeče po nasprotni tožbi) do tožeče stranke (tožene po nasprotni tožbi) zaradi zakonskega zadržka neistovetnosti medsebojnih terjatev ni mogoče pobotati s terjatvijo tožnice do tožene stranke. Ta terjatev je namreč brez dvoma denarna, le način njene izpolnitve je dogovorjen v nedenarni obliki (v delnicah tožene stranke). Sodišče bi moralo potem, ko je ugotovilo višino tožničine terjatve do tožene stranke in višino nasprotne terjatve tožene stranke do tožnice, ti terjatvi pobotati in šele razliko prisoditi tožnici v delnicah tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tudi napačno opravilo pobot (v I.b točki izreka sodbe), saj pobota ni opravilo do celotne višine terjatve, ki je bila stavljena v pobot. Razliko v višini 861,22 EUR s pripadki bi moralo naložiti v plačilo tožnici, a o tem ni odločilo. Nepravilna in neobrazložena pa je odločitev, da se zahtevek za plačilo 6.398,18 EUR z zamudnimi obrestmi zavrže (v točki II.b izreka sodbe). V sodbi, opr. št. Pd 71/2010 je bil ugotovljen le obstoj terjatve, medtem ko je v predmetnem postopku tožena stranka postavila dajatveni zahtevek, zato gre za vsebinsko drugačen zahtevek in ne gre za „res iudicata“. Tožena stranka pa izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj ni razvidno, kakšno vrednost spora je sodišče upoštevalo pri odmeri stroškov. Sodišče prve stopnje je nepravilno in protispisno prisodilo tožnici nagrado za postopek na drugi stopnji, čeprav tožnica sodbe sploh ni izpodbijala. Odmere posameznih stroškov ter ugotovitve sodišča o uspehu strank se ne da preizkusiti.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožnice poudarila, da je pritožba tožnice sama s seboj v nasprotju, saj smiselno izpodbija odločitev o izplačilu v delnicah, medtem ko v uvodu ne navaja točke I.a. Določba 6.12 člena pogodbe o zaposlitvi je sicer izrecno določala izplačilo v delnicah, kar je nenazadnje zahtevala tudi sama tožnica s spremenjeno tožbo. Tožnica zato nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper I.a točko izreka sodbe in je potrebno njeno pritožbo zavreči. Tožnica je v odgovoru na pritožbo tožene stranke navedla, da je svoj tožbeni zahtevek po prejemu izvedenskega mnenja le prilagodila po višini zaradi pomotnega izračuna števila plač, čeprav je vseskozi zahtevala plačilo za enako obdobje. Tudi zahtevek za izplačilo v obliki delnic družbe je tožnica postavila skladno z vsebino pogodbe o zaposlitvi. Slednja ne določa ničesar glede menjalnega razmerja, števila delnic in njihovi ceni, zato mora tožena stranka poskrbeti, da bodo delnice ob izpolnitvi sodbe imele vrednost, določeno v sodbi. Obveznost ima lahko le eno obliko - denarno ali nedenarno, razen če gre za alternativne obveznosti. Po mnenju tožnice ima delavec sicer pravico do izbire ali bo terjatev uveljavljal v denarju ali nedenarni obliki, take pravice pa nima tožena stranka kot delodajalec. Tožena stranka ni postavila dajatvenega zahtevka, saj je del svojih terjatev uveljavljala le s procesnim pobotom. Če bi tožena stranka želela razliko izterjati, bi morala na pravilen način in pravočasno uveljavljati dajatveni zahtevek. V konkretnem sporu je tožena stranka zoper tožnico že uveljavljala zahtevek glede obstoja terjatve, zato sedaj ne more uveljavljati dajatvenega zahtevka.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sta sodba in sklep podrobno obrazložena in vsebujeta razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, a je delno zmotno uporabilo materialno pravo in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je namreč napačno štelo, da gre v primeru zahtevka za plačilo 6.398,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2008 do plačila za že razsojeno stvar, zato je napačna odločitev, da se nasprotna tožba v delu, ki se nanaša na plačilo te terjatve, zavrže. Sprejeta odločitev je posledično napačna tudi v delu o stroških postopka.

V predmetni zadevi je bilo s sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 71/2010 z dne 23. 6. 2011 in sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1020/2011 z dne 22. 2. 2012 že pravnomočno odločeno, da: - je bila izredna odpoved z dne 15. 3. 2010 nezakonita, - se pogodba o zaposlitvi, sklenjena med strankama, razveže z dnem 23. 6. 2011, - je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki trajalo do vključno 15. 3. 2010, - je tožena stranka dolžna tožnici izplačati nadomestila plače za mesece marec 2010 - november 2010 ter za ta čas za tožnico obračunati in plačati davke in prispevke, - obstaja terjatev tožene stranke do tožnice iz naslova izobraževalne pogodbe v višini 6.398,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2011 do plačila.

Pravnomočna je odločitev o zavrnitvi tožničinega zahtevka na priznanje delovne dobe in drugih pravic iz delovnega razmerja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, zahtevka iz naslova podjetniškega kolektivnega zavarovanja, višjega zahtevka iz naslova nadomestil plače in zahtevka iz naslova odškodnine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe; v nadaljevanju: ZDR) v višini 7.824,46 EUR. Iz navedenih sodb še izhaja, da je pravnomočno zavrnjen zahtevek na gotovinsko izplačilo obveznosti iz 6.12 člena pogodbe.

Predmet ponovljenega postopka je bila tako odločitev o izpolnitvi obveznosti iz 6.12. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 11. 2007 v obliki delnic, odločitev o odškodnini za neizkoriščen letni dopust, odškodnini po 118. členu ZDR (do višine 3.912,22 EUR) ter o obstoju terjatev tožene stranke do tožnice v višini 1.405,12 EUR in 3.060,60 EUR s pripadki ter pobotanju navedenih terjatev. Tožnica je na naroku dne 4. 7. 2013 zvišala tožbeni zahtevek, ki se nanaša na izpolnitev obveznosti iz 6.12. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 11. 2007 v obliki delnic, tako da je vrednost izpolnitve iz 10.336,55 EUR zvišala na 11.215,68 EUR. Pojasnila je, da je znesek prilagodila glede na ugotovitve izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe pravilno dovolilo in se pri tem utemeljeno oprlo na 1. odstavek 185. člena ZPP, skladno s katerim lahko sodišče dovoli spremembo tožbe, tudi če se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da iz člena 6.12 pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 11. 2007 izhaja, da je izpolnitev obveznosti iz tega člena možna le v obliki delnic. Navedeni člen med drugim določa, da tožnici v obdobju prvega imenovanja na funkcijo predsednice uprave pripada 1/3 neto plačila za delovno mesto vodja splošnega sektorja, kar se lahko obračunava dvakrat letno (november, maj) v delnicah družbe. Med strankama tudi ni (več) sporno, da je tožnica opravljala tudi dela vodje splošnega sektorja, zato ji je tožena stranka zagotovo dolžna izpolniti obveznost iz člena 6.12 pogodbe. Tožena stranka se ne pritožuje zoper višino prisojenega zneska, ki ga je sicer izračunal izvedenec finančne stroke B.B.. Neutemeljena pa je pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnica postavila nesklepčen tožbeni zahtevek in da je odločitev v točki I.a izreka sodbe napačna ter neizvršljiva, ker ne vsebuje menjalnega razmerja, cene in števila delnic. Skladno z 21. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/1998 in spremembe) je namreč izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti, pri čemer rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti določi sodišče v sklepu o izvršbi, če ni določen v izvršilnem naslovu. V izpodbijanem delu sodbe so tako navedene vse sestavine, ki se zahtevajo za to, da je odločba izvršljiva - določena sta upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg izpolnitve. Število delnic oziroma menjalno razmerje pa se bo presojalo na dan izpolnitve obveznosti.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da med strankama z navedenim členom niso bila dogovorjena gotovinska izplačila, in da sta bila zato zneska 1.405,12 EUR in 3.060,60 EUR dne 28. 3. 2008 oziroma dne 8. 7. 2008 (ki je imela sicer položaj predsednice uprave) tožnici neupravičeno izplačana. Nepravilno je pritožbeno stališče tožnice, da je bila kljub jasni določbi člena 6.12 pogodbe o zaposlitvi upravičena do plačila v denarju. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo nasprotni tožbi tožene stranke in tožnici naložilo, da toženi stranki izplača znesek 1.405,12 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 in znesek 3.060,60 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2008. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev podrobno obrazložilo, sicer pa je potrebno poudariti, da je v predmetnem sporu že pravnomočno zavrnjen zahtevek na gotovinsko izplačilo obveznosti iz 6.12 člena pogodbe (v vrednosti 10.336,55 EUR), saj tožnica taki odločitvi prvostopenjskega sodišča ni ugovarjala.

Prvostopenjsko sodišče je odločilo da tožnici iz naslova odškodnine za neizkoriščen letni dopust pripada 2.542,80 EUR, iz naslova odškodnine po 118. členu ZDR pa 2.934,17 EUR, skupaj 5.476,97 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2011 do plačila. Tožena stranka je nasproti tožničinim terjatvam postavila pobotni ugovor, v katerem je uveljavljala pravnomočno ugotovljeno terjatev iz naslova vračila stroškov izobraževanja v višini 6,338,19 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno opravilo pobot - v celoti je pobotalo terjatev tožnice iz naslova odškodnine za neizkoriščen letni dopust ter odškodnine po 118. členu ZDR v skupni višini 5.476,97 EUR s terjatvijo tožene stranke iz naslova vračila stroškov izobraževanja. Pravilno je zaključilo, da se pri pobotu s terjatvijo iz naslova dolga iz izobraževanja (v znesku 6.338,19 EUR) ne more upoštevati tožničina terjatev do tožene stranke, ugotovljena pod točko I.a izreka sodbe (izplačilo zneska 11.215,68 EUR v obliki delnic). Skladno s 311. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami) lahko namreč dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti. Tožničina terjatev do tožene stranke iz točke I.a izreka sodbe se ne more izpolniti v denarju, temveč v delnicah, zato se pri pobotu ni mogla upoštevati.

Tožničini terjatvi iz naslova odškodnine za neizkoriščen letni dopust ter odškodnine po 118. členu ZDR sta zapadli 23. 6. 2011, terjatev tožene stranke pa 16. 7. 2011, kar pomeni, da so pogoji za pobot teh terjatev nastali dne 16. 7. 2011. S terjatvijo tožene stranke se pobota znesek 5.476,97 EUR in obresti od tega zneska v času od 23. 6. 2011 do 16. 7. 2011. Sodišče pa bi moralo na podlagi podrejene nasprotne tožbe odločiti o plačilu presežka nad pobotanim zneskom do zneska 6.398,19 EUR, kakor utemeljeno navaja tožena stranka v pritožbi, ki je kot presežek nad pobotanim delom izračunala znesek 861,22 EUR.

Tožena stranka se utemeljeno pritožuje tudi na zavrženje nasprotne tožbe v delu glede plačila 6.398,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2011 (sodišče prve stopnje je pomotoma navedlo letnico 2008). Napačna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da vsebinska obravnava tega zahtevka ni dopustna, ker je bilo o tej terjatvi že pravnomočno odločeno s sodbo, opr. št. Pd 71/2010 z dne 23. 6. 2011. Z navedeno sodbo je bil namreč ugotovljen samo obstoj terjatve tožene stranke, nato pa je tožena stranka 11. 7. 2012 postavila nasprotno tožbo, s katero je med drugim zahtevala izplačilo te terjatve, zato je o zahtevku na plačilo potrebno odločati. Ker je bil večinski del terjatve tožene stranke pobotan s terjatvama tožnice v višini 5.476,97 EUR in obrestmi od tega zneska v času od 23. 6. 2011 do 16. 7. 2011, je potrebno zahtevek na plačilo nasprotne terjatve tožene stranke v tem obsegu zavrniti, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ter 1. odstavka 351. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del odločitve sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz izreka te odločitve.

Skladno s pritožbo tožene stranke je na podlagi nasprotne tožbe potrebno odločiti še o plačilu 861,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2011. Sodišče prve stopnje zaradi zavrženja nasprotne tožbe v tem delu zadeve vsebinsko še ni obravnavalo, zato je pritožbeno sodišče po določbi 1. odstavka 354. člena ZPP izpodbijani del sklepa razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

Ker v preostalem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni del izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.