Jedro

Ugotovljene spremenjene razmere na strani tožnika, ki zadevajo le njegove preživljalske zmožnosti, so utemeljevale pomembno znižanje njegovega preživninskega prispevka za sina. Čeprav se ta znižana preživnina kaže tožniku kot simbolična, vendar ohranja njegovo preživninsko obveznost do sina še naprej po temelju in kar omogoča ob pričakovanem zboljšanju tožnikovih premoženjskih razmer, ponovno odločanje o višini preživnine. Preživninska obveznost staršev do otrok po določilu 1. odstavka 123. člena ZZZDR sicer ni simbolična, vendar pa to ne izključuje možnosti, da je zaradi nastopa ustreznih dejanskih okoliščin toliko znižana, da ima za preživninskega upravičenca ali pa zavezanca zgolj simboličen pomen. To pa preživninski obveznosti zaradi njenega trajnega značaja ne jemlje materialnopravne utemeljenosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ukinilo preživninsko obveznost tožnika do prve toženke, ki je njegova razvezana žena, preživninsko obveznost do drugega toženca, ki je njegov sin, pa je znižalo na 1.000,00 SIT mesečno z 27.5.1992, medtem ko je tožnikov zahtevek, da se v celoti ukine njegova preživninska obveznost do sina, zavrnilo. Sodišče druge stopnje je v pritožbenem postopku razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim je bilo odločeno o tožbenem zahtevku zoper prvo toženko, medtem ko je na pritožbo tožnika s pobijano sodbo znižalo njegovo preživninsko obveznost do sina na vsega 100,00 SIT mesečno. Pritožbo drugega toženca pa je zavrglo s sklepom.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je odločeno zgolj o tožnikovi nadaljnji preživninski obveznosti do sina v mesečnem znesku po 100,00 SIT, je vložil revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. in 2. odstavka 354. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da se pobijana sodba spremeni ali razveljavi. Uveljavljene kršitve so po izvajanjih revizije podane zato, ker sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili institut simbolične preživnine, ki prihaja v poštev le za razvezane zakonce. Sicer se je ugotovilo, da je drugi toženec nesposoben za samostojno življenje, vendar se je ugotovilo tudi, da ima višje dohodke kot tožnik, da pomaga na posestvu svoje matere in da zanj skrbi tudi njegova mati. Tožnik pa dobiva le socialno podporo, ki ne zadošča niti za njegovo preživljanje. Tožnik tudi še ni upokojen. Drugi toženec bi v primeru potrebe lahko uveljavljal po tožnikovi smrti tudi pokojnino, čeprav mu ne bi bila priznana simbolična preživnina.

Na vročeno revizijo drugi toženec ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija ni ne formalno in ne vsebinsko opredelila, katere bistvene kršitve določb zakona o pravdnem postopku naj bi bile zagrešene. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo pobijano sodbo v smeri postopkovnih kršitev le v obsegu, ki ga odreja določilo 386. člena ZPP. Pri takem preizkusu ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Zmotno uporabo materialnega prava vidi revident v odločitvi, da je dolžan plačevati drugemu tožencu, to je sinu, le na 100,00 SIT znižano preživnino. Ocenjuje, da je taka preživnina le simbolična in zato nepotrebna, saj lahko sin zoper njega vsak čas na novo uveljavlja preživnino, če bi se spremenile razmere.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da tožnikova revizija ni utemeljena niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Pobijana odločitev temelji na pravni podlagi, ki jo predstavlja 5. odstavek 132. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR (ki določa, da sme sodišče na predlog prizadetega zvišati, znižati ali ustaviti med drugim s pravnomočno odločbo določeno preživnino, če se pozneje spremenijo okoliščine na podlagi katerih je bila določena). Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik invalid tretje kategorije in da zaradi začasne nezaposlenosti dobiva le nadomestilo po 14.517,50 SIT mesečno, da pa ima dvosobno stanovanje, garažo in avto ter na drugi strani, da drugi toženec kljub polnoletnosti ni sposoben skrbeti sam zase zaradi prizadetosti na zdravju in da prejema invalidsko pokojnino v višini 16.000,00 SIT mesečno ter da lahko zaradi svojih osebnih značilnosti le delno koristi pri delu svoji materi, je sodišče druge stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zaključilo, da niso podani razlogi za ustavitev tožnikove preživninske obveznosti do sina ampak le za znižanje te obveznosti. Ugotovljene spremenjene razmere na strani tožnika, ki zadevajo le njegove preživljalske zmožnosti, so utemeljevale pomembno znižanje njegovega preživninskega prispevka za sina. Čeprav se ta znižana preživnina kaže tožniku kot simbolična, vendar ohranja njegovo preživninsko obveznost do sina še naprej po temelju in kar omogoča ob pričakovanem zboljšanju tožnikovih premoženjskih razmer, ponovno odločanje o višini preživnine. Preživninsko obveznost staršev do otrok po določilu 1. odstavka 123. člena ZZZDR sicer ni simbolična, vendar pa to ne izključuje možnosti, da je zaradi nastopa ustreznih dejanskih okoliščin toliko znižana, da ima za preživninskega upravičenca ali pa zavezanca zgolj simboličen pomen. To pa preživninski obveznosti zaradi njenega trajnega značaja ne jemlje materialnopravne utemeljenosti.

Revizijsko sodišče ocenjuje v skladu z zgoraj navedenimi razlogi, da je sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo materialno pravo pravilno uporabilo. Zato tožnikova revizija ni utemeljena, zaradi česar jo je bilo potrebno zavrniti (člen 393. ZPP).