Jedro

Ker gre v sporni zadevi (odprava odločb toženca, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti) za socialni spor, v katerem vrednosti spornega predmeta ni mogoče določiti, je treba šteti, da znaša ta vrednost 3.500,00 EUR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi stroškovni sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku ter odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 15. 6. 2009 in št. ... z dne 11. 2. 2009. Tožnika je razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 11. 2. 2009 dalje in mu od tega dne dalje priznalo pravico do invalidske pokojnine. Tožencu je naložilo, da bo o odmeri in izplačilu invalidske pokojnine odločil s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Glede stroškov postopka pa je odločilo, da je toženec dolžan tožniku v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti stroške postopka v višini 528,40 EUR za zastopanje pooblaščenki tožeče stranke in 25,00 EUR stroškov tožeči stranki, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper stroškovni sklep (peti odstavek izreka) je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da izrek glede stroškov postopka ni pravilen in nasprotuje razlogom sklepa oziroma sklep v tem delu nima razlogov. Sodišče v obrazložitvi navaja, da je o stroških postopka odločalo skladno z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) ter upoštevaje določbe Odvetniške tarife, pri čemer pa ni mogoče preveriti, kako je sodišče prišlo do zneska v višini 528,40 EUR oziroma skupaj 553,40 EUR. Dne 1. 1. 2009 je stopil v veljavo nov Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008), ki določa nov način obračunavanja, vrednotenja in plačila odvetniških nagrad in izdatkov. Če v socialnih sporih vrednosti predmeta ni mogoče določiti, znaša vrednost 3.500,00 EUR. Toženec se strinja, da sodišče tožniku prizna 183,30 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100) in ne 206,70 EUR, kot je to nepravilno priznalo sodišče prve stopnje. Prav tako se strinja s priznanjem 169,20 EUR nagrade za narok z dne 18. 6. 2010 in 12. 1. 2011 (tar. št. 3102), kar skupaj z 20 % DDV v višini 70,50 EUR (tar. št. 6007) znaša 423,00 EUR. Glede potnih stroškov iz obrazložitve sodbe ni razvidno, kako in na podlagi česa so bili priznani (pri tem je potrebno upoštevati, da razdalja med Ljubljano in B. znaša 106 km). Prav tako ni razvidno, na podlagi česa je sodišče tožniku priznalo 25,00 EUR potnih stroškov. Nepravilna je tudi odločitev o priznanju pavšalne nagrade za stroške po tar. št. 6000, ki se prizna v primeru fotokopiranja dokumentov, niti ni razvidna višina te pavšalne nagrade. Ker odločitev sodišča v izpodbijanem delu ni pravilna in v tem delu tudi ni obrazložena, je ni mogoče preizkusiti. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in peti odstavek izreka spremeni tako, da tožencu naloži v plačilo stroške postopka, skladno z določbami ZOdvT, upoštevaje pritožbene navedbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem tudi ni kršilo materialnega prava, niti postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo odmero stroškov, kar pomeni, da se odločitev da preizkusiti. Res je, da je v obrazložitvi naveden nepravilen znesek, vendar je bistveno, da je kljub tej pomanjkljivosti, sodišče pravilno odmerilo in priznalo stroške, kot izhajajo iz izpodbijanega izreka. Pri presoji je torej odločilen zahtevek glede povrnitve stroškov, kot ga je postavila tožnikova pooblaščenka na glavni obravnavi. Nadalje so za odločitev bistvene tudi določbe ZOdvT. Ker gre v sporni zadevi za socialni spor ter da vrednosti predmeta ni mogoče določiti, je skladno z 2. odstavkom 25. člena ZOdvT potrebno upoštevati, da znaša vrednost predmeta 3.500,00 EUR. Stroški za postopek po tar. št. 3100 znašajo 183,30 EUR (ne pa 206,70 EUR, kot je to obrazložilo sodišče prve stopnje). Nadalje je potrebno ugotoviti, da nagrada za narok po tar. št. 3103 znaša 169,20 EUR ter po tar. št. 6002 pavšalna nagrada za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR. Sodišče je tudi pravilno priznalo potne stroške po tar. št. 6003, kot jih je priglasila pooblaščenka (2x106 km za potovanje na relaciji B. – Ljubljana – B.), upoštevaje vrednost 1 km 0,39 EUR. Znesek tako znaša 82,68 EUR, medtem ko je pooblaščenka priglasila 81,40 EUR. Ob upoštevanju 20 % DDV skupen znesek znaša 528,40 EUR, kot je to odločilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem stroškovnem sklepu. Prav tako je sodišče prve stopnje tudi tožniku pravilno priznalo potne stroške na relaciji K. – N. – Ljubljana in nazaj. Iz javno dostopnih podatkov izhaja, da znaša enosmerna vozovnica na omenjeni relaciji 13,00 EUR, torej skupaj 26,00 EUR. Tožnik pa je priglasil znesek 25,00 EUR, kar je sodišče tudi pravilno upoštevalo pri odmeri stroškov.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške postopka, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani stroškovni sklep sodišča prve stopnje.