Jedro

V primeru, ko sodišče prve stopnje ugotovi, da se vročitev tožbe tožencu vrača z oznako „preseljen“, ni pogojev za izdajo zamudne sodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu (2. točka izreka) razveljavi sodba sodišča druge stopnje in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v točki 1. zaradi delnega umika tožbe drugotožnika, tretjetožnika in četrtotožnika v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine, ustavilo. Drugotoženi stranki je naložilo plačilo 3.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2000 dalje do plačila in zavrnilo zahtevek proti drugotoženi stranki za glavnico 7.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2009 dalje do plačila.

Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo drugotožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev delne zamudne sodbe in vrnitev v novo sojenje. Drugotožena stranka ni prejela tožbe in ni bila obveščena o tem, da proti njemu teče postopek. Najprej je bila tožba vročena na naslov C. 23, vendar se je pisanje vračalo z oznako „ni dvignil“ in kasneje z oznako „preseljen“. Nato je sodišče vročalo tožbo na naslov R. 44, pošta se je vrnila z oznako „nima hišnega predalčnika“ in nato je sodišče sklepalo, da so bili podani pogoji za fikcijo vročitve. Tožena stranka na naslovu R. 44 ni živela že od leta 2006, ampak na naslovu J. 15. Za pravdno zadevo je toženec izvedel v izvršilni zadevi za izvršitev delne zamudne sodbe. Vročena mu je bila na naslov podjetja S. d.o.o., kjer je bil zaposlen. Prijavljen je na naslovu J. 5, res šele od leta 2010, vendar je dejansko tam živel od leta 2006. To lahko potrdi najemodajalec, to izhaja iz najemne pogodbe. Tudi dejstvo, da ni imel predalčnika pove, da tam v času vročanja tožbe, ni živel. Ker tožba ni bila pravilno vročena, niso bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. Gre za absolutno bistveno kršitev določb ZPP in načela konkradiktornosti. Sodba je napačna, ker je drugotožencu naloženo plačilo, ki je v resnici solidarno, kot izhaja iz tožbe. Za škodo, ki jo povzroči več oseb skupaj odgovarjajo solidarno. O tem sodba nima razlogov in je nesklepčna. Sodišče označuje tožence kot enotne sospornike, sodbo pa izda le zoper drugega toženca, to je nepravilno. Tako se vidi, da je sodišče odločalo o celotnem tožbenem zahtevku tožeče stranke, čeprav je bil postopek glede ostalih ustavljen. Zato je sodišče tožbeni zahtevek prekoračilo.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da v zadevi ni podan eden izmed nujnih pogojev, da sodišče izda zamudno sodbo, to je pravilna vročitev tožbe toženi stranki. Sodišče je pravilno povzelo dogajanje glede vročanja v tej zadevi (stran 4 sodbe). Vendar je naredilo napačen sklep, in sicer da je bila tožba pravilno vročena. V trenutku, ko je sodišče ugotovilo, da ni prišlo do položaja, ko je že mogoče šteti, da je tožba vročena s fikcijo, in je nato ugotovilo, da se pošta vrača z oznako „preseljen“, ni moglo več izdati zamudne sodbe in šteti, da je nastopila zakonita fikcija in da se šteje pritožba za vročeno po 142. členu ZPP. Ko se je vrnila pošta z oznako „preseljen“, nato pa sodišče še ugotovilo, da ni niti nabiralnika na naslovu, katerega je sporočila tožeča stranka, bi sodišče moralo pričeti postopek ugotavljanja dejanskega stalnega bivališča. Če to ni bilo mogoče, bi moralo pričeti postopek s postavljanjem začasnega zastopnika. Tako pa je sodišče štelo, da je vročitev opravljena po zakonu. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-279/08, z dne 9. 7. 2009 ugotovilo, da je treba za zagotavljanje ustavnih pravic stranke zagotoviti vse, da tožnik tožbo prejme. Takoj, ko iz poteka vročanja izhaja, da kljub stalno prijavljenemu bivališču, toženec tam več ne živi, ni mogoče tožbe vročati s pomočjo nabitja tožbe na sodno desko ali na podoben način. Na isti način je bila vročena tudi sodba, vendar je sodišče prve stopnje razveljavilo klavzulo pravnomočnosti in sklep je postal pravnomočen (primerjaj sklep I Cp 2799/2012, list. št. 197).

Tako se izkaže, da iz gradiva v spisu izhaja, da tožba ni pravilno vročena. Sicer pa je drugi toženec med postopkom tudi ponudil dokaze o tem, da je dejansko bival na naslovu, kjer je bil kasneje tudi prijavljen, in sicer J. 15. Ker ni podan pogoj iz 1. točke 318. člena ZPP, je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo (7. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). To je narekovalo razveljavitev delne zamudne sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

Pritožba pa nima prav, ko meni, da ni mogoče izdati delne zamudne sodbe, ker je tožeča stranka tožila tožene stranke solidarno na plačilo 10.000,00 EUR odškodnine. Toženci so v konkretnem primeru navadni sosporniki in ne nujni enotni. Solidarna odgovornost pa pomeni, da vsi odgovarjajo za vse in ne po deležih, kot zmotno pomeni pritožba. Tudi, če bi postala delna zamudna sodba pravnomočna, bi postopek še zmeraj tekel proti preostalim tožencem.

Pritožba pa ima prav, ko opozarja, da je sodišče sodilo preko tožbenega zahtevka glede zamudnih obresti. Tožnik zahteva zakonite zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje in ne od 7. 9. 2009 dalje do plačila. Tako bo v nadaljevanju postopka, če bo prišlo do obsodilne sodbe, potrebno upoštevati tožbeni zahtevek.

Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.