Jedro

Sestopanje s tovornega vozila sicer ni nevarna dejavnost, pa tudi običajne stopnice na tovornih vozilih niso nevarna stvar. Lahko pa takšne postanejo v posebnih okoliščinah, kot so bile tudi v konkretni zadevi, ko je tožnik sestopal po gladkih kovinskih stopnicah z višine 1,7 metra. Stopnice so bile postavljene pravokotno na kabino tovornjaka, bile so spolzke zaradi razlitih tekočin oz. madežev, ki niso bili vidni s prostim očesom. Za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi padca po takšnih stopnicah, je objektivno odgovorna tožena stranka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče naloži toženima strankama, da sta tožniku solidarno dolžni plačati 35.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2010 dalje do plačila (I. odstavek izreka sodbe) ter naložilo tožeči stranki, da je dolžna prvo toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.791,00 EUR v 15 dneh (od vročitve sodbe) brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti) do plačila (II. odstavek izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno zaključilo, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti, saj je ugotovilo, da so stopnice na tovornih vozilih povsem običajne in da tudi vstopanje in sestopanje v tovorno vozilo ni nevarna dejavnost. Takšno stališče je napačno, saj takšne stopnice predstavljajo nevarno stvar – gre za gladke pravokotne stopnice v višini 1,7 metrov od tal, kovinske barve, zaradi česar se ne vidijo madeži razlitih tekočin, madežev pa tudi zaradi samega načina sestopanja ni mogoče zaznati. Da so stopnice nevarna stvar, so potrdili tako tožnik kot zaslišane priče, poslovodje z večletnimi izkušnjami na področju prevozništva, K.M. ter Š.S., pa tudi R.D.. Tožnik je izpovedal, da so stopnice gladke, da so kovinske barve, zaradi česar ni mogel opaziti razlite tekočine na stopnicah, njegovo izpoved pa je v celoti potrdila priča K.M., ki je pojasnil, da je višina stopnic, kjer je prišlo do škodnega dogodka, približno 1,7 m od tal in da lahko pride do zdrsa kljub potrebni pazljivosti, ter da je za zmanjševanje nevarnosti zdrsa potrebno imeti stabilen čevelj. Tudi priča Š.S. je to potrdila in pojasnila, da je zaradi narave vzpona po stopnicah ter njihove oblike oziroma lege vedno možen zdrs, saj ne gre za običajne stopnice, ampak za stopnice, ki so premaknjene naprej v pravokotno lego, zaradi česar so bistveno bolj nevarne, kot če bi bile postavljene vodoravno na kabino, zato so vozniki redno padali pri vstopanju in sestopanju iz vozila. R.D. pa je povedal, da imajo stopnice zelo gladek kovinski rob in da so postavljene pravokotno. Pojem nevarna stvar in nevarna dejavnost sta pravna standarda, ki ju mora sodišče vsebinsko napolniti za vsak posamezen primer posebej. Pravna praksa je enotna, da je nevarna tista stvar, ki zaradi svoje namembnosti, lastnosti, položaja, kraja in načina uporabe ali na drug način predstavlja povečano nevarnost nastanka škode. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožnik delo opravljal na višini, pri tem delu pa na osnovi splošnega prepričanja vedno obstaja možnost, da tudi iz nerazumljivih razlogov pride do padca. Tožnik je hrbtno sestopal po gladkih stopnicah iz tovornega vozila pri višini 1,7 m, kar je zadosten razlog za zaključek, da tovrstno sestopanje s tovornjaka v opisanih okoliščinah pomeni povečano nevarnost za nastanek poškodb. Sodišče je tožniku pavšalno očitalo nezadostno pazljivost, pri tem pa svojih zaključkov ni podkrepilo s pravno relevantnimi dejstvi, saj ni obrazložilo, v čem naj bi bila tožnikova nepazljivost pri sestopanju, niti kakšna naj bi bila primerna obutev. Tožnik kot direktor regijskega centra prvo tožene stranke ima vedno obute „solidne“ čevlje, ki omogočajo stabilno hojo, zato so ti očitki neutemeljeni. Dokazna ocena glede neobstoja subjektivne odgovornosti prvo tožene stranke ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih bi se prvo tožena stranka ekskulpirala svoje odškodninske odgovornosti. Sodišče je prvo toženo stranko razbremenilo odškodninske odgovornosti na osnovi dejstva, da je tožnik opustil potrebno skrbnost in dolžnost, ki mu jo nalagajo predpisi o varstvu pri delu, ker po prevozu iz Ljubljane tovornega vozila ni dal očistiti, pri tem pa je v celoti spregledalo trditev tožnika, da umazanih oz. politih stopnic z raznimi tekočinami objektivno, zaradi barve stopnic, ni mogel opaziti. Tožnik pa je tudi pojasnil, da se je v Ljubljani opravil osnovni servis novega tovornega vozila pred prodajo stranki ter da so vozila praviloma očiščena, ne pa vedno. V konkretnem primeru je nepomembno, ali je bilo vozilo očiščeno, relevantno je le, da je tožniku na drugi stopnici spodrsnilo, kar je posledica razlite tekočine na servisu v Ljubljani, saj se osnovni servis v M. ni izvajal, tožnik pa pri pregledu tovornega vozila madeža ni opazil, zato ni bilo potrebe po ponovnem čiščenju. Tožnik je v skladu z organiziranim delovnim procesom pričakoval, da bo vozilo v Ljubljani očiščeno in pripravljeno za prodajo, zato mu sodišče neutemeljeno očita, da je opustil svoje dolžnosti za zagotovitev varnosti pri delu. Pritožba še izpostavlja, da je pooblaščenec tožnika na naroku za glavno obravnavo z dne 27. 6. 2011 grajal relativne kršitve pravdnega postopka, saj kljub substanciranemu dokaznemu predlogu po pritegnitvi izvedenca sodišče brez obrazložitve predlaganega dokaza ni izvedlo, zaradi česar ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev, vezanih na obstoj objektivne in subjektivne odgovornosti prvo tožene stranke. Izvedenec s področja varstva pri delu bi lahko pojasnil, ali vstopanje in sestopanje s stopnic predstavlja povečano nevarnost za nastanek poškodb in podal mnenje, ali je razlito tekočino opaziti s prostim očesom, pa tudi, ali je tožnik resnično tisti, ki bi kljub opravljenem osnovnem servisu bil dolžan ponovno dati odredbo za čiščenje vozilo.

Prvo tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Izpostavlja, da zatrjevanje obstoja madežev in posledično povečanje nevarnosti določene stvari lahko eventualno predstavlja subjektivno odgovornost, nikakor pa ne objektivne odgovornosti. Poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru niso izkazane nobene posebnosti, ki bi kazale na povečano nevarnost pri uporabi stopnic, ter da tudi višina (1,7 metra od tal) ne predstavlja takšne okoliščine, o čemer je tudi sodna praksa že zavzela jasno stališče. Z zavrnitvijo predlaganega dokaza z angažiranjem izvedenca s področja varstva pri delu sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene procesne kršitve, predlagani dokaz pa je tudi v celoti nepotreben.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, kar zlasti velja za absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, čeprav tožeča stranka meni nasprotno, ti razlogi pa tudi niso med seboj v nasprotju, zato je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. Tožnik ta pritožbeni razlog očitno uveljavlja v prvi vrsti zato, ker tudi s tem izraža nestrinjanje z dokazno oceno in materialnopravno presojo prvostopenjskega sodišča. Če se tožeča stranka ne strinja z dokazno oceno oz. z materialnopravno presojo prvostopenjskega sodišča in iz tega razloga očita sodišču prve stopnje, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, to ne predstavlja absolutne bistvene kršitve po citirani določbi, če je odločitev – čeprav je materialnopravno zmotna – sicer ustrezno obrazložena.

Preostala dva pritožbena razloga pa pritožba uveljavlja utemeljeno. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zato je sprejeta odločitev napačna oziroma vsaj preuranjena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri prvo toženi stranki na delovnem mestu direktorja regijskega centra, dne 16. 8. 2007 pa se je poškodoval pri sestopanju s tovornega vozila. Pri sestopu s kamiona mu je spodrsnilo na zgornji stopnici kabine, tako da je padel ter si poškodoval hrbtenico in levo stopala. Daljše obdobje (od 21. 9. 2007 do 6. 4. 2008) je bil v bolniškem staležu, zaradi posledic nesreče pri delu pa je bil z odločbo ZPIZ razvrščen v III. kategorijo invalidnosti (50 % zaradi posledic poškodbe in 50 % zaradi bolezni).

Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine uporabilo pravilno pravno podlago, zlasti določbe 131. in 135. ter 149., 150. ter 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami) ter določbe OZ, ki opredeljujejo zastaranje tovrstnih terjatev (336. in 352. člen OZ).

Glede na ugovor zastaranja je pravilno ugotovilo, da ni utemeljen, ker je bila tožba vložena pravočasno, pred iztekom triletnega subjektivnega zastaralnega roka, ki je določen v 1. odstavku 352. členu OZ.

Nadalje je prvostopenjsko sodišče ugotavljalo temelje objektivne odgovornosti prve tožene stranke in presodilo, da je šlo za stopnice, ki so na tovornih vozilih običajne in glede njih v konkretnem primeru ni bilo izkazanih nobenih posebnosti, ki bi kazale na kakršnokoli povečano nevarnost pri njihovi uporabi ter da tudi vstopanje in sestopanje v tovorno vozilo in s tovornega vozila v mirujočem stanju ni bilo nevarno. Ugotovilo je, da bi tožnik ob običajni pazljivosti in skrbnosti, predvsem tudi glede primerne obutve, lahko varno sestopil s tovornjaka in da ne bi prišlo do poškodbe ter presodilo, da ni podana objektivna odgovornost prve toženke. Prav tako pa ni podana krivdna odgovornost prve toženke, ker je bil po oceni prvostopenjskega sodišča prav tožnik tisti, ki je opustil potrebno skrbnost in dolžnosti, ki mu jih nalagajo predpisi o varstvu pri delu. Kot direktor poslovnega centra, ki je bil odgovoren za regijski center v M., je bil odgovoren tudi za izvajanje predpisov s področja varstva pri delu in bi moral poskrbeti za to, da so vozila primerno očiščena in v takšnem stanju, da je omogočena njihova varna uporaba. Nastanek škode je po presoji prvostopenjskega sodišča posledica premajhne pazljivosti tožnika in njegove neskrbnosti pri uporabi ustrezne obutve oz. opustitve dolžnosti, ki jih nalagajo predpisi o varstvu pri delu.

Pritožba utemeljeno graja stališče prvostopenjskega sodišča, da v obravnavani zadevi niso podani pogoji za objektivno odgovornost toženih strank za škodo, ki jo je utrpel tožnik, ker ne gre niti za nevarno stvar niti za nevarno dejavnost v smislu določb 149. do 153. člena OZ. Vstopanje in sestopanje v tovorno vozilo sicer res ni nevarna dejavnost, običajne stopnice na tovornih vozilih pa niso nevarna stvar, v posebnih okoliščinah pa to lahko postanejo. Pritožba pravilno opozarja na elemente in okoliščine, od katerih je odvisna presoja, ali gre za nevarno stvar oz. na to, da se za nevarno šteje stvar, ki zaradi svoje namembnosti, lastnosti, položaja, kraja in načina uporabe ali na drug način predstavlja povečano nevarnost nastanka škode. V obravnavanem primeru so takšne posebne okoliščine po oceni pritožbenega sodišča podane, zato je nasprotno stališče prvostopenjskega sodišča napačno – gre namreč za gladke kovinske stopnice, ki se nahajajo na višini 1,7 metra, in so postavljene pravokotno na kabino tovornjaka, ki so posebej nevarne, če so spolzke zaradi razlitih tekočin oz. madežev, ki na kovinskih stopnicah niso vidni s prostim očesom oz. jih ob sestopanju ni mogoče zaznati. Zato je s tem v zvezi potrebno pritrditi pritožbi.

Sodišče prve stopnje je vsaj preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je presodilo, da je za škodo, ki jo je ob padcu s stopnic ob sestopanju utrpel tožnik, izključno kriv tožnik, ker naj bi bil padec posledica nepazljive hoje po stopnicah v neprimerni obutvi in opustitve (tožnikovih) dolžnosti izvajanja predpisov s področja varstva pri delu. Pritožbeno sodišče meni, da gre v obravnavani zadevi za objektivno odgovornost prve tožene stranke v smislu 150. člena OZ, do sedaj izvedeni dokazi pa kažejo na to, da je vsaj deloma za škodo, ki jo je v delovni nezgodi utrpel, soodgovoren tudi tožnik sam zaradi premajhne pazljivosti pri sestopu z vozila, kar pa bo treba natančneje raziskati v ponovnem postopku.

Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in v skladu z določbo 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo ter ob ugotovitvi, da glede na naravo stvari in okoliščine primera ni smotrno, da bi samo dopolnjevalo postopek, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje obravnava sporna vprašanja, na katera opozarja pritožbeno sodišče, dopolni dokazni postopek in po potrebi izvede predlagani dokaz z izvedencem za varstvo pri delu oz. ponovi že izvedene dokaze, ki bi lahko bili pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev, ter nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.