Jedro

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje skrbno analiziralo izpovedbo mladoletne oškodovanke v preiskavi in njeno izpovedbo na glavni obravnavi ter navedlo prepričljive razloge, zakaj verjame izpovedbi mladoletne oškodovanke na glavni obravnavi. V zvezi s tem gre izpostaviti, da je mladoletna oškodovanka na začetku o obravnavanem dogodku izjavljala pod pritiskom svojega očeta ter jo je po vloženi kazenski ovadbi klical obtoženec, kar pomeni, da očitno v preiskavi ni bila pripravljena še bolj obremenjevati obtoženca, ob zaslišanju na glavni obravnavi, ko ji je do polnoletnosti manjkalo le še nekaj mesecev in je od očitanega kaznivega dejanja minilo že več let, pa je bila do obravnavanega dogodka bolj kritična. Mladoletna oškodovanka je v svoji izpovedbi na glavni obravnavi tudi prepričljivo pojasnila, na podlagi česa je obtoženec v času spolnega odnosa z njo vedel, da še ni stara 15 let.

Izrek

I. Pritožba obtoženca in njegovega zagovornika se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopri je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po prvem odstavku 173. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 173. člena KZ-1 ter ob upoštevanju omilitvenih določil druge alineje 50. člena KZ-1 in 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 mu je izreklo kazen dve leti zapora. Oškodovanko B.B. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke in nagrado po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika.

2. Zoper sodbo sta vložila pritožbi obtoženec in njegov zagovornik. Obtoženec navaja, da se pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predloga, kako naj pritožbeno sodišče odloči, ne navaja. Obtoženčev zagovornik navaja, da vlaga pritožbo iz razlogov po drugi in tretji alineji prvega odstavka 370. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in obtoženca oprosti obtožbe oziroma vrne zadevo v ponovno sojenje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Obtoženec v svoji laični pritožbi navaja, da se pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar teh navedb v ničemer ne obrazloži, zato jih pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

5. Obtoženčev zagovornik nima prav, ko izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženec pred obravnavanim spolnim odnosom vedel, da mladoletna oškodovanka še ni stara 15 let. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje skrbno pretehtalo zagovor obtoženca ter vse ostale izvedene dokaze, vsakega posebej in v zvezi z drugimi dokazi, ter je na podlagi take presoje izvedenih dokazov sprejelo pravilen zaključek glede obtoženčevega vedenja o oškodovankini starosti, ki ga je utemeljilo s prepričljivimi razlogi (od četrtega odstavka na strani 13 do strani 15 obrazložitve izpodbijane sodbe), nestrinjanje pritožnika z njimi in podajanje svoje subjektivne dokazne ocene jih ne more izpodbiti.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nekritično verjelo spremenjeni izpovedbi mladoletne oškodovanke na glavni obravnavi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje skrbno analiziralo izpovedbo mladoletne oškodovanke v preiskavi in njeno izpovedbo na glavni obravnavi ter navedlo prepričljive razloge, zakaj verjame izpovedbi mladoletne oškodovanke na glavni obravnavi. V zvezi s tem gre izpostaviti, da je mladoletna oškodovanka na začetku o obravnavanem dogodku izjavljala pod pritiskom svojega očeta ter jo je po vloženi kazenski ovadbi klical obtoženec, kar pomeni, da očitno v preiskavi ni bila pripravljena še bolj obremenjevati obtoženca, ob zaslišanju na glavni obravnavi, ko ji je do polnoletnosti manjkalo le še nekaj mesecev in je od očitanega kaznivega dejanja minilo že več let, pa je bila do obravnavanega dogodka bolj kritična. Mladoletna oškodovanka je v svoji izpovedbi na glavni obravnavi tudi prepričljivo pojasnila, na podlagi česa je obtoženec v času spolnega odnosa z njo vedel, da še ni stara 15 let. Navedbo, da je prijateljici od obtoženčeve punce povedala, da je stara 12 ali 13 let, in je nato ta prijateljica obtožencu to povedala še pred obravnavanim spolnim odnosom, kar je slišala tudi sama mladoletna oškodovanka, je mladoletna oškodovanka na glavna obravnavi v navzočnosti obtoženca večkrat ponovila in na pripombo obtoženca, da so to izmišljotine, odločno vztrajala pri tem. Oškodovankine izjave, da je obtoženec vedel, da mladoletna oškodovanka obiskuje osnovno šolo, kar mu je sama napisala na facebooku, obtoženec ni zanikal, to pa pomeni, da je vedel, da oškodovanka še ni stara 15 let. Obtoženčev zagovor, da je mladoletna oškodovanka zgledala kot razvita ženska, pa je ovržen tako z izpovedbo mladoletne oškodovanke kot tudi z izpovedbo njenega očeta, da mladoletna oškodovanka v tistem času sploh ni imela razvitih dojk ter je v zvezi s tem obiskovala pediatrinjo in imela operacijo v Istanbulu. Izjave C. C. da mu je mladoletna oškodovanka povedala, da je stara 16, 17 let, in da je toliko tudi zgledala, ter da je pri svoji izjavi glede starosti vztrajala tudi po tem, ko jo je seznanil, da se je glede tega zlagala, po oceni pritožbenega sodišča ne morejo izpodbiti pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da je obtoženec v času obravnavanega spolnega odnosa vedel, da mladoletna oškodovanka še ni stara 15 let. 7. Čeprav obtoženec in njegov zagovornik v pritožbah ne izpodbijata odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo primerno kazensko sankcijo, to je zaporno kazen v trajanju dveh let. To je v izpodbijani osdbi tudi prepričljivo obrazložilo (od četrtega do sedmega odstavka na strani 16), zato v odločbo o kazenski sankciji ni bilo treba poseči. 8. Glede na povedano pritožbena izvajanja obtoženca in njegovega zagovornika niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče njuni pritožbi na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

9. Ker obtoženec in njegov zagovornik s pritožbama nista uspela, je obtoženec na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom prvostopenjskega sodišča.