20. 11. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., obeh iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnik v Z., na seji senata dne 12. novembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sklep in sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 439/00 z dne 10. 4. 2001 v zvezi s sklepom in sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. P 297/96 z dne 14. 3. 2000 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Tožnika sta vložila tožbo na ugotovitev, da imata pravico souporabe parcele, ki služi kot funkcionalno zemljišče hiše, v kateri imata tožnika stanovanje, ter dajatveno tožbo, da sta jima toženi stranki, v korist katerih je na sporni parceli vknjižena pravica uporabe, dolžni izdati listino, ki bo tožnikoma omogočala vpis njune pravice do souporabe te parcele v zemljiško knjigo.

1.Prva tožnica po mnenju sodišča prve stopnje ni izkazala pravne koristi za vložitev ugotovitvene in dajatvene tožbe, ker ni dokazala, da bi bila lastnica etažnega stanovanja hiše. Njeno tožbo je zato sodišče v celoti zavrglo. Drugemu tožniku je sodišče zavrglo samo ugotovitveno tožbo. Navedlo je, da za ugotovitveno tožbo nima pravnega interesa, če hkrati obstaja tudi dajatveni zahtevek. Dajatveni zahtevek drugega tožnika je sodišče zavrnilo z argumentom, da tožnik s tožencema, ki sta pravico do uporabe sporne parcele pridobila na podlagi pogodbe z občino, ni v materialnopravnem razmerju, in z argumentom, da tožnik ni dokazal, da bi bila sporna parcela funkcionalno zemljišče. Višje sodišče je sklep in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pri tem je navedlo, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zavreči dajatvenega zahtevka prve tožnice, ker pravnega interesa za dajatveno tožbo ni treba posebej dokazovati. Opozorilo je tudi, da je trditvena podlaga dajatvenega zahtevka obeh tožnikov enaka, zato bi moralo sodišče tudi dajatveni zahtevek prve tožnice zavrniti. Menilo je, da odločitev sodišča prve stopnje kljub njeni nepravilnosti ni v škodo pritožnice, ker s svojim zahtevkom tudi sicer ne bi uspela. Sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe prve pritožnice je sodišče druge stopnje zato pustilo v veljavi.

2.Ustavna pritožnika v pritožbi zatrjujeta, da sodišče prve stopnje ni sledilo njunim dokaznim predlogom za zaslišanje tožečih strank niti ni vpogledalo v zemljiško knjigo. Predložene listine naj bi sodišče prve stopnje razumelo povsem napačno. Iz vsebine pogodbe med občino in tožencema naj bi namreč izhajalo, da sta toženca na sporni parceli pridobila pravico do souporabe zemljišča in ne pravico do izključne uporabe. Zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja in pomanjkljive ocene ugotovljenih dejstev sta odločitvi sodišča prve in druge stopnje po mnenju pritožnikov brez razumne pravne obrazložitve.

Pritožnika pri tem posebej izpostavljata pomanjkljivo obrazložitev odločitve pritožbenega sodišča, ki ne pove, zakaj je bila pravica obeh pritožnikov do souporabe sporne parcele iz zemljiške knjige brisana. S tem naj bi jima bila kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

B.

3.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanima sklepoma in sodbama kršena katera od človekovih pravic.

4.Očitek pritožnika, da sodbe nimajo razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar bi bila odločitev brez razumne obrazložitve, kar bi lahko predstavljalo kršitev 22. člena Ustave, ne drži. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč razumno in ustrezno obrazložili, da tožnik ni v materialnopravnem razmerju s tožencema, zato od njiju ne more zahtevati pravice do souporabe sporne parcele in izstavitev listine, primerne za vpis te pravice v zemljiško knjigo. Vse ostale navedbe pritožnika o morebitnem kasnejšem izbrisu njegove pravice do souporabe iz zemljiške knjige in navedbe o tem, da je lastnik etažnega stanovanja v hiši, za odločitev o njegovem zahtevku proti tožencema tako niso bistvenega pomena za odločitev, zato njihova presoja ne more pomeniti arbitrarnega ravnanja sodišča pri odločanju in s tem kršitve pravice do enakega varstva pravic.

5.Ker z izpodbijanima sklepoma in sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger